Jedro

Kot vrednost spornega predmeta se vzame po določilu prvega odstavka 35. člena ZPP samo vrednost glavnega zahtevka, ki predstavlja podlago za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča in pravice do revizije. V bistvenem enaka je tudi določba drugega odstavka 186. člena ZPP, ki še določa, da mora tožnik navesti v tožbi tudi vrednost spornega predmeta, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. Vrednost spora pri denarnih terjatvah opredeljuje iztoževani znesek (ki ga vrednostno ni potrebno in tudi ni mogoče še kako drugače opredeliti). V tem primeru glavnica v revizijskem postopku ni sporna ampak le zamudne obresti (ki so stranska terjatev po določilu drugega odstavka 35. člena ZPP). Obresti (ne glede na to ali se uveljavljajo kot postranska terjatev ali pa kot glavni zahtevek) zanesljivo predstavljajo denarno terjatev. To terjatev pa je mogoče v smislu določila 35. člena in drugega odstavka 382. člena ZPP opredeliti le z zneskom in ne zgolj vrednostno kot se ocenjujejo nedenarne dajatve po tretjem odstavku 382. člena in drugem odstavku 40. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku iz naslova nezgodnega in življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem zaradi po nezgodi nastale 5% invalidnosti skupaj 269.816,00 SIT zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1995 dalje in stroške postopka. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo, s katero je izpodbijala le odločitev o obrestih, zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je toženka vložila revizijo, s katero je izpodbijala odločitev o obrestnem zahtevku. Po revizijskih izvajanjih odločba o glavni stvari ni sporna, pač pa je sporna odločitev o zamudnih obrestih. Toženka meni, da bi morali sodišči nižjih stopenj valorizirati zavarovalnino od dneva škodnega dogodka pa do dneva izdaje prvostopne sodbe in šele od tedaj priznati zamudne obresti, ne pa priznati obresti že od časa, ko naj bi toženka prišla v zamudo.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni dovoljena.

Tožnik je zahteval od toženke plačilo glavnice 269.816,00 SIT in zakonske zamudne obresti od 15.6.1995, ko naj bi toženka prišla v zamudo s plačilom svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje je takemu zahtevku ugodilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila odločitev prvostopnega sodišča v celoti pravilna, torej tudi o obrestnem zahtevku ter je zato toženkino pritožbo, ki je izpodbijala le odločitev o obrestih, zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o zamudnih obrestih je predmet tudi revizije, v kateri je toženka navedla, da znaša "sp.vr. 100.000,00 SIT", pri čemer pa te navedbe ni z ničemer pojasnila oziroma utemeljila. Spor pravdnih strank je glede na navedene ugotovitve premoženjskopraven. V takih sporih, ko se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, je po drugem odstavku 382. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000,00 SIT. Navedena predpostavka pa po presoji revizijskega sodišča v tem primeru ni podana ter zato toženkina revizija ni dovoljena.

Kot vrednost spornega predmeta se vzame po določilu prvega odstavka 35. člena ZPP samo vrednost glavnega zahtevka, ki predstavlja podlago za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča in pravice do revizije. V bistvenem enaka je tudi določba drugega odstavka 186. člena ZPP, ki še določa, da mora tožnik navesti v tožbi tudi vrednost spornega predmeta, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. Vrednost spora pri denarnih terjatvah opredeljuje iztoževani znesek (ki ga vrednostno ni potrebno in tudi ni mogoče še kako drugače opredeliti). V tem primeru glavnica v revizijskem postopku ni sporna ampak le zamudne obresti (ki so stranska terjatev po določilu drugega odstavka 35. člena ZPP). Obresti (ne glede na to ali se uveljavljajo kot postranska terjatev ali pa kot glavni zahtevek) zanesljivo predstavljajo denarno terjatev. To terjatev pa je mogoče v smislu določila 35. člena in drugega odstavka 382. člena ZPP opredeliti le z zneskom in ne zgolj vrednostno kot se ocenjujejo nedenarne dajatve po tretjem odstavku 382. člena in drugem odstavku 40. člena ZPP. Toženka pa v reviziji ni navedla niti višine valorizirane glavnice na dan zadnje obravnave, ki naj bi po njenem stališču (kot ga je razumeti po revizijskih izvajanjih) predstavljala podlago za izračun spornih obresti. Ker toženka v tem primeru ni izkazala predpostavk za dovoljenost revizije kot jih določa drugi odstavek 382. člena ZPP, je moralo revizijsko sodišče ugotoviti, da njena revizija ni dovoljena. Zato jo je moralo zavreči na podlagi določila 392. člena v zvezi s 389. členom ZPP.