Jedro

Presoja o obstoju predpostavk za izdajo zamudne sodbe ne vključuje ocene o teži predloženih dokazov, ampak zahteva od sodišča le, da oceni, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. V predmetnem primeru predložena zdravstvena dokumentacija celo izkazuje, da so tožniku ostale trajne posledice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša za 1.600,00 EUR (na 5.300,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2014 dalje do plačila, sklep pa tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, zviša za 207,53 EUR (na 686,09 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni od vročitve tega sklepa plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 214,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2014 dalje (I. točka izreka), v presežku, do zahtevanih 8.500,00 EUR in za obresti pred 13. 3. 2014 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih bo odmerilo s posebnim sklepom. S sklepom 8. 12. 2014 je pravdne stroške tožene stranke odmerilo na 478,56 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka (glede zneska 4.000,00 EUR) in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnih posledic. Tožnik je v tožbi pojasnil kakšne trajne posledice, zaradi katerih trpi duševne bolečine so mu ostale zaradi poškodb v škodnem dogodku 2. 11. 2012. Sodba tožbeni zahtevek zavrne, ker meni, da iz zdravstvene dokumentacije trajne posledice ne izhajajo. Slednje sicer ne drži, saj obvestilo zdravniku z dne 3. 12. 2012, ki je bilo izdano po opravljeni fizioterapiji, potrjuje, da je imel še vedno bolečine v desni rami, ki so bile sicer delno manjše, ter da je predel poškodbe še boleč na direkten pritisk. Iz zdravstvenega kartona pa je razvidno, da je še vedno potrebno razgibavanje, kar potrjuje, da so ob zaključki zdravljenja obstajale tudi trajne posledice. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da dokumentacija trajnih posledic ne dokazuje, pa bi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka moralo opraviti zaslišanje tožnika in po potrebi postaviti izvedenca medicinske stroke. Sicer pa sodišče prve stopnje ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in ni bilo upravičeno zaključiti, da bi šlo pri tožniku le za majhne trajne posledice, ki naj bi mu ne povzročale duševnih bolečin.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba ugotovi, da so izpolnjene predpostavke za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP), da pa tožnik ni upravičen do celotne vtoževane višine odškodnine (zavrne zahtevek tožnika za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 4.500,00 EUR in odškodnino za strah v znesku 300,00 EUR).

6. Predmet pritožbenega preizkusa je (le) zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti za znesek 4.000,00 EUR, zoper katerega se pritožuje tožnik. Pritožba tožene stranke (zoper ugodilni del sodbe) je bila s sklepom sodišča prve stopnje 20. 4. 2015 zavržena (toženec se ni pritožil).

7. Sodba zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti utemeljuje na dveh podlagah in sicer, 1) da toženec ni uspel izkazati trajnih posledic, in 2) da bi tudi, če bi se ugotovilo, da je tožniku ostala delno omejena gibljivost in bolečnost pri določenih gibih roke, šlo za tako majhne trajne posledice, da do odškodnine (iz te odškodninske postavke) ne bi bil upravičen.

8. Po (ne)izpodbijani ugotovitvi sodbe, toženec na pravilno vročeno tožbo ni odgovoril. Nevložitev odgovora na tožbo pomeni, da (tudi) glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznava v tožbi navedena dejstva o posledicah, ki so mu ostale po poškodbi in obsegu prikrajšanja zaradi njih, kar mu povzroča duševne bolečine. Sodišče pri presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe ne sme presojati resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev in tudi ne, ali so ta dejstva dokazana.

9. Po določbi 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP mora sodišče presoditi ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Po določbi 4. točke istega člena pa, ali dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

10. Pritrditi je zato pritožbi, da sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo, ko je presojalo resničnost in dokazanost navedb, kot tudi ne, ko je ocenjevalo (brez izvedenca), da zaradi posledic, ki so tožniku ostale ne more trpeti duševnih bolečin. Presoja o obstoju predpostavk za izdajo zamudne sodbe ne vključuje ocene o teži predloženih dokazov, ampak zahteva od sodišča le, da oceni, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Predpostavka ni izpolnjena, če tožnik predloži dokaze, s katerimi očitno ni mogoče dokazati resničnosti trditev(1). V predmetnem primeru ne gre za tak primer, saj, kot pravilno opozarja pritožba, predložena zdravstvena dokumentacija celo izkazuje, da so tožniku ostale trajne posledice(2).

11. Po navedenem je zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tožnik se pritožuje le zoper zavrnitev iz tega naslova in sicer za znesek 4.000,00 EUR) obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka (nepravilna uporaba 318. člena ZPP), ki jo glede na njeno naravo lahko na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP odpravi pritožbeno sodišče samo.

12. Ob dejstvu, da je navedbe v tožbi glede odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti treba šteti za resnične, je treba presoditi materialnopravno utemeljenost uveljavljane odškodnine iz tega naslova. Zaradi nevložitve odgovora na tožbo se šteje, da toženec priznava dejstva, ki so v tožbi navedena glede narave in obsega škode, materialnopravno vrednotenje oziroma oceno ugotovljenih (oziroma priznanih) dejstev pa opravi sodišče(3).

13. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, po katerem se določi pravična denarna odškodnina glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu ter glede na konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Konkretizacijo navedenih kriterijev omogoča sodna praksa z oblikovanjem razmerja med večjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje.

14. Tožnik je v tožbi (II. točka) navedel, da so mu ostale trajne posledice, da je desna rama še vedno omejeno gibljiva, predvsem pa boleča že pri premikanju roke, v končnih gibih, pri spremembi vremena, pri vseh fizičnih delih in obremenitvah desne roke (je desničar), kar ga kot fizičnega delavca (ob škodnem dogodku je bil zaposlen pri G., s. p.) ovira predvsem v službi in svojega dela ne more več opravljati tako kot pred poškodbo. Navedene ugotovitve, ki tožniku povzročajo duševne bolečine, po oceni pritožbenega sodišča tožnika opravičujejo do odškodnine v višini 1.600,0 EUR, višja odškodnina (4.000,00 EUR), za katero se zavzema pritožba, pa ni utemeljena. V odškodnini 1.600,00 EUR je tudi ob primerjavi z drugimi primeri sodne prakse(4) ustrezno ovrednoten ugotovljen obseg prikrajšanj in s tem povezano tožnikovo trpljenje.

15. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo odločitve o stroških. Upoštevaje (neizpodbijan) način odmere stroškov tožnika (13. točka obrazložitve(5)), je tožnik glede na spremenjen uspeh (81%) in priznano odškodnino 5.300,00 EUR upravičen do povrnitve stroškov 686,09 EUR.

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine tožniku zvišalo za 1.600,00 EUR, sklep pa tako, da se priznani pravdni stroški zvišajo za 207,53 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik je s pritožbo uspel s 40% (v pritožbi je izpodbijal 4.000,00 EUR, uspel je s 1.600,00 EUR), zato mu je dolžna tožena stranka glede na njegov uspeh povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodni taksi (ZST-1) znašajo pritožbeni stroški tožnika 535,37 EUR (254,40 EUR po tarifni št. 3210 ZOdvT, 22% DDV, sodna taksa 225,00 EUR), kar upoštevaje pritožbeni uspeh znaša 214,15 EUR.

18. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Tako VSL sodba II Cp 1574/2013 z dne 13. 11. 2013 in odločbe navedene v njej.

Op. št. (2): Obvestilo zdravniku z dne 3. 12. 2012 (po opravljeni fizioterapiji), izvid SB Novo mesto z dne 14. 1. 2013 (področje desne rame še vedno minimalno boleče na pritisk, gibljivost v ramenskem sklepu boleča v skrajnih legah).

Op. št. (3): Tako VSL sodba I Cp 3420/2012 z dne 12. 6. 2013. Op. št. (4): Primerjaj npr. odločbe VSL II Cp 993/2013 in VSRS II DoR 160/2010, II Ips 847/2008 in II Ips 303/2005. Op. št. (5): Tožnikov uspeh 72%, odmera stroškov od priznanega zneska 3.700,00 EUR, taksa glede na uspeh.