Jedro

Pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja zaradi smrti očeta mladoletnih tožnikov ni šlo za analogijo z določitvijo preživnine po ZZZDR, ampak so se ugotavljali konkretni zneseki, ki bi jih pokojni iz svojega zaslužka, delno predvidenega za druge namene, porabil za tožnike.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodninah za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega z a v r ž e, v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodninah zaradi izgubljenega premoženja pa z a v r n e.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z nezgodo gorskih reševalcev v ... dne 10.6.1997, ko je umrl dr. J.K., pokojnikovim otrokom oziroma ženi prisodilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

Ocenilo je, da gre vsakemu od njih pravična denarna odškodnina v znesku 3.000.000 SIT, ker pa je vsak od njih že prejel izplačane zavarovalnine v višini 1.548.023,50 SIT, je vsakemu od njih prisodilo še odškodnino v znesku 1.451.976,50 SIT. V presežku po 900.000,00 SIT je njihove tožbene zahtevke zavrnilo. Navedeno velja v razmerju zoper prvo toženo stranko Republiko Slovenijo.

Prvi trije tožniki, mld. otroci pokojnega, so s tožbo zahtevali plačilo rente, vsak po 20.000,00 SIT na mesec zaradi izgubljenega preživljanja. Ta tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo tako proti prvi, kot tudi proti drugi toženi stranki. V razmerju do slednje je v celoti zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožnikov in prve tožene stranke. Pritožbi tožnikov je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo glede druge tožene stranke spremenilo tako, da je tudi druga tožena stranka P. z. S. dolžna solidarno s prvo toženo stranko plačati vsakemu od tožnikov odškodnino v znesku 1,451.976,50 SIT z obrestmi in pravdnimi stroški. V ostalem, med drugim tudi glede rente, je obe pritožbi zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki.

Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in izpodbijajo pravnomočno sodbo glede zavrnitve zahtevka za odškodnino po 900.000,00 SIT za vsakega in glede odškodnine za izgubljeno preživljanje za prve tri tožnike po 20.000,00 SIT mesečno. Tožniki v reviziji navajajo, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili zahtevek v delu, nad 3.000.000,00 SIT in da je vsak upravičen še do odškodnine v znesku 900.000,00 SIT. Utemeljenost te trditve pokaže sodna praksa in pa okoliščine obravnavanega primera, ko je izguba očeta za tri majhne otroke in vdovo posebej tragična.

Prvi trije tožniki so postavili simbolični zahtevek za izgubljeno preživljanje po 20.000,00 SIT mesečno. Tožniki menijo, da v obračun ni mogoče šteti prejemkov iz naslova prispevkov sklada O. Zneski bi se lahko vračunavali v odškodnino samo takrat, če bi bila s strani darovalcev vplačana sredstva skladu z namenom pomoči toženim strankam. Ker pa je namen sklada O. ravno nasproten in ker darovalci prispevajo z namenom pomoči svojcem ponesrečenih, se v odškodnino ne smejo vračunavati (glej sodbo VSJ rev. 208/69). Sodišče je ob dejanski uporabi analogije z obveznostjo preživljanja po ZZZDR izračunalo, da pripada otrokom manj, kot bi dobili, če bi bil oče živ in bi svoj zaslužek delil po enakih deležih med vse družinske člane. Izgubljenega preživljanja kot podlage za odškodninski zahtevek po 194. členu ZOR ni mogoče ocenjevati zgolj preko osnovnih stroškov preživetja, temveč razumeti širše, saj gre za izgubljeno podporo v celoti. Navedeni materialni zaključek izhaja že iz razlage zakonitega določila, ki govori o izgubljeni podpori. Sodišče upošteva okoliščine primera. Ker je šlo za usposabljanje za humanitarno, reševalno, dobrodelno, neprofitno in prostovoljno dejavnost, te okoliščine govorijo v prid zaključka, da mora biti nadomestilo blizu maksimalnega prispevka umrlega. Odškodnina zgolj do višine dolžnosti prispevka k preživljanju zanika humanitarno poslanstvo gorskega reševanja. Do enakega zaključka se pride tudi z logično analizo zakonitega določila, saj veže zgornji limit odškodnine na višino prispevka umrlega in ne na dolžnost preživljanja po ZZZDR. Prvi trije tožniki morajo živeti v primernem stanovanju, prispevati k skupnim stroškom, imajo pravico do primernega nivoja šolanja, aktivnosti v prostem času, do počitnic, izletov, itd. Nenazadnje so možnost ob slabšem premoženjskem položaju družine do zaposlitve na izbranem delovnem mestu slabše, saj odpade možnost zaposlitve v načrtovanem družinskem podjetju, možnost šolanja v tujini in podobno. Izguba enega roditelja obremeni dodatno drugega in zniža njegove možnosti pridobivanja dohodka. Nanj pade celotno breme oskrbe otrok, skrb za gospodinjstvo, prevozi, bolniški stalež ob bolezni otrok. Preostali roditelj ima manjše možnosti zaposlitve, napredovanja, šolanja, kar nazadnje povzroči nižjo pokojnino. V svetu so že sprejeti širši pogledi in znani podatki o stroških otroka. Za tožnike je bilo zlasti problematično prvo obdobje do nastopa tožničine službe dne 1.12.1999. Mati je imela nizko nadomestilo za porodniški dopust, nato nizke dohodke in obdobje brez zaslužka. Živeli so od družinske pokojnine otrok. Denarna sredstva od prejetih odškodnin, zavarovalnin in pomoči so usmerili v izgradnjo stanovanja, da so z njim rešili stanovanjski problem. Izračun pokaže, da so otroci upravičeni do izgubljenega preživljanja vsaj v prvem obdobju od 1.7.1997 do 30.11.1999. V naslednjih letih so prizadeti finančno nekoliko manj, vendar že matematični izračun in uporaba prostega preudarka pokaže utemeljenost zahtevka tudi za obdobje od 1.12.1999 dalje. Zato ni mogoče oporekati pravici prvih treh tožnikov, da živijo vsaj približno na enakem standardu, možnosti šolanja in napredovanja, kot jim je ali bi jim omogočil pokojni oče dr. J. K. Zahtevek je odškodninske narave in ne preživninske, zato sodišče materialnopravno nepravilno zaključuje, da nadstandard ni utemeljen. Utemeljen je, če ne presega zgornjega limita po določbi 194. člena ZOR.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena v delu, kolikor izpodbija odločitev o odškodninah tožnikov za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

Revizija pa ni utemeljena, kolikor izpodbija odločitev o zahtevkih za povračilo škode zaradi izgubljenega preživljanja.

Štirje otroci pokojnega dr. J.K. in njegova vdova so uveljavljali odškodninske zahtevke za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v smislu 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). Trije mladoletni otroci so uveljavljali odškodninske zahtevke zaradi izgubljenega preživljanja. Prvi in drugi zahtevki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, kar pomeni, da se upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Pomembno je tudi, da pet tožnikov oziroma trije tožniki uveljavljajo vsak svojo odškodnino oziroma rento iz škodnega dogodka. V taki situaciji se presoja dovoljenost revizije po vrednosti zahtevka vsakega posameznega tožnika oziroma v primeru, ko tožniki uveljavljajo po dva zahtevka, po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker gre za premoženjski spor, je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na posameznega tožnika in na vsak njegov zahtevek, presega 1.000.000,00 SIT.

Tožniki v reviziji izrecno navajajo, da izpodbijajo pravnomočno sodbo glede odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega še za neprisojeno razliko vsakemu v znesku 900.000,00 SIT. Kot je že navedeno, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za vsakega posameznega tožnika posebej in za vsako terjatev posebej. Ker izpodbijani del pravnomočne sodbe glede odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega za nobenega od tožnikov ne presega 1.000.000,00 SIT, revizija v tem delu po zakonu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo petih tožnikov v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Odškodninske zahtevke treh mladoletnih tožnikov zaradi izgubljenega preživljanja po smrti očeta v obliki rente po 20.000,00 SIT mesečno sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili. To odločitev tožniki izpodbijajo, vrednost spornega predmeta za vsakega od njih pa predstavlja znesek, ki ustreza seštevku uveljavljanih bodočih dajatev za dobo petih let (40. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta za vsakega od tožnikov tako znaša 1.200.000,00 SIT, zato je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija v tem delu dovoljena.

Podlaga za povračilo škode zaradi izgubljenega preživljanja zaradi smrti svojca je v 194. členu ZOR. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz navedene določbe in sta pri ugotavljanju, ali je trem mladoletnim tožnikom nastajala škoda zaradi izgubljenega očetovega preživljanja, upoštevali relevantne okoliščine primera. Zadeve nista obravnavali z vidika določitve preživnine po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot neutemeljeno trdi revizija, ampak z vidika, koliko bi tožnik prispeval za tri tožnike. Sodišči sta ugotavljali, koliko bi v letih 1997 do 2001 znašali prejemki očeta tožnikov, če ne bi bilo škodnega dogodka in koliko bi znašala 1/5 dohodkov. Tožeča stranka je namreč v tožbi izrecno trdila, da bi tožnik prispeval za preživljanje vsakega od mladoletnih tožnikov po 1/5 svoje plače. Nižji sodišči sta na podlagi izvedenih dokazov prišli do dejanske ugotovitve, da ni niti verjetno izkazano niti dokazano, da bi dr. J.K. za kritje življenjskih izdatkov vsakega od treh mladoletnih tožnikov prispeval po 1/5 svoje plače. Taka dokazna ocena je logična in prepričljiva ter temelji na ugotovitvah, da sta četrta tožnica in pokojni planirala gradnjo prizidka k hiši staršev četrte tožnice zaradi rešitve stanovanjskega vprašanja. Zato bi se pokojnikovi dohodki vlagali v to investicijo, ne pa delili na pet delov za preživljanje pet družinskih članov. Iz izpovedi četrte tožnice izhaja, da je po pokojnikovi smrti ta načrt realizirala. Ko bi se brez škodnega dogodka pomembna sredstva porabila za gradnjo, je pravilno sklepanje nižjih sodišč, da se ne bi porabila za nadstandard majhnih otrok. S pokojnikovimi sredstvi bi se pokrili dejanski življenjski izdatki, te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo kot potrebne izdatke v višini 45.000,00 SIT na mesec za enega otroka za čas do 1.12.1999 in v višini 55.000,00 SIT na mesec za čas po 1.12.1999. Ob teh dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano in ki jih v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), ni mogoče pritrditi reviziji, da je šlo za analogijo z izračunom obveznosti preživljanja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Šlo je za ugotavljanje konkretnih zneskov, ki bi jih pokojni glede na določene okoliščine porabil za tožnike, ob tem ko bi del zaslužka porabil za druge posebne namene.

Po drugi strani pa nižji sodišči ugotavljata, da so bili v letih od 1997 do 2001 zneski, ki bi jih pokojni prispeval kot preživnino za običajne potrebe svojih treh mladoletnih otrok, pokriti z družinsko pokojnino in otroškimi dodatki, tako da otroci zaradi izgube očeta niso bili prikrajšani pri preživljanju. Ugotovljeno je, da je znašala vsota družinske pokojnine in otroškega dodatka na enega otroka v letu 1997 okrog 45.000,00 SIT, v letu 1998 okrog 50.000,00 SIT, v letu 1999 okrog 55.000,00 SIT, v letu 2000 okrog 58.000,00 SIT in v letu 2001 60.000,00 do 62.000,00 SIT. Pokritost življenjskih izdatkov mladoletnih otrok z dohodki je bila dejansko še presežena glede na nadaljnjo dejansko ugotovitev, da je bila mati mladoletnih otrok tako pred, kot tudi po smrti pokojnega moža zaposlena, sicer z nižjimi dohodki, vendar je pred moževo smrtjo prispevala 1/5 k preživninskim stroškom otrok. Glede na vse navedeno revizijsko sodišče v celoti sprejema zaključek nižjih sodišč, da pokojni oče za preživljanje treh mladoletnih tožnikov ne bi prispeval več, kot prejemajo po njegovi smrti iz družinske pokojnine in otroškega dodatka. Tožnikom škoda zaradi izgubljenega preživljanja ne nastaja in je zato zavrnitev tega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

V zvezi z revizijsko trditvijo o tem, da prejemkov iz naslova prispevkov sklada O. ni mogoče upoštevati kot dohodkov namesto izgubljenega preživljanja, revizijsko sodišče pojasnjuje, da ne gre za relevantno trditev, saj zneski iz sklada O. niso odločilni, kot izrecno ugotavlja sodišče druge stopnje. Kot je bilo pojasnjeno, že pokojnina in otroški dodatki pokrivajo znesek, ki bi ga pokojni oče prispeval za preživljanje prvih treh tožnikov.

Končno je glede na trditve o izgradnji primernega stanovanja za tožnike dodati, da tožniki v trditveni podlagi niso zatrjevali, da gre za izgubljeno podporo (prvi odstavek 194. člena ZOR) v smislu rešitve stanovanjskega vprašanja otrok, torej da bi pokojni del dohodkov porabil za gradnjo stanovanjskega prizidka v korist otrok, za kar so bili otroci prikrajšani (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. II Ips 321/98). Izrecno je bilo zatrjevano, da bi se pokojnikovi dohodki delili na pet delov in da je bil vsak mladoletni tožnik prikrajšan za 1/5 dohodkov za preživljanje. Pomanjkljiva trditvena podlaga v smeri izgubljene podpore za rešitev stanovanjskega vprašanja pa ne daje pooblastila revizijskemu sodišču za poseg v pravnomočno sodbo. Ker torej mladoletni tožniki dejansko ne trpijo škode zaradi izgubljenega preživljanja zaradi smrti očeta kot preživninskega zavezanca, je zavrnitev zahtevkov za povrnitev te škode materialnopravno pravilna in je bilo treba revizijo kot neutemeljeno v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).