Jedro

Tožnik kot novi lastnik obravnavane proizvodne naprave iz naslova prejemanja podpore vse do izdaje izpodbijane odločbe oz. njenega prejema ni pridobil še nobenih upravičenj do podpore. Nosilec pravic in obveznosti iz tega naslova je bil prejšnji lastnik, ki mu je bila odločba o dodelitvi podpore z dnem 30. 4. 2014 (1. 5. 2014 je bil datum prodaje oz. prevzema proizvodne naprave) razveljavljena, zaradi spremenjenih okoliščin po tretjem odstavku 374. člena EZ-1. Tožnik je na podlagi prodajne pogodbe postal lastnik predmetne proizvodne naprave oz. njen upravljavec, ki je torej že bila vključena v podporno shemo. Tožnik pa je pridobil zgolj upravičenje do vložitve zahtevka v upravnem postopku za pridobitev podpore za obravnavano proizvodno napravo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju: agencija) tožniku kot proizvajalcu električne energije za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi SPTE A., dodelila podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje (točka 1 izreka). Pod točko 2 izreka so navedeni podatki proizvodne naprave in referenčni stroški, pod točko 3 izreka je navedeno, da se podpora dodeli za obdobje do vključno maja 2023, ki prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Sprememba načina zagotavljanja podpore se lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (točka 4 izreka). Ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (točka 5 izreka). Tožnik je dolžan v primeru prejema kakršnihkoli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko šteje za subvencijo, takoj obvestiti agencijo o prejemu sredstev, ki bo dopolnila 2. točko izreka odločbe po prejemu obvestila (točka 6 izreka). V postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški (točka 7 izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik z vlogo, ki jo je toženka prejela 17. 4. 2014 in dopolnitvijo vloge, ki jo je toženka prejela 29. 5. 2014, zaprosil za dodelitev podpore, ki se izvaja kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz druge alineje šestega odstavka 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1) in 2. alineje drugega odstavka 7. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (v nadaljevanju: Uredba). Tožena stranka ugotavlja, da ima tožnik veljavno deklaracijo 137-97-0058/1293/2012/2013 z dne 30. 12. 2013 za predmetno proizvodno napravo ter da ni prejel drugih subvencij iz prvega odstavka 13. člena Uredbe. V obrazložitvi je med drugim tudi navedeno, da se proizvodna naprava, skladno s prvim in tretjim odstavkom 11. člena Uredbe, uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 10 let od pričetka obratovanja proizvodne naprave. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena Uredbe šteje za določitev starosti proizvodne naprave začetek proizvodnje električne energije, to je 22. 5. 2013 – datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje, ki je opredeljen v 2. točki Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja št. 3/413278/1 sklenjene 24. 5. 2013 med B. d.d. in C. d.o.o., (prvotni lastnik predmetne proizvodne naprave). Zaradi navedenega je na podlagi drugega odstavka 11. člena Uredbe podpora dodeljena za obdobje do vključno maja 2023, ki prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, sklenjeni na podlagi petega odstavka 16. člena Uredbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je družba C. d.o.o. na toženo stranko 17. 4. 2014 naslovila vlogo za spremembo upravičenca odločbe o podpori za proizvodno napravo, zaradi spremembe lastništva proizvodne naprave po 375. členu EZ-1 in 15. členu Uredbe o izdaji deklaracije za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije. Priložila je pogodbo o finančnem lizingu 09997/13 z dne 15. 2. 2013, iz katere izhaja, da je D. d.o.o. lastnik, tožnik pa uporabnik predmetne proizvodne naprave. Toženi stranki je tožnik tudi posredoval pogodbo sklenjeno med tožnikom in družbo C. d.o.o., iz katere je razvidna sprememba lastništva oziroma upravičenost do podpore. Toženi stranki je bil posredovan tudi prevzemni zapisnik za predmetno proizvodno napravo z dne 30. 4. 2014 iz katerega izhaja, da je tožnik od 1. 5. 2014 upravljavec predmetne proizvodne naprave. Tožena stranka je 20. 5. 2014 tožnika pozvala, da mora kot novi proizvajalec vložiti novo vlogo za dodelitev podpore na predpisanem obrazcu. Tožena stranka je 29. 5. 2014 družbi C. d.o.o. izdala odločbo, s katero ji je za nazaj, to je s 30. 4. 2014 odvzela podporo za proizvedeno električno energijo. Tožniku je nato izdala izpodbijano odločbo, s katero mu je dodelila podporo, vendar ne z dnem prenosa lastništva, to je 1. 5. 2014, ampak z nejasnim izrekom, kot izhaja iz točke 3 izreka izpodbijane odločbe. Gre za kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Dejansko stanje v zvezi s proizvodno napravo se je zaradi zahteve banke spremenilo samo na papirju. Tožnik je pričakoval, da mu bo dodeljena podpora s 1. 5. 2014. Pri izdaji odločbe o razveljavitvi prejšnje odločbe pa je bilo retroaktivno poseženo v pridobljene pravice. Navaja tožbene razloge zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi prenosa lastništva ne gre za ugasnitev pravice do prejemanja podpore. Tožena stranka je ravnala v škodo tožnika. Nezakonito ga je tudi 20. 5. 2014 pozvala, da mora vložiti novo vlogo v skladu z določili Uredbe.

Zaradi nepravilno vodenega postopka tožnik ni mogel uveljavljati vseh pravic, ki bi jih lahko uveljavil po petnajstem odstavku 372. člena EZ-1 ter je postavljen v neenak položaj kot pa, če bi prvi zaprosil za dodelitev podpore. Tožnik je od razveljavitve podpore družbi C. d.o.o. do dodelitve podpore z izpodbijano odločbo obratoval in v omrežje dejansko oddajal proizvedeno električno energijo. Prenos lastništva in dodelitev podpore bi morala biti izvedena v istih časovnih okvirjih. S pogodbo sta se tožnik in družba C. d.o.o. dogovorila za celovit prenos pravic in obveznosti v zvezi s predmetno proizvodno napravo, gre za singularno pravno sredstvo. Izrecno sta se dogovorila s 1. 5. 2014 v zvezi s predmetno proizvodno napravo tudi za prenos upravičenosti do podpore. Prevzemnik te pravice, torej tožnik, vstopa v pravni in dejanski položaj prejšnjega upravičenca. Tožena stranka pa je vlogo po uradni dolžnosti najprej obravnavala kot spremembo okoliščin, po kateri prejemnik podpore ni več upravičen do podpore (tretji odstavek 374. člena EZ v povezavi s 75. členom EZ). Šlo je za isto merilno mesto, ki ga določi sistemski operater distribucijskega omrežja, na istem naslovu istega lastnika, spremenil pa se je samo upravljavec naprave. Tožena stranka bi lahko istočasno, ko je izdala odločbo o razveljavitvi podpore, izdala novo odločbo, ki bi nadomestila staro.

Gre za kršitev pravil postopka, izdani sta bili dve upravni odločbi na podlagi enega zahtevka. Tožnik navaja drugi odstavek 207. člena ZUP. Tožnik z vlogo z dne 17. 4. 2014 ni zaprosil za dodelitev podpore. Tega dne je družba C. d.o.o. podala vlogo za spremembo lastništva, o tem pa ni bilo odločeno. Tožena stranka je zavedla tožnika, da mora v skladu z Uredbo vložiti novo vlogo za dodelitev podpore na predpisanem obrazcu. Obrazložitve odločbe ni možno preizkusiti. Tretja točka izreka izpodbijane odločbe je nejasna in nepravilna. V skladu z desetim odstavkom 372. člena EZ-1 bi tožena stranka morala trajanje zagotavljanja podpore določiti z odločbo o dodelitvi podpore. Namesto tega je dodelila podporo za obdobje do vključno maja 2023, ki prične teči z dnem zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. To pomeni, da je z delegacijo pristojnosti naložila Centru za podpore (E. d.o.o.), da arbitrarno določi trajanje prejemanja podpore. Tožena stranka je v nasprotju z določbami zakona določila takšno obdobje trajanja podpore. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja razloge zardi katerih meni, da gre za pretežno novo proizvodno napravo. Naprava je pred menjavo lastništva že obratovala in bila priključena na omrežje in je zanje že bila izdana odločba o podpori. Vendar pa se nobeno dejstvo v zvezi s predmetno proizvodno napravo v primerjavi s prejšnjim dejanskim stanjem ni spremenilo, razen imena upravljavca. Tožnik zaradi nepravilno vodenega postopka ni mogel uveljavljati vseh pravic, ki mu gredo po petnajstem odstavku 372. člena ZE-1. S tem je bil tožnik postavljen v neenakopraven položaj. Tožniku je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Med tožnikom in družbo C. d.o.o. je bila sklenjena pogodba iz katere izhaja, da gre za singularno pravno nasledstvo, stranki sta se dogovorili o prenosu vseh pravic na tožnika, vključno z pravico do podpore in sicer z 1. 5. 2014. V danem primeru ne gre za univerzalno pravno nasledstvo, prišlo je do spremembe lastništva brez podlaga za spremembo trajanja prejemanja podpore. Tožena stranka bi morala prvotno odločbo spremeniti tako, da bi spremenila le subjekt, ki je upravičen do podpore, v skladu s tretjim odstavkom 374. člena EZ-1. To določbo pa je tožena stranka napačno razlagala.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je do pravice do podpore na podlagi zadnje alineje 2. člena in 14. člena Uredbe upravičen proizvajalec, ki je lastnik ali najemnik oziroma tisti, ki proizvodno napravo upravlja. Če ta proizvodno napravo proda, da v najem ali v upravljanje drugi osebi, nastopijo spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je agencija v skladu z določbo tretjega odstavka 372. člena EZ-1 dolžna po uradni dolžnosti preklicati upravičenost do prejemanja podpore. Tožena stranka meni, da je odločba, s katero je bila nekomu priznana pravica do podpore mogoče spremeniti le v primeru, če prejemnik podpore ostaja enak, vendar mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice. Tožena stranka je takoj, ko je dobila obvestilo prvotnega lastnika o spremembi lastništva nad predmetno proizvodno napravo in da posledično prejemnik podpore ne izpolnjuje več pogojev za prejemanje podpore izdala odločbo 136-97-0058/1293/2012/0447/2013 z dne 29. 5. 2014, ki jo je vročila prejšnjemu proizvajalcu (družbi C. d.o.o.), s katero je to upravičenje preklicala. Tožnik v tem delu še ne nastopa kot stranka v upravnem postopku. Tako EZ-1 kot tudi Uredba določata, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se podpora lahko dodeli. Novi lastnik proizvodne naprave ne more biti v boljšem položaju, kot ostali vlagatelji zahteve za podporo. Agencija mora preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev, tožnik nastopa kot novi lastnik. Kot nadzornik trga za električno energijo mora agencija skrbeti, da prejemnik podpore dodeljena sredstva prejema upravičeno. Po dokončnosti odločbe 136-97-0058/1293/2012/0447/2013 z dne 29. 5. 2014 je agencija izvedla nov postopek. Novemu lastniku oziroma upravljavcu proizvodne naprave, to je tožniku, je 26. 6. 2014 izdala izpodbijano odločbo. Upoštevala je določbe prvega in tretjega odstavka 11. člena Uredbe glede določanja starosti proizvodne naprave. Navaja 2. člen Uredbe, po katerem je nova proizvodna naprava tista, ki še ni bila vključena v sistem podpor. Predmetna proizvodna naprava pa se uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, zato je tožnik upravičen do prejemanja podpore do vključno maja 2023. To obdobje predstavlja razliko med desetimi leti in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve na omrežje (30. 12. 2013). Agencija z izpodbijano odločbo ni posegla v že pridobljene pravice. Novi lastnik oz. upravljavec iz naslova prejemanja podpore še ni pridobil nobenih pravic. S pogodbo je postal zgolj lastnik proizvodne naprave, ki je že bila vključena v podporno shemo ter s tem dobil upravičenje do vložitve zahteve za pridobitev podpore, o kateri mora agencija odločati kot v vseh ostalih primerih.

Tožnik se v pripravljalnih vlogah med drugim navaja, da EZ-1 kot pogoja za pridobitev podpore ne določa niti lastništva niti posesti proizvodne naprave. Temeljni pogoj je pridobljena deklaracija predmetne proizvodne naprave in izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe. Sklicuje se na 158. člen Ustave RS v zvezi z institutom pravnomočnosti in načelom pravne varnosti. Tožena stranka napačno razlaga tretji odstavek 374. člena EZ-1. Že vlagatelj za prenos upravičenosti do podpore (družba C. d.o.o.) je navedel, na katero osebo naj bi se prenesla pravica do podpore. Poudarja, da bi moral biti udeležen v postopku odvzema podpore družbi C. d.o.o. Tožena stranka je odločala brez zahteve stranke in je zato kršila 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP in je s tem podan razlog za ničnost. Tožnik je v slabšem položaju kot drugi lastniki. Prikrajšan je bil za vmesno obdobje, ko ni prejemal podpore. Sklicuje se na odločitve upravnega organa v zadevah SPTE …. Tožena stranka bi morala odločbo o dodelitvi podpore prvotnemu lastniku spremeniti z navedbo drugega subjekta kot upravičenca do podpore. Tožena stranka je na vlogo za spremembo upravičenca do podpore najprej spremenila deklaracijo in nato z enim upravnim aktom spremenila upravičenca na odločbi o podpori. Toženi stranki očita, da ni pojasnila svojih razlogov. Tožnik avtomatskega vstopa v podporno shemo nikoli niti ni zagovarjal, drugače ne bi podal vloge za spremembo upravičenca do podpore. Stranki nista želeli „izstopiti“ iz sistema podpor in potem ponovno pridobiti pravico do podpore, ampak doseči spremembo odločbe o podpori. Sprememba imena upravičenca ne vpliva na bistvene pogoje za pridobitev podpore. Navaja sodbo Upravnega sodišča II U 318/2011 z dne 21. 3. 2012. Tožena stranka glede starosti ni odločala, saj je to dejstvo nezakonito delegirala na Center za podpore. Navaja 16. člen Pravil za delovanje Centra za podpore, ki ga citira. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in ustavno neskladna. Gre za kršitev načela enakosti pred zakonom. Izpodbijana odločba vsebuje nejasen izrek (od kdaj do kdaj tožniku pripada podpora). Glede prehodnega obdobja se sklicuje na določbo 535. člena EZ.

Tožena stranka v odgovorih na pripravljalne vloge tožnika meni, da instituta spremembe pravnomočne odločbe ni mogoče uporabiti za spremembo upravičenca oziroma prejemnika podpore. Postopek je začela na podlagi vloge družbe C. d.o.o., ki jo je štela za obvestilo o spremenjenih okoliščinah (375. člen EZ). Postopki razveljavitve, odprave in spremembe po EZ-1 se začnejo po uradni dolžnosti. Ne držijo navedbe tožnika, da se predpis od izdaje odločb v primerih, kot jih navaja (SPTE: …) do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenil. Zaradi novega EZ-1, ki je stopil v veljavo dne 22. 3. 2014, je tožena stranka spremenila način odločanja. Vse odločbe v omenjenih primerih so bile izdane pred uveljavitvijo EZ-1. Izpolnjevanje pogojev lahko tožena stranka preveri le z vložitvijo popolne vloge novega proizvajalca. S prenosom lastništva na proizvodni napravi je prenehala upravičenost do podpore prvemu lastniku. EZ-1 pojma vloga za spremembo lastništva ne pozna. Takšno pisanje je potrebno šteti za obvestilo o spremenjenih okoliščinah na podlagi 375. člena EZ-1. Ker pa je šlo v navedenem primeru za obvestilo, in ne za vlogo, je tožena stranka začeta postopek razveljavitve odločbe o dodelitvi podpore družbi C. d.o.o. po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 374. člena EZ-1 ničnosti razlog ni podan. Odločbo, s katero je bila subjektu priznana pravica do podpore, je mogoče spremeniti le v primeru, če prejemnik podpore ostaja enak, vendar mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice. V primeru novega odločanja zaradi spremenjenih okoliščin, gre za ponovno odločanje o isti pravici, obveznosti ali pravni koristi iste stranke. V primeru novega upravičenca pa gre za popolnoma nov postopek, saj se spremeni stranka, ki še ni bila nosilec pravic in obveznosti iz tega naslova. Neutemeljeno je sklicevanje na prehodno določbo 535. člena EZ, saj je tožnik že imel zgrajeno proizvodno napravo, ki je bila že v sistemu podpor, in se v primeru spremenjenih okoliščin, nastalih po uveljavitvi novega zakona uporabljajo določbe EZ-1. Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja: Med strankama je sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o vlogi tožnika z dne 17. 4. 2014 in dopolnitvi te vloge z dne 29. 5. 2014 kot proizvajalca električne energije za dodelitev podpore električne energije v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje.

Pri tem je med drugim sporno obdobje, za katerega je tožena stranka tožniku dodelila podporo oz. ugotovljena starost obravnavane proizvodne naprave SPTE A.. V zadevi ni sporno, da je bila prejšnjemu lastniku proizvodne naprave, družbi C. d.o.o., na podlagi odločbe agencije 136-97-0058/1293/2012/0447/2013-1 z dne 29. 5. 2014, razveljavljena prvotna odločba o dodeljeni podpori, ker je od 1. 5. 2014 proizvajalec električne energije tožnik. Tožniku, kot novemu lastniku proizvodne naprave, je z izpodbijano odločbo dodeljena podpora za obdobje od vključno maja 2023, od za tožnika nejasnega datuma, ki je določen v točki 3. izreka izpodbijane odločbe. To je od začetka zagotavljanja podpore, določenega v pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo sklene tožnik s Centrom za podpore po določilih petega odstavka 16. člena Uredbe. Tožnik meni, da je bil oškodovan, saj naj bi mu šla podpora že od 1. 5. 2014, ko je postal lastnik navedene proizvodne naprave.

Ugovor tožnika, da je v primeru prodaje proizvodne naprave, ker gre za singularno pravno nasledstvo, tožnik kot kupec z nakupom vstopil v vse pridobljene pravice prodajalca, med drugim tudi do podpore, ki jih je imel prejšnji lastnik te naprave, po presoji sodišča ni utemeljen. Upravičenec do podpore je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi, ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore (zadnja alineja 2. člena Uredbe). Upravičen proizvajalec pa je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodnje naprave SPTE, ki mora vložiti vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore električni energiji, proizvedeni v proizvodni napravi SPTE in ki mora izpolnjevati predpisane pogoje (14. člen Uredbe). Ker se v primeru prodaje proizvodne naprave spremeni upravičenec, pomeni, da se s tem spremeni nosilec pravic in obveznosti. Agencija odloči o dodelitvi podpore z odločbo v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja (prvi odstavek 374. člena EZ-1). Zato nima prav tožnik, ko meni, da je z nakupom proizvodne naprave SPTE vstopil v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika, med katere naj bi sodila tudi pravica do podpore električni energiji. Slednjemu je bila podpora, kot že zgoraj rečeno z odločbo o podpori električni energiji, razveljavljena, zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi tretjega odstavka 374. člena EZ-1. To ni predmet tega spora (tožnik je v predhodnem preizkusu tožbe sodišču pojasnil, da vztraja pri vloženi tožbi le zoper drugo navedeni akt v tožbi, to pa je odločba, s katero mu je dodeljena podpora). V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave, kot v obravnavanem primeru, po presoji sodišča tožnik ne vstopa v pravice in obveznosti prodajalca v odnosu do tožene stranke.

O tožnikovem položaju glede upravičenja do dodelitve podpore je po presoji sodišča potrebno v celoti odločati v novem postopku. Tožena stranka je pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno ugotavljala, ali tožnik kot nov lastnik oz. upravljavec proizvodne naprave ter kot upravičen vlagatelj izpolnjuje vse predpisane pogoje iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno izpeljala nov upravni postopek, v katerem je odločala o dodelitvi podpore tožniku na podlagi njegove popolne vloge, kot vloge novega lastnika oz. upravljavca proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave agencija v upravnem postopku ugotavlja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev zahtevane podpore, skladno z 372. členom EZ-1 in 14. členom Uredbe, ki se na podlagi drugega odstavka 554. člena EZ-1 uporablja do izdaje nove uredbe. V EZ-1 po mnenju sodišča ni podlage za dodelitev podpore novemu lastniku (oz. upravljavcu) proizvodne naprave, brez da bi se o tem upravičenju ponovno ne odločalo v celoti v novem upravnem postopku. Kolikor pa tožnik meni, da je tožena stranka dolžna zgolj spremeniti odločbo glede upravičenca do podpore, ne da bi izpeljala nov upravni postopek, takšno njegovo stališče ni pravilno, saj za to ni podlage v EZ-1. Materialni predpis ne določa, da bi tožnik lahko vstopil v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika kot njegov singularni naslednik. Zato je treba v novem upravnem postopku na novo določiti pravice in obveznosti tožnika kot stranke v tem postopku. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v novem postopku, šele lahko izda pristojni organ, torej Agencija, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka (207. člen ZUP). Zato je neutemeljen tožnikov ugovor glede kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Agencija pa mora po uradni dolžnosti tudi ves čas preverjati ali prejemnik podpore izpolnjuje vse pogoje za pridobitev podpore in odpraviti, spremeniti ali razveljavi odločbo o dodelitvi podpore, če zaradi spremenjenih okoliščin prejemnik ni več upravičen do podpore ali je upravičen v drugačni višini (tretji odstavek 374. člena EZ-1).

Agencija z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tudi ni posegla v „pridobljene“ pravice tožnika, kot meni tožnik. Tožnik kot novi lastnik obravnavane proizvodne naprave iz naslova prejemanja podpore vse do izdaje izpodbijane odločbe oz. njenega prejema ni pridobil še nobenih upravičenj do podpore. Nosilec pravic in obveznosti iz tega naslova je bil prejšnji lastnik, ki mu je bila odločba o dodelitvi podpore z dnem 30. 4. 2014 (1. 5. 2014 je bil datum prodaje oz. prevzema proizvodne naprave) razveljavljena, zaradi spremenjenih okoliščin po tretjem odstavku 374. člena EZ-1. Tožnik je na podlagi prodajne pogodbe postal lastnik predmetne proizvodne naprave oz. njen upravljavec, ki je torej že bila vključena v podporno shemo. Tožnik pa je pridobil zgolj upravičenje do vložitve zahtevka v upravnem postopku za pridobitev podpore za obravnavano proizvodno napravo, kot je to pravilno pojasnila tožniku tudi tožena stranka.

Iz povedanega izhaja, da upravičenje do podpore ni vezano na proizvodno napravo kot npr. je vezana na proizvodno napravo deklaracija, temveč je upravičenje vezano na subjekt. Zato tožnik kot novi lastnik proizvodne naprave ne more vstopiti glede tega v pravico (upravičenje) do podpore prejšnjega lastnika. Tako v obravnavanem primeru tudi ni podlage za izdajo odločbe o „spremembi“ osebe upravičenca, kot to napačno meni tožnik.

Tudi nima prav tožnik, ko meni, da toženi stranki pri dodelitvi podpore v obravnavnem primeru ni bilo treba ugotavljati starosti predmetne proizvodne naprave, od katere je odvisen tudi čas prejemanja podpore. Agencija mora v novem upravnem postopku ugotoviti vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev (16. člen Uredbe). Med relevantne okoliščine nedvomno spada tudi ugotovitev starosti proizvodne naprave. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, kako je ugotovila starost obravnavane proizvodne naprave. Pravilnost določitve starosti kot pretežno nove proizvodne naprave pa je tudi možno preizkusiti. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na pravilno pravno podlago. Razlogi tožnika, da gre za isto proizvodno napravo kot pri predhodnem lastniku, so sicer pravilni, vendar pa mora upravni organ pri odločanju izhajati tudi iz pravilne materialno-pravne podlage. Starost proizvodne naprave je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotavljala po stanju proizvodne naprave v času odločanja v novem upravnem postopku, potem, ko je bila tožnikova vloga popolna.

Na dolžino obdobja prejemanja podpore vpliva zlasti opredelitev ali gre za novo ali pa za pretežno novo proizvodno napravo. Na podlagi 11. alineje 2. člena Uredbe je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava, ki še ni bila vključena v sistem podpor po tej Uredbi in od njene priključitve na omrežje do vložitve popolne vloge za dodelitev podpore ni preteklo več kot eno leto. Pretežno nova proizvodna naprava pa je tista proizvodna naprava, pri kateri od začetka proizvodnje električne energije do vložitve vloge za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore ni minilo več kot 10 let (17. alineja 2. člena Uredbe).

Pravilno je tudi tožena stranka uporabila določbo 11. člena Uredbe. Do pridobitve podpor so upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe (prvi odstavek). Podpore se zagotavljajo deset (10) let oz. pri pretežno novih proizvodnih napravah tudi krajši čas, ki pomeni razliko med desetimi (10) leti in dejansko starostjo proizvodne naprave (drugi odstavek). Po tretjem odstavku 11. člena Uredbe se med drugim za določitev starosti naprave kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje oz., če gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabno dovoljenje, datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Slednje je bilo v obravnavanem primeru 22. 5. 2013, kar izhaja iz 2. točke Pogodbe št. 3/413278/1 o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja, sklenjene 24. 5. 2013 med B. d.d. in C. d.o.o.. Zato je tudi po presoji sodišča tožniku utemeljeno dodeljena podpora za obdobje do vključno maja 2023. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da ni možno določiti datuma pričetka podelitve podpore in da izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti. Trajanje zagotavljanja podpor se določi v odločbi o dodelitvi podpore (drugi odstavek 11. člena Uredbe). Po petem odstavku 16. člena Uredbe agencija pošlje kopijo dokončne odločbe o dodelitvi podpore Centru za podpore. Slednji in imetnik odločbe morata najpozneje v 15 dneh od datuma dokončnosti odločbe o dodelitvi podpore skleniti pogodbo o zagotavljanju podpore. Tako je pričetek zagotavljanja podpore opredeljen opisni in povsem določno. Glede na navedeno po mnenju sodišča ne gre za nedoločen datum, kot to meni tožnik.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor neenakega obravnavanja. Primeri, ki se nanje sklicuje tožnik, in ki naj bi kazali na drugačno stališče od stališča tožene stranke v obravnavani zadevi, se nanašajo na drugačno materialno-pravno podlago, in sicer je v teh primerih šlo za odločanje po starem EZ. V obravnavnem primeru pa je bila predmetna proizvodna naprava že zgrajena in tudi že vključena v sistem podpor. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določbe EZ-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa tudi ne očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.