Jedro

V odločbi navedeni pravni viri v celoti pritrjujejo stališču sodišč prve in druge stopnje, da je odločilen kriterij, naveden v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, da so izdelki namenjeni izključno za osebno rabo. Ker je Priloga I v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDDV-1 sestavni del zakona, tudi opredelitve medicinske opreme v 10. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (ki je podzakonski predpis) ni mogoče razlagati brez upoštevanja navedenega temeljnega kriterija, opredeljenega v ZDDV-1. Glede na dejansko ugotovitev, da so bile dobavljene vrečke namenjene uporabi v transfuzijskih centrih tožeče stranke, je pravilno stališče, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo nižje davčne stopnje pri dobavi spornega blaga tožeči stranki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 2.467,55 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je od tožene stranke uveljavljala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala s tem, ko ji je tožena stranka na podlagi dobavljenega blaga previsoko zaračunavala zakonsko predvideni davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Po stališču tožeče stranke bi morala tožena stranka zaračunati DDV po nižji davčni stopnji (8,5 % oziroma 9,5 %), ne pa po splošni davčni stopnji (20 % oziroma 22 %), po kateri ga je dejansko zaračunala tožeči stranki.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh priglašenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Glede dopustnosti revizije**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki po vrednosti presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi**

7. Pravdni stranki sta 18. 5. 2011 sklenili Pogodbo št. 1 (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere je tožena stranka tožeči stranki dobavljala vrečke za kri za potrebe transfuzijskih centrov tožeče stranke. Vse do marca 2014 je tožeča stranka poravnavala svoje obveznosti iz Pogodbe v celoti, to je z vključenim 22 % DDV.

8. Tožeča stranka je na podlagi odgovora DURS št. 4230-435647/2013-7 z dne 10. 2. 2014 toženo stranko pozvala k vračilu preveč plačanega DDV. Tožena stranka je zahtevek za vračilo DDV zavrnila.

9. DURS je toženo stranko 19. 2. 2014 seznanil, da je na internetnih straneh objavil Pojasnilo – Stopnja DDV za vrečke za kri, ki je te vrečke razvrščalo na enak način kot v odgovoru tožeči stranki z dne 10. 2. 2014. 10. Vrečke za kri, ki jih je tožeči dobavljala tožena stranka, se uporabljajo izključno v centrih za transfuziologijo in so namenjene odvzemu krvi krvodajalcem, predelavi v krvne komponente, ki se hranijo v depojih kot sveže ali zamrznjene komponente krvi in se uporabljajo za raziskave, diagnostiko, analize, za prodajo bolnišnicam, v primeru plazme pa tudi za oddajo v predelavo industriji.

**Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje za zavrnitev zahtevka**

11. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke obravnavalo kot odškodninski zahtevek. Zavrnilo ga je na podlagi presoje, da ni podana protipravnost v ravnanju tožene stranke kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Razložilo je,1 da se v skladu s 4. točko Priloge I k ZDDV-1 nižja stopnja DDV uporablja za medicinsko opremo ter pripomočke, ki so namenjeni zgolj za osebno rabo. Ker se 41. člen ZDDV-1 sklicuje na seznam iz Priloge I, tako znižane stopnje ni mogoče uporabiti preko omejitve uporabe zgolj za primere osebne rabe. To omejitev je treba upoštevati tudi pri razlagi Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in naslednji – v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi takšne razlage je tožena stranka tožeči stranki utemeljeno zaračunavala DDV po splošni stopnji, zato v njenem ravnanju ni izkazana protipravnost. 12. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da so zanj stališča DURS, na katera se je sklicevala tožeča stranka, nezavezujoča, kakor tudi, da je odločilen kriterij za uporabo znižane davčne stopnje, da so medicinska oprema in pripomočki namenjeni zgolj za osebno rabo. Temu naj bi pritrjevalo tudi zavzeto stališče v sodbi Sodišča ES C-360/11 z dne 17. 1. 2013. **Glede narave tožbenega zahtevka**

13. Tožeča stranka je svoj zahtevek pravno kvalificirala kot odškodninski zahtevek, čeprav je v svoji trditveni podlagi večkrat navajala, da zahteva vračilo preveč plačanega DDV, ker naj bi to predstavljalo škodo, ki naj bi jo utrpela. Takšni kvalifikaciji zahtevka sta sledili tudi sodišči prve in druge stopnje, saj sta tožbeni zahtevek zavrnili ob ugotovitvi, da ni izkazana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti.

14. V okviru revizijskega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je odškodninska podlaga tožbenega zahtevka izključena že na podlagi ugotovljenega in med strankama nespornega dejanskega stanja. Tožeča stranka zahteva vrnitev dela plačila, ki ga je (prostovoljno) izpolnila toženi stranki kot izpolnitev pogodbenih obveznosti. V takšnem ravnanju ni zaznati elementov nepogodbene odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Enako velja tudi glede možne podlage iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, ki pride v poštev v primeru neizpolnitve ali zamude v izpolnitvi pogodbene obveznosti (drugi odstavek 239. člena OZ). Izstavitve nepravilnega (previsokega) obračuna pogodbenih obveznosti tožeči stranki ni mogoče obravnavati kot nepravilno izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, ki bi bila lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. 15. Sodišče na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka, ki jo ponudi tožeča stranka, ni vezano. Zato mora preizkusiti tudi druge možne pravne podlage. Glede na podano trditveno podlago in ugotovljena dejstva bi bilo mogoče tožbeni zahtevek obravnavati le na obogatitveni podlagi. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka na podlagi izvršenih plačil prejela več kot je bila njena pogodbena obveznost. V kolikor bi se izkazalo, da je tožena stranka v svojih računih dejansko uporabila previsoko davčno stopnjo, bi to pomenilo, da je s plačilom celotnega računa v višini previsoko obračunanega DDV prišlo do prehoda premoženja v korist tožene stranke brez pravnega temelja, kar bi tožeči stranki dajalo podlago za vrnitveni zahtevek na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ. Če pa bi se izkazala kot pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka v svojih računih uporabila pravilno davčno stopnjo, bi s tem odpadla podlaga tožbenega zahtevka tudi na tej pravni podlagi.

**Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP**

16. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilen odgovor na (pravno) vprašanje, po kateri davčni stopnji se obračunava DDV za blago, ki ga je tožeči stranki dobavljala tožena stranka. Obe sodišči sta v obrazložitvi sodb podali odgovore na to vprašanje. Zato so neutemeljeni revizijski očitki, da naj bi bila v izpodbijani sodbi podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Da sta se sodišči opredelili do vseh odločilnih dejstev, je razvidno iz odgovora na revizijske očitke o nepravilni uporabi materialnega prava.

**Glede pravilne uporabe materialnega prava** _Pravni viri, ki sta jih upoštevali sodišči prve in druge stopnje_

17. Direktiva sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva) v 98. členu določa, da države članice lahko uporabljajo eno ali dve nižji stopnji DDV, pri čemer se nižje stopnje uporabljajo samo za dobave blaga in opravljanje storitev iz kategorij, določenih v Prilogi III. Priloga III k tej Direktivi v 3. in 4. točki določa naslednje blago, za katero se lahko uporablja nižja davčna stopnja: 3) farmacevtski izdelki, ki se običajno uporabljajo za zdravstveno nego, preprečevanje bolezni in zdravljenje v medicini ali veterini, skupaj z izdelki , ki se uporabljajo za preprečevanje zanositve in sanitarno zaščito; 4) medicinska oprema, pripomočki in druge naprave, ki se običajno uporabljajo za lajšanje ali zdravljenje invalidnosti, za izključno osebno rabo invalidne osebe, skupaj s popravili takšnega blaga ter dobava avtomobilskih sedežev za otroke;.

18. ZDDV-1 je ob sklenitvi Pogodbe med pravdnima strankama v prvem in drugem odstavku 41. člena določal višino obeh davčnih stopenj:

(1) DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 20% od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 8,5 % od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A) je bila od 1. julija 2013 dalje splošna davčna stopnja DDV zvišana na 22 %, nižja stopnja pa na 9,5 %.

19. Priloga I k ZDDV-1 je v seznamu blaga in storitev, za katere se uporablja nižja davčna stopnja, v 4. točki določala: medicinska oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem.

20. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS 141/2006 s spremembami – v nadaljevanju Pravilnik) je v času sklenitve Pogodbe med pravdnima strankama v 10. točki prvega odstavka 50. člena med izdelke iz 4. točke Priloge I k ZDDV-1 uvrščal tudi: sistem za infuzijo in transfuzijo (tarifna oznaka 9018 90 50). S spremembo Pravilnika (Uradni list RS 45/2016) je bila ta kategorija izdelkov v 10. točki prvega odstavka 50. člena izpuščena.

21. Sodišče EU je v zadevi Evropska komisija proti Kraljevini Španiji v sodbi C-360/11 z dne 17. 1. 2013 v 48. točki obrazložitve poudarilo namen Priloge II k Direktivi, da končnemu potrošniku, ki ga dokončno bremeni DDV, poceni nekatero blago, ki se šteje za posebej potrebno, in mu s tem olajša dostop do njega. V povezavi s tem je v 86. točki obrazložitve pojasnilo, da takšen cilj ne dopušča uporabe nižje stopnje DDV za medicinske pripomočke za splošno uporabo, ki jih uporabljajo bolnišnice in strokovnjaki v zdravstvenih službah. Tudi v 88. točki obrazložitve je poudarilo, da je ključen kriterij za dopustnost uporabe nižje stopnje DDV na podlagi 4. točke Priloge III k Direktivi namen izključne osebne rabe invalidne osebe.

**Glede pravilnosti uporabe materialnega prava**

22. Navedeni pravni viri v točkah 17 do 21 te obrazložitve tako v celoti pritrjujejo stališču sodišč prve in druge stopnje, da je odločilen kriterij, naveden v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, da so izdelki namenjeni izključno za osebno rabo. Ker je Priloga I v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDDV-1 sestavni del zakona, tudi opredelitve medicinske opreme v 10. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika (ki je podzakonski predpis) ni mogoče razlagati brez upoštevanja navedenega temeljnega kriterija, opredeljenega v ZDDV-1. 23. V izogib ponavljanju argumentov, ki sta jih v izpodbijanih sodbah navedli sodišči prve in druge stopnje, se Vrhovno sodišče pridružuje zavzetim materialnopravnim stališčem sodišča druge stopnje v 34. do 36. točki obrazložitve. Glede na dejansko ugotovitev v izpodbijanih sodbah (na katero je revizijsko sodišče vezano), da so bile dobavljene vrečke namenjene uporabi v transfuzijskih centrih tožeče stranke, je pravilno stališče, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo nižje davčne stopnje pri dobavi spornega blaga tožeči stranki.

24. Glede na pravilno zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje o neizpolnjenem temeljnem (zakonskem) kriteriju za dopustnost uporabe nižje davčne stopnje pri pogodbeni dobavi blaga tožeči stranki, se izkažejo kot neutemeljeni revizijski očitki, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sporne vrečke za kri ustrezajo blagu, ki se ga lahko uvršča v kategorijo sistema za infuzijo in transfuzijo, ki je bila opredeljena v Pravilniku. Ker s Pravilnikom kot podzakonskim aktom ni mogoče spreminjati kriterijev, ki jih je določal ZDDV-1, se navedena opredelitev izkaže kot neodločilna. Materialnopravno zmotno je namreč revizijsko primerjanje položaja tožeče stranke, ki sporno blago očitno uporablja pri opravljanju svoje dejavnosti, s položajem Rdečega križa, ki nakupuje medicinske pripomočke, opremo in druga sredstva z namenom, da jih podari pomoči potrebnim osebam. Razlaga, ki jo ponuja revident, da naj bi bil odločilni kriterij, ali se proizvod uporablja neposredno na fizični osebi kot končnemu uporabniku, je v izrecnem nasprotju z jasno izraženimi stališči SEU v citirani sodbi C-360/11. 25. Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati na revizijske navedbe o skladnosti tarifnih oznak v Pravilniku s kombinirano nomenklaturo Evropske unije. V tem delu gre za revizijske novote, saj tožeča stranka teh argumentov ni uveljavljala v pritožbi, da bi se sodišče druge stopnje glede njih moralo opredeliti. Tudi sicer pa ti očitki ne morejo izpodbiti ugotovitev o odločilnosti kriterijev, določenih z zakonom. Revizijsko stališče, da naj bi z uvrstitvijo kategorije sistema za infuzijo in transfuzijo v Pravilnik zakonodajalec povsem jasno predpisal, da je s tem izpolnjen zakonski kriterij namena izključne osebne rabe, je glede na hierarhijo pravnih aktov na podlagi tretjega odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije očitno napačno. Posledično je neutemeljen tudi revizijski očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zakaj predmetne vrečke zakonskemu kriteriju ne ustrezajo.

26. Materialnopravno zmotno je zato tudi stališče, da naj bi že sama sprememba Pravilnika v letu 2016 dokazovala, da je bila pred spremembo pravilna obdavčitev po nižji davčni stopnji. Kot je bilo že pojasnjeno, sta sodišči pravilno upoštevali zakonske kriterije za določitev izjeme, za katero je dopustno obračunavanje nižje davčne stopnje.

**Glede drugih postopkovni kršitev**

27. Neutemeljen je revizijski očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo izvedenca transfuzijske medicine in davčne stroke, da bi iz njunega skupnega mnenja lahko ugotovilo katera stopnja obdavčitve DDV je pravilna. Sodišče druge stopnje je v zvezi z istovrstnimi pritožbenimi očitki pravilno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, da je pravno pomembno dejansko stanje ugotovilo že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Enako velja tudi glede očitka, da niso bili izvedeni dokazi z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič. Iz že podane obrazložitve izhaja, da je bilo za pravilno uporabo materialnega prava odločilno vprašanje namena uporabe izdelkov, ki jih je tožeči strani dobavljala tožena stranka. Ob povsem jasnem (dejanskem) odgovoru je bila za odločitev o utemeljenosti zahtevka odločilna le še sinteza (conclusio) sodišča, za kar pa ob upoštevanju načela iura novit curia sodišče ne potrebuje pomoči izvedenca.

28. Ker gre v tem delu za pravno sklepanje, je neutemeljen tudi revizijski očitek, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza za uporabo neznižane davčne stopnje, oziroma, ki bi ovrgle stališča in mnenja organov, ki so v Republiki Sloveniji pristojni za izdajanje takšnih informacij. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da stališča, ki jih je glede spornega pravnega vprašanja zavzela DURS, za sodišča niso zavezujoča, zato zadostuje, da sta obe sodišči glede spornega vprašanja podali jasne in argumentirane razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti njunih odločitev.

29. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja vsakemu enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Z revizijskim izpostavljanjem, da naj bi tožena stranka pri svojem poslovanju drugače obravnavala tožečo stranko pri zaračunavanju DDV za iste izdelke, tožeča stranka ni utemeljila dejanskega stanu kršitve te ustavne pravice. Prav tako pa je neutemeljen očitek, da naj bi to kršitev storilo sodišče s tem, ko ni kot pravno relevantne štelo okoliščine, da je tožena stranka drugemu naročniku za enake izdelke zaračunavala nižjo stopnjo DDV. Po stališču revizije bi torej ob predpostavki, da gre za istovrstne položaje, morebitna nezakonitost pri poslovanju z enim poslovnim partnerjem toženo stranko zavezovala k enakemu nezakonitemu poslovanju z drugimi poslovnimi partnerji. Absurdnost takšnega stališča ne potrebuje argumentiranega odgovora.

**Glede odločitve o reviziji**

30. Obrazloženi razlogi dajejo jasen odgovor, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**Glede stroškov revizijskega postopka**

31. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve plačila odvetniških storitev po Odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 2/2015 – v nadaljevanju OT) in sicer za sestavo odgovora na revizijo (3. točka Tarifne številke 21 OT v zvezi Tarifno številko 18 OT) 4.350 točk in materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 56,5 točk, vse skupaj povečano za 22 % DDV. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) je tožena stranka upravičena do povrnitve 2.467,55 EUR stroškov.

1 Drugače kot izhaja iz odgovora DURS z dne 10. 2. 2014 in pojasnila istega organa z dne 18. 2. 2014.