Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da bi sodišče tudi po lastni presoji moralo izvesti dokaz z izvedencem na način, naveden v zahtevi. Zagovornica pa pri tem prezre, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (1. odstavek 18. člena ZKP). Ker je izvedlo dokaze, za katere je ocenilo, da so pravno relevantni - tudi tiste, za katere je presodilo, da so odločilni za oceno obsojenčevega zagovora in oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe -, ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. N.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 29.03.1999 je bil obs. N.V. spoznan za krivega kaznivih dejanj posilstva po 1. in 4. odstavku 180. člena, poskusa spolnega nasilja po 1. in 4. odstavku 181. člena v zvezi z 22. členom, lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena in ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Določene so mu bile posamezne kazni od treh mesecev do dveh let zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen tri leta in osem mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je bil v izrečeno enotno kazenl vštet čas, ki ga je prebil od 12.06.1998 od 09.00 ure do 09.12.1998 v priporu. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in 80.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 14.09.1999 ugodilo zagovorničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je znižalo posamezne določene kazni, nato pa znižalo izrečeno enotno kazen na dve leti zapora.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.N. iz C., je dne 17.01.2000 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju in Okrožnega sodišča v Celju v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obsojenčeva zagovornica, zavrne. Obsojenčeva zagovornica pod videzom kršitve določb ZKP uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti s trditvijo, da za pregon kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ni izpolnjena procesna predpostavka, ker oškodovanka ni podala predloga za kazenski pregon, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 10.06.1998 Policijske postaje C. (l. št. 17) je med drugim razvidna njena izrecna izjava, da podaja zoper obsojenca predlog za pregon navedenega kaznivega dejanja. Pravočasno vloženega predloga za pregon oškodovanka tudi ni umaknila do pravnomočno končanega kazenskega postopka. Nasprotno, na glavni obravnavi dne 29.03.1999 (l. št. 316) je na vprašanje zagovornice izrecno izjavila, da vztraja pri kazenskem pregonu zoper obsojenca za vsa kazniva dejanja. Ker je predlog za kazenski pregon bil podan, je sodišče imelo podlago za obravnavanje in odločitev tudi o kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Zato tudi ni bistveno kršilo določbe 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZKP tako, da sta obsojenca prikrajšali za pravico izvajanja dokazov v njegovo korist, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. S tem zahteva nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti sledi, da vidi njena vložnica zatrjevano kršitev v zavrnitvi predloga obrambe, da opravi eksploracijo obsojenca in oškodovanke pri dejanjih, pri katerih ni običajno nobenih prič, en izvedenec, ki bi uporabil za oba udeleženca enaka merila. Dokazni predlogi, dani na glavnih obravnavah, opravljenih dne 15.10.1998 in dne 29.03.1999, ne vsebujejo predloga obrambe za določitev le enega izvedenca ali ob že obeh postavljenih izvedencih predlog za zaslišanje tretjega izvedenca. Glede na kritiko ocene oškodovankine izpovedbe in s tem v zvezi izvidov ter mnenj izvedencev dr. I.N. in dr. D.Ž., zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu trdi, da bi sodišče tudi po lastni presoji moralo izvesti navedeni dokaz na prikazan način. Zahteva pri tem prezre, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (1. odstavek 18. člena ZKP). Sodišče je izvedlo dokaze, za katere je ocenilo, da so pravno relevantni, tudi tiste, za katere je presodilo, da so odločilni za oceno obsojenčevega zagovora in oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. S takšnim postopanjem sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbami, da sta sodišči prve in druge stopnje v celoti poklonili vero oškodovanki, pri tem pa prezrli, da obsojenec nikoli ni bil obravnavan pred sodiščem, da nikoli ni veljal za nasilnega človeka v okolju, v katerem živi, da ga tudi izvedenec ni ocenil za agresivno osebnost, temveč je prav agresivnost v medsebojnih odnosih drugi izvedenec pripisal oškodovanki in z ostalimi izvajanji, s katerimi napada dokazno oceno ter se zavzema za dopolnitev dokaznega postopka, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita izpodbijani pravnomočni sodbi tudi kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, kakšno sankcijo je potrebno izreči obsojencu. Ocenjuje, da sta posamezni kazni za kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe in ogrožanja varnosti izjemno visoki in v neskladju z dogajanjem, ki je pripeljalo obsojenca do prepovedane reakcije. Kršitev zakona v zvezi z odločbo o kazni (5. točka 372. člena ZKP) je podana, če je z njenim izrekom bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Ker zahteva tega ne trdi in ker njene navedbe grajajo oceno okoliščin, ki so z vidika določb 41. člena KZ pomembne za odmero kazni in s tem nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, je očitek kršitve kazenskega zakona neutemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. N.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.