Jedro

S tem, ko se v novejših predpisih in pri njihovi uporabi na splošno opušča izraz družbeno pravna oseba, še ni rečeno, da je ta izraz izgubil ves pomen tudi v okviru kazenskega zakona. Premoženje, ki se je imenovalo družbeno premoženje, v stvarnosti še vedno obstoji.

Kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, je v KZ-77 uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper upravljanje družbenih sredstev.

Kolikor se pri kaznivih dejanjih, ki so bila v KZ-77 uvrščena v to poglavje, pojavlja tudi izraz družbeno-pravna oseba, je potrebno ta izraz razlagati tako, da se nanaša na vse mogoče organizacijske oblike razpolaganja z družbenim premoženjem. Ni torej nobenih razlogov za pomisleke, da se v primeru, če je bilo v organizaciji ob družbenem premoženju udeleženo tudi zasebno premoženje, pojem družbeno pravne osebe na tako organizacijo ne bi mogel nanašati.

Organizacija združenega dela in druge družbeno pravne osebe v starem sistemu torej ustrezajo podjetjem oziroma družbam v novem sistemu, kolikor nova podjetja še razpolagajo z družbenim premoženjem ali družbenim kapitalom. V kazenskopravnem pomenu so družbeno-pravne osebe vse tiste pravne osebe, ki v celoti ali delno še razpolagajo z družbenim premoženjem ali družbenim kapitalom.

Izrek

Zahteve zagovornikov obtoženih U.I., I.B., J.R.Š, S.Č., I.H. in B.M. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Temeljno jaavno tožilstvo v L. je dne 20.10.1994 pri TS v L., enoti v L., vložilo zoper obtožene U.I., I.B., J.R.Š., S.Č., I.H. in B.M. obtožnico zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po čl. 133/II in III Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77). Zagovornik vseh šestih obtožencev odvetnik S.Z. iz L. je dne 14.11.1994 vložil ugovor zoper obtožnico, o katerem pa je Okrožno sodišče v L. s sklepom, odločilo šele dne 14.12.1995, ko je ugovor zoper obtožnico zavrnilo kot neutemeljen.

Zagovorniki obtoženih U.I., I.B., J.R.Š., S.Č., I.H. in B.M. so zoper sklep Okrožnega sodišča v L., s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper obtožnico, vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Vsi uveljavljajo razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki I. odstavka 420. člena ZKP, zagovornik obt. B.M. pa tudi razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki I. odstavka 371. člena ZKP.

Predlagajo, da VS RS izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se obtožba ne dopusti in kazenski postopek ustavi, zagovornik obt. B.M. pa podrejeno predlaga, da VS RS izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vse zahteve za varstvo zakonitosti so vsebinsko enake. Po stališču zagovornice in zagovornikov obtožencev obtoženci v času storitve dejanj, ki se jim očitajo, niso bili odgovorne osebe organizacije združenega dela ali druge družbeno-pravne osebe. Navajajo, da je bilo podjetje, v katerem so bili tedaj zaposleni, delniška družba v mešani lastnini z večinskim zasebnim kapitalom. Tako po njihovem mnenju D. ni bila organizacija združenega dela in tudi ne kakšna druga oblika družbeno-pravne osebe in tako določila VII. odstavka 45. člena KZ-77 ni mogoče raztegovati na delniške družbe oziroma na podjetja v mešani lastnini, ki so bila ustanovljena kasneje na podlagi Zakona o podjetjih in Zakona o družbenem kapitalu. Po stališčih, izraženih v zahtevah za varstvo zakonitosti, dejanja obtožencev, ki se jim očitajo, niso bila kazniva dejanja po tedaj veljavnem 133. členu KZ-77, razen tega pa, da določilo 133.člena KZ-77 od 1.1.1995 dalje, ko je pričel veljati Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ), ne velja več, ker je bilo razveljavljeno z določilom 392.člena KZ.

Določilo 244. člena KZ pa ne opredeljuje istega kaznivega dejanja in ga zato ni mogoče uporabiti namesto določila 133.člena KZ-77. Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Ni mogoče pritrditi zahtevam za varstvo zakonitosti, da D., v kateri je bil udeležen tako družbeni kot zasebni kapital, v času, ko naj bi obtoženci storili očitana kazniva dejanja, ni mogoče šteti za družbeno pravno osebo. S tem, ko se v novejših predpisih in pri njihovi uporabi na splošno opušča izraz družbeno pravna oseba, še ni rečeno, da je ta izraz izgubil ves pomen tudi v okviru kazenskega zakona. Premoženje, ki se je imenovalo družbeno premoženje, v stvarnosti še vedno obstoji. Kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, je v KZ-77 uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper upravljanje družbenih sredstev. Kolikor se pri kaznivih dejanjih, ki so bila v KZ-77 uvrščena v to poglavje, pojavlja tudi izraz družbeno pravna oseba, je potrebno ta izraz razlagati tako, da se nanaša na vse mogoče organizacijske oblike razpolaganja z družbenim premoženjem. Ni torej nobenih razlogov za pomisleke, da se v primeru, če je bilo v organizaciji ob družbenem premoženju udeleženo tudi zasebno premoženje, pojem družbeno pravne osebe na tako organizacijo ne bi mogel nanašati. Organizacija združenega dela in druge družbeno pravne osebe v starem sistemu torej ustrezajo podjetjem oziroma družbam v novem sistemu, kolikor nova podjetja še razpolagajo z družbenim premoženjem ali družbenim kapitalom. V kazenskopravnem pomenu so družbeno pravne osebe vse tiste pravne osebe, ki v celoti ali delno še razpolagajo z družbenim premoženjem ali družbenim kapitalom. Glede na zatrjevanje v zahtevah za varstvo zakonitosti, da je potrebno razlikovati med družbenimi sredstvi in družbenim kapitalom, je potrebno opozoriti na določilo I.odstavka 3.člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki določa, da so podjetja z družbenim kapitalom podjetja v družbeni lastnini, podjetja v mešani lastnini in sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital. S tem v zvezi pa je potrebno opozoriti tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.7.1993, v katere obrazložitvi je posebej poudarjeno, da je izraz "družbena podjetja" treba razumeti v širšem smislu, torej kot vse vrste podjetij v družbeni lastnini,vključno z delniškimi družbami z omejeno odgovornostjo. Senat Okrožnega sodišča v L. je zato povsem pravilno ugotovil, da se lahko tudi javna podjetja in delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo, ki poslujejo tudi s sredstvi v družbeni lastnini, uvrstijo med družbeno pravne osebe. S trditvami, da obtoženci niso bili odgovorne osebe, ki jih sicer izvajajo na podlagi stališča, da ni šlo za družbeno pravno sebo, pa se v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa po določilu II.odstavka 420.člena ZKP z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zmotno je tudi stališče, zavzeto v zahtevah za varstvo zakonitosti, da določil KZ-77 oziroma določila 133.člena KZ-77 od 1.1.1995 dalje ni mogoče več uporabljati. Po II.odstavku 3.člena KZ, ki je pričel veljati dne 1.1.1995, se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, po določilu II.odstavka navedenega člena pa se, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je milejši za storilca. V času, ko naj bi obtoženci storili kazniva dejanja, je veljal 133.člen KZ-77, ki je v II.odstavku določal, da je storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe tista odgovorna oseba organizacije združenega dela ali družbeno pravne osebe, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabila svoj položaj ali prestopila meje svojih pravic, ali ni opravila svoje dolžnosti, pa pri tem niso bili podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 133.členu KZ-77 sicer ni bilo povzeto v določilo 392.člena KZ, zaradi česar je potrebno to kaznivo dejanje, kakor tudi ostala kazniva dejanja iz XIV.poglavja KZ-77, ki niso prevzeta v določilo 392.člena KZ in ki so bila storjena pred uveljavitvijo KZ, ocenjevati preko določbe II.odstavka 3.člena KZ, pri čemer pa morajo biti ob uporabi novega KZ vedno podani vsi znaki ustreznega kaznivega dejanja iz KZ-77. Kaznivega dejanja, storjenega pred uveljavitvijo KZ, ne bi bilo mogoče opredeliti po določbah KZ, če bi bilo ob pravni opredelitvi kaznivega dejanja po KZ-77 potrebno izreči oprostilno sodbo.

Tako ni mogoče pritrditi stališču zagovornikov, da je bil z odločitvijo Okrožnega sodišča v L., ki je ugovor zoper obtožnico zavrnil, kršen kazenski zakon.

Prav tako pa tudi ni mogoče pritrditi stališču zagovornika obt. B.M., da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke I.odstavka 371.člena ZKP.

Zagovornik obt. B.M. si namreč napačno razlaga obrazložitev na 4. strani sklepa Okrožnega sodišča v L. V razlogih sklepa je namreč navedeno, da v prehodnih in končnih določbah čl.392 KZ res ni navedeno kaznivo dejanje, očitano obtožencem, kar pa pomeni le, da kaznivega dejanja, če bi ga storili po 1.1.1995, ne bi bilo mogoče opredeliti po 133.členu KZ-77. VS RS je zato zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene.