Jedro

Obsojenec, ki je s ponavljajočim, dlje časa trajajočim fizičnim nasiljem nad sinom, ko ga je v primeru, ko ni naredil, kar mu je naročil, vsaj trikrat s pestjo boksnil v trebuj, ga vsaj trikrat na teden vlekel za ušesa in lase ter ga klofutal, kršil obveznosti skrbi in vzgoje ter grobo posegel v njegovo telesno in duševno celovitost ter mu povzročil bolečine ter s tem pri oškodovancu povzročil stisko, strah, bolečine in posledično odklanjanje stikov z očetom, izpolnil vse zakonske znake kvalificiranega kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 420,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 10. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da zahtevo vlaga tudi zaradi kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih ne konkretizira. Bistvo vložene zahteve je v trditvi, da je obsojenec zoper oškodovanca uporabil (še) dovoljene vzgojne ukrepe, to je, da ga je občasno lasal, zahteva pa ne sprejema, da je ravnal na način, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe. Trdi, da obsojenec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja, ter da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe oziroma nanje ni ustrezno odgovorilo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, ki je zahtevo ocenil kot neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev.

B.-1

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B.-2

5. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot oče surovo ravnal z mladoletnim sinom, ko je bil ta star deset in enajst let tako, da ga je v primeru, ko ni naredil, kar mu je naročil, vsaj trikrat s pestjo boksnil v trebuh, ga vsaj trikrat na teden vlekel za ušesa in lase ter ga klofutal. Kazniva dejanja je izvrševal približno eno leto in pol. Oškodovanec je o obsojenčevem fizičnem nasilju povedal po razpadu izvenzakonske skupnosti njegovih staršev in zavrnitvi stikov z očetom. Kazensko ovadbo je podala oškodovančeva pediatrinja.

6. Po stališču zahteve obsojenec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, trdi, da obsojenčevo ravnanje ni preseglo vzgojnih ukrepov. Prvostopenjsko sodišče je svojo presojo v pretežni meri oprlo na izpovedbo oškodovanca, za katero je ocenilo, da je potrjena z izpovedbami njegove pediatrinje in matere, pri čemer je oškodovanec o očetovem fizičnem nasilju povedal tudi socialni delavki C. C., svojemu psihologu D. D., pa tudi obema izvedencema, ki sta bila postavljena v pravdnem in kazenskem postopku. Poudarilo je, da sprejema mnenje obeh izvedencev, pri tem pa je dalo prednost mnenju izvedenca dr. Gošnjaka, ki je oškodovanca pregledal prvi, eno leto po kaznivem dejanju. Pritrditi je pravni presoji nižjih sodišč, da je obsojenec, ki je s ponavljajočim, dlje časa trajajočim fizičnim nasiljem nad sinom huje kršil obveznosti skrbi in vzgoje in grobo posegel v njegovo telesno in duševno celovitost ter mu povzročil bolečine ter s tem pri oškodovancu povzročil stisko, strah, bolečine in posledično odklanjanje stikov z očetom, izpolnil vse zakonske znake kvalificiranega kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Takšno ravnanje tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (I Ips 84687/2010; I Ips 39/2005; I Ips 11030/2010) štetje kot surovo ravnanje z mladoletno osebo.

7. Vložnica tako s ponavljanjem obsojenčevega zagovora, da je sina samo občasno potegnil za lase, da zdravstvena dokumentacija ne potrjuje fizičnega napada, ter podajo svoje ocene, da oškodovanec ni utrpel nobenih negativnih posledic obsojenčevega ravnanja, da je tudi njegova mati povedala, da dobro funkcionira v šoli in je priden, da prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca dr. Zalarja, temveč mnenju izvedenca dr. Gošnjaka, za katerega s sklicevanjem na znanstveni članek dr. Igorja Areha trdi, da ni strokovno in podajanjem svoje dokazne ocene, da oškodovanec trpi za sindromom PAS, ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljeno nasprotuje v pravnomočni sodbi ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zahteva uveljavlja s tem, ko trdi, da je pritožbene navedbe v smeri kršitve kazenskega zakona drugostopenjsko sodišče zmotno obravnavalo kot izpodbijanje v postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Navedenemu ni mogoče pritrditi. Pritožba je, enako kot zahteva, kršitev kazenskega zakona uveljavljala z nestrinjanjem z dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, kar je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo v točki 7 sodbe in presodilo, da je obsojenec izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

9. Zahteva trdi še, da se pritožbeno sodišče ni v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb da oškodovanec ni utrpel nobenih vidnih fizičnih poškodb, da ne trpi negativnih posledic obsojenčevega ravnanja, da je obsojenec izvrševal zgolj vzgojne ukrepe. Pritožbeno sodišče je pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornica izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje in jih ponavlja v zahtevi, presodilo v točki 10 in jih obrazloženo zavrnilo. V tej točki je zavrnilo tudi pritožbeno sklicevanje na diplomsko nalogo B. B., s katerim je pritožba utemeljevala, da oškodovanec trpi za sindromom PAS. Drugostopenjsko sodišče je tako odgovorilo na pritožbene navedbe in kršitev določbe 395. členu ZKP ni podana.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

11. Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je Vrhovno sodišče obsojencu, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa ter zapletenosti zadeve, na podlagi tarifnih številk 7112 v zvezi s 71113 in 7152 naložilo plačilo sodne takse v znesku 420,00 EUR.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.