Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložil, da je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi opravljena na tožničinem naslovu stalnega prebivališča, ki je bil kot naslov za vročanje določen v Centralnem registru prebivalstva. Da bi davčni organ kadar koli obvestila o drugem naslovu (96. člen ZUP), tožnica ne trdi. V pritožbi je zgolj trdila, da si je uredila prepošiljanje pošte na drug naslov (na naslov nekdanje lekarne), kar je stvar pošte, ne davčnega organa. Da je prijavila tudi naslov začasnega prebivališča, pa tožnica prvič navaja v tožbi, zato ima toženka prav, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Posledično davčni organ ni imel podlage, da bi sklep o davčni izvršbi vročal na drug naslov, ki ni naslov stalnega prebivališča. Ni torej šlo za prekoračitev pooblastil ali celo zlorabo položaja, kot se zatrjuje v tožbi, ampak za ravnanje, skladno z zakonom.
Tožba se zavrne.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgla tožničino pritožbo, vloženo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 13. 10. 2021. Navedeni sklep je bil tožnici vročen 28. 10. 2021 v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica je pritožbo vložila 28. 3. 2022, to je po izteku zakonsko določenega roka iz drugega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).
2.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. DT-499-29-490/2022-4 z dne 7. 3. 2023 zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev davčnega organa.
3.Tožnica vlaga laično tožbo in v njej pojasnjuje okoliščine, zakaj je zamudila rok za vložitev pritožbe. Pojasnjuje, da si je začasni naslov uredila pravočasno, to je 27. 7. 2020, ko je bila odpuščena iz bolnice. Namesto tega ji je pooblaščena oseba kuverto s sklepom o izvršbi vrgla v nabiralnik na stari naslov, ne da bi pred tem ugotovila pravilno dejansko stanje. Zatrjuje kršitve pravic iz 2., 22. in 25. člena Ustave ter meni, da pravni pouk ne sme biti v nasprotju z Ustavo.
4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da tožnica v pritožbi ni ugovarjala vročitvi na naslovu ..., Bled, tj. na naslovu stalnega prebivališča. Navedla je zgolj, da si je uredila pošiljanje pošte na naslov lekarne na Bledu, na tem naslovu pa je iz podatkov Registra davčnih zavezancev razvidno, da gre za nekdanji naslov dejavnosti Lekarna ..., A. A. - v stečaju. V tem delu gre torej za tožbeno novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati. Glede pravnega pouka pojasnjuje, da je bil ta glede pritožbenega roka skladen z določbo 157. člena ZDavP-2.
K I. točki izreka
5.Tožba ni utemeljena.
6.V zadevi ni sporno, da je davčni organ 13. 10. 2021 tožnici izdal sklep o davčni izvršbi. Navedeni sklep ji je bil s fikcijo vročen na naslovu stalnega prebivališča. Vročitev se šteje za opravljeno 28. 10. 2021. Tožnica je pritožbo podala ustno na zapisnik 28. 3. 2022, to je pet mesecev po vročitvi sklepa o davčni izvršbi.
7.Sodišče mora glede na tožbene navedbe odgovoriti na vprašanje, ali je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi pravilno opravljena. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali je bila pritožba vložena pravočasno ali ne.
8.V skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP1 se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (tretji in četrti odstavek 87. člena ZUP).
9.V skladu z drugim odstavkom 157. člen ZDavP-2 se pritožbo vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. O dolžini pritožbenega roka (osem dni) je bila tožnica pravilno poučena v pravnem pouku sklepa z dne 13. 10. 2021, zato je tožbena navedba o neustavnem pravnem pouku (če je tako razumeti trditev, da pravni pouk ne sme biti v nasprotju z Ustavo) neutemeljena. Da bi bil rok neustavno kratek in bi ji kot takšen onemogočal ustrezno pripravo pritožbe, tožnica ne trdi.
10.Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložil, da je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi opravljena na tožničinem naslovu stalnega prebivališča, ki je bil kot naslov za vročanje določen v Centralnem registru prebivalstva. Da bi davčni organ kadar koli obvestila o drugem naslovu (96. člen ZUP), tožnica ne trdi. V pritožbi je zgolj trdila, da si je uredila prepošiljanje pošte na drug naslov (na naslov nekdanje lekarne), kar je stvar pošte, ne davčnega organa. Da je prijavila tudi naslov začasnega prebivališča, pa tožnica prvič navaja v tožbi, zato ima toženka prav, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Posledično davčni organ ni imel podlage, da bi sklep o davčni izvršbi vročal na drug naslov, ki ni naslov stalnega prebivališča. Ni torej šlo za prekoračitev pooblastil ali celo zlorabo položaja, kot se zatrjuje v tožbi, ampak za ravnanje, skladno z zakonom.
11.Ker se pisanja 13. 10. 2021 ni dalo tožnici osebno vročiti, je bilo sporočilo o poskusu vročitve nalepljeno na njena vrata. Ker tožnica pisanja v predvidenih 15 dneh ni dvignila, je z dnem poteka petnajstdnevnega roka skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP nastopila fikcija vročitve. Po navedenem je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi opravljena zakonito, zato je pritožba, vložena pet mesecev po njegovi vročitvi, prepozna. Davčni organ jo je pravilno zavrgel na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP, na podlagi katerega organ pritožbo zavrže, če ta ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba.
12.Ostale tožbene navedbe so za odločitev bodisi nerelevantne (glede tožničinega slabega premoženjskega stanja) bodisi pavšalne (kršitve ustavno zagotovljenih pravic), zato se sodišče do njih ne opredeljuje.
13.Ker je izpodbijani sklep pravilen, tožbeni ugovori pa po prej navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
14.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi namreč ni spora o dejstvih (datum poskusa vročitve, naslov stalnega prebivališča), ampak zgolj o pravnih vprašanjih (pravilnost vročanja). Tožnica v tožbi tudi ni podala dokaznih predlogov, o katerih bi sodišče moralo odločiti na glavni obravnavi.
-------------------------------
1 Določbe ZUP se v davčnih zadevah uporabljajo na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2.