Jedro

Z dopolnilno odločbo je mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka in njih ni bilo odločeno z izdajo odločbe. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, na kar kažejo podatki v listinah, ki so v upravnih spisih, na kar nakazujeta tudi tožeči stranki v tožbi, pa ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe, ker bi se tako lahko poseglo v pravnomočno odločeno stvar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo zoper sklep Upravne enote A. z dne 13.4.2004, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevo tožečih strank za denacionalizacijo zemljišča parcela št.38/1, k.o. B. v izmeri 1019 m2, oziroma za izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj prvostopni organ odloči še o denacionalizaciji 1019 m2 navedene parcele. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje izvedel ugotovitveni postopek v zvezi s celotnim denacionalizacijskim zahtevkom in o njem odločil z odločbo z dne 14.5.2003. Pri tem je prvostopni organ, očitno iz razloga, ker zahtevek ni bil specificiran v skladu s podatki o odvzemu in ker vlogi niso bile predložene vse listine tako kot so potekali odvzemi, napačno ugotovil dejansko stanje zadeve in bivšemu lastniku ni vrnil nacionalizirane nepremičnine v obsegu, kot mu je bila podržavljena. Tožeči stranki bi iz navedenega razloga lahko le izpodbijali denacionalizacijsko odločbo z dne 14.5.2003, česar pa nista storili, temveč šele marca 2004, skoraj eno leto po izdaji denacionalizacijske odločbe, zahtevali, da prvostopni organ izda dopolnilno odločbo, s katero bo vrnil še preostalo razliko med podržavljenim in vrnjenim obsegom parcele št.38/1 k.o. B..

Tožeči stranki v tožbi navajata, da v delu, ki se nanaša na parcelo št.38/1 k.o. B. v izmeri 1019 m2, ni bilo odločeno v denacionalizacijskem postopku, bi pa moralo biti odločeno tudi v tem delu, saj je bila denacionalizacijskemu upravičencu podržavljena in vzeta celotna parcela št.38/1 k.o. B.. Temelj za denacionalizacijo predstavlja odločba skupščine občine A. z dne 3.11.1959, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V navedeni odločbi citirana nepremičnina je bila leta 1959 dejansko vzeta iz posesti denacionalizacijskega upravičenca pokojnega A.A.. Zaradi navedenega je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo, ter zagrešena kršitev določb upravnega postopka. Glede na vse navedeno predlagata, da sodišče razpiše ustno glavno obravnavo, ker je to edini način, da se izvedejo vsi predlagani dokazi. Po opravljeni glavni obravnavi pa naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije.

Tožena stranka prereka vse tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da sta tožeči stranki dne 5.3.1993 vložili zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo odvzeto pokojnemu A.A.. V navedeni zahtevi sta tožeči stranki, poleg ostalih nepremičnin, zahtevali tudi vrnitev premoženja, ki je bilo upravičencu odvzeto z odločbo skupščine občine A., oddelek za finance z dne 24.10.1968 opravilna, v kateri je bila navedena tudi parcela št.38/1-travnik, v površini 3864 m2. Navedeni zahtevi za denacionalizacijo sta priložili tudi dokumentacijo, med njimi tudi zgodovinske zemljiško- knjižne izpiske za nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, ter odločbo skupščine občine A., oddelek za finance z dne 24.10.1968. Po pozivu upravnega organa prve stopnje, da je potrebno zahtevi za denacionalizacijo priložiti tudi listino o podržavljanju ali navedbo uradnega lista, v katerem je bil objavljen akt s konkretno navedbo predmeta podržavljanja, sta toženi stranki predložili odločbo z dne 3.11.1959, Občinskega ljudskega odbora A., s katero so bile A.A. podržavljene nepremičnine, travnik na parcelni št. 38/1in travnik na parcelni št. 39/2 ter vrt na parcelni št. 1723, vse v vložni št. 872. Iz dodatno predložene odločbe z dne 24.6.1977, oddelka za gospodarstvo skupščine občine A. pa še izhaja, da je bil del parcele št. 38/1-travnik v izmeri 1019 m2, odvzet iz posesti B.B. (dedinji po upravičencu). Iz vseh navedenih listin, ki so v upravnih spisih torej izhaja, da je bila celotna parcela št. 38/1 podržavljena upravičencu z odločbo o nacionalizaciji z dne 3.11.1959, večji del te parcele v izmeri 3864 m2 je bilo upravičencu odvzeto iz posesti z odločbo z dne 24.10.1968, manjši del navedene parcele v izmeri 1019 m2 pa je bil odvzet iz posesti dedinji upravičenca to je njegovi ženi B.B., z odločbo z dne 24.6.1977. Od vložitve zahtevka tožečih strank za vrnitev nacionaliziranega premoženja pokojnega očeta A.A. pa je v zvezi z parcelo 38/1 k.o. B. tekel denacionalizacijski postopek le v zvezi z vrnitvijo 3864 m2 podržavljene parcele 38/1 k.o. B.. To pa pomeni, da je upravni organ prve stopnje v upravnem postopku pred izdajo odločbe z dne 14.5.2003, v zvezi s katero sta tožeči stranki zahtevali izdajo dopolnilne odločbe, napačno ugotovil dejansko stanje zadeve in bivšemu lastniku ni vrnil nacionalizirane nepremičnine v obsegu, kot mu je bila podržavljena. Tožeči stranki bi lahko iz tega razloga izpodbijali navedeno denacionalizacijsko odločbo z dne 14.5.2003 s pritožbo, saj je tako iz izreka navedene odločbe kot tudi iz obrazložitve razvidno, da gre za končno in ne delno odločbo, kot tudi to, da je prvostopni organ odločil o vrnitvi podržavljene parcele št.38/1 in ne le o delu te parcele.

Prvi odstavek 216.člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-ZUP/86), ki se v skladu s 324.členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št.80/99, 70/00, 52/02 in 73/04 -ZUP), uporablja za zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi navedenega Zakona o splošnem upravnem postopku, v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi navedenega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, določa, da kadar pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Glede na navedeno zakonsko določbo je torej z dopolnilno odločbo mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka in njih ni bilo odločeno z izdajo odločbe. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, na kar kažejo podatki v listinah, ki so v upravnih spisih, na kar nakazujeta tudi tožeči stranki v tožbi, pa ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe, ker bi se tako lahko poseglo v pravnomočno odločeno stvar. Zato bi tožeči stranki morali odločbo z dne 14.5.2003 izpodbijati z pritožbo, česar pa nista storili.

Ob nespornem dejstvu, da je odločba številka z dne 14.5.2003 dokončna in pravnomočna, sodišče na podlagi dejstva, da je bilo z njo odločeno tudi o denacionalizaciji parc. št. 38/1 k.o. B. podržavljene denacionalizacijskemu upravičencu, ni imelo pravne podlage, za ugotavljanje dejstva, ki se nanaša na za tožeči stranki še vedno sporno površino navedene parcele. Za pravilno uporabo 216.člena ZUP navedeno dejstvo ni pravno pomembno, saj tožeči stranki z njim izpodbijata le pravilnost dejanskega stanja, na katerem temelji dokončna in pravnomočna odločba. Ker s tožbenimi navedbami tožeči stranki ne izkazujeta okoliščin, ki so lahko podlaga za izdajo dopolnilne odločbe, tudi po opravljeni glavni obravnavi sodišče ne bi prišlo do drugačne odločitve. Zato sodišče kljub predlogu tožečih strank glavne obravnave ni opravilo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 59.členu Zakona o upravnem sporu.