Jedro

Tožena stranka poskuša na revizijski stopnji spremeniti tako dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti fizičnih bolečin, ki jih je tožeča stranka pretrpela zaradi ugriza psa, kakor tudi dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti strahu, ki ga je doživela ob tej poškodbi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsodilo toženca na plačilo odškodnine za škodo, ki jo je povzročil njun pes, dne 6.4.1991. Prisodilo ji je odškodnino za fizične bolečine v znesku 170.000,00 SIT, za strah 45.000,00 SIT ter za materialno škodo 700,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je prisojena odškodnina previsoko odmerjena. Navaja, da toženka ni trpela takšnih bolečin, kot jih navaja, in kot sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Meni tudi, da ne primarni ne sekundarni strah nista bila tako velika. Zlasti pa meni, da sekundarnega strahu ni bilo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločitev o odškodnini ustrezno spremeni oziroma obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da mora pri odločanju na revizijski stopnji spoštovati tretji odstavek 385. člena ZPP, po katerem na revizijski stopnji ni dovoljeno ponovno preizkušati dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Prav to pa tožena stranka, sicer v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, v reviziji počne. Na revizijski stopnji poskuša spremeniti tako dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti fizičnih bolečin, ki jih je tožeča stranka pretrpela zaradi ugriza psa, kakor tudi dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti strahu, ki ga je doživela ob tej poškodbi. Tega pa v revizijskem postopku ne more storiti. Revizijsko sodišče mora izhajati iz dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Revizijsko sodišče napotuje toženo stranko na podrobno obrazložitev trajanja in intenzivnosti fizičnih bolečin na 6. strani prvostopne sodbe, glede trajanja in intenzivnosti strahu pa na 7. strani prvostopne sodbe. Te ugotovitve je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo in nanje je zato vezano tudi revizijsko sodišče. Ker je tožena stranka v obrazložitvi revizije napadala le dejanske ugotovitve, ne pa meril iz 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), je revizijsko sodišče materialnopravno presojo opravilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ugotovilo je, da so bila merila iz 200. člena ZOR v celoti upoštevana.

Ker torej revizija tožene stranke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče moralo na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.