Jedro

Z razveljavitvijo čl. 1-17 ZPUOOD je odpadla pravna podlaga za odločanje o predlogu pritožnika za odpust obveznosti, saj ZUstS v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predloge pritožnika za odpust obveznosti vložene v skladu z določili Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju: ZPUOOD), ki je začel veljati 17. novembra 2011 in ki je v 4. členu določal, da lahko dolžniki v roku 6 mesecev od uveljavitve tega zakona vložijo predlog za odpust svojih obveznosti, ki so nastale na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju: ZFPPod) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je predloge zavrglo, ker je ustavno sodišče s sklepom opr. št. U-I-307/11 z dne 1. 12. 2011 najprej zadržalo izvrševanje drugega do četrtega odstavka 1. člena in drugega do 17. člena ZPUOOD ter nato z odločbo opr. št. U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 člene 1 do 17 tega zakona razveljavilo. S tem so bili razveljavljeni tudi členi 4 do 17, ki so urejali postopek za odpust obveznosti. S tem pa je odpadla pravna podlagi za odločanje o vloženih predlogih pritožnika.

Pritožnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v vsebinsko obravnavanje. Meni, da sodišče njegovih predlogov ne bi smelo zavreči in da bi moralo o njih vsebinsko odločati, ker je zakonska podlaga za vložitev predloga ob vložitvi obstajala in zakon ni bil razveljavljen za nazaj. Sodišče bi moralo upoštevati, da zakon ni bil v celoti razveljavljen in da še vedno veljajo določbe ZFPPIPP in ZFPPod, ki omogočajo odpust obveznosti družbenikom izbrisanih družb. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik je vložil predlog za odpust obveznosti v skladu z določilom 4. člena ZPUOOD. Pred odločitvijo sodišča o predlogu pritožnika je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 (Ur. l. RS, št. 36/2012 z dne 18. 5. 2012) razveljavilo 1. do 17. člen navedenega zakona. Razveljavitev je začela učinkovati naslednji dan po objavi citirane odločbe Ustavnega sodišča, to je 19. 5. 2012, saj sodišče posebnega roka za začetek učinkovanja razveljavitve ni določilo (43. člen Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94). S tem je odpadla pravna podlaga za odločanje o predlogu pritožnika za odpust obveznosti, saj ZUstS v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da v tem primeru razveljavitev zakona učinkuje za nazaj, torej učinkuje tudi za razmerja nastala pred dnem učinkovanja razveljavitve zakona, če do tega dne o njih še ni bilo odločeno, torej učinkuje tudi na vloženi predlog pritožnika za odpust obveznosti.

Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da citirani zakon ni bil razveljavljen v celoti in da 18. člen tega zakona še velja. Toda v tem členu je določeno le, da z dnem uveljavitve zakona (ZPUOOD) prenehajo veljati določbe 6. do 10. odstavka 442. člena in 496. člena ZFPPIPP. To pa so določbe, ki so urejale odgovornost aktivnih družbenikov za neplačane obveznosti izbrisane pravne osebe ter pravne posledice izbrisa, vendar nimajo nobene zveze z vloženim predlogom pritožnika za odpust obveznosti.

Pravne podlage za odločanje o tem predlogu pa ni najti niti v nobenem drugem predpisu. Kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje, inštitut odpusta obveznosti sicer ureja ZFPPIPP v členih 397 do 413, vendar je po tem zakonu odpust obveznosti predviden le v postopku osebnega stečaja dolžnika. Poleg tega je tudi ZPUOOD v (sedaj razveljavljenem) 16. členu določal, da se v postopku za odpust obveznosti po tem zakonu ne uporabljajo določila zakona, ki urejajo postopek osebnega stečaja in odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja.

Sodišče prve stopnje je tako predlog utemeljeno zavrglo, ne da bi o njem vsebinsko odločalo. Za vsebinsko odločanje o predlogu sodišče ni imelo pravne podlage, saj je ta z razveljavitvijo zakona odpadla. S tem pa je odpadla tudi pravna korist, ki jo je tožeča stranka zasledovala z vložitvijo predloga za odpust obveznosti. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo v skladu z 274. členom ZPP, ki ob smiselni uporabi določa, da se predlog zavrže, če ni podana pravna korist za vložitev predloga.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365, točka 2 ZPP).