Jedro

Priznavalnina ni zgolj nagrada za minulo delo, temveč je obenem socialni korektiv, pri katerem se upošteva tudi socialne okoliščine. Priznavalnina je namenjena korekciji pokojnine zaradi podcenjenega umetniškega dela v preteklosti. To pa pomeni, da je minister dolžan pomembnost prispevka prosilca presojati tudi v luči podatkov o njegovi pokojnini ter njeni ustreznosti z ozirom na opravljeno umetniško minulo delo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministra za kulturo št.1030-21/2017/4 z dne 23. 4. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Minister za kulturo je kot pristojni organ z izpodbijano odločbo izrekel, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik na podlagi 4. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba) predlagal, da se mu za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina. K vlogi je priložil odločbo ZPIZ o pravici do starostne pokojnine, dokazilo o stalnem prebivališču, vsebinski pregled delovanja ter dokumentacijo o svojem delu in o odmevih svojega dela v javnosti.

3. Nadalje se v obrazložitvi navaja mnenje strokovne komisije, po katerem strokovna komisija za področje knjige, v posvetu s strokovno komisijo za področje vizualne umetnosti, meni, da je tožnik s svojim delom na področju kulture sicer prispeval k slovenski kulturi, da pa njegovo ustvarjalno delo ni prepoznavno po izjemnem prispevku in profesionalnosti, ki bi bili izkazani s pogoji za dodelitev priznavalnine, kot jih določa 3. člen Uredbe. Strokovni komisiji namreč ugotavljata, da ni izkazan tožnikov izjemni prispevek k slovenski kulturi. Menita, da imajo s področja književnosti večji pomen slovarji, sicer pa da gre za prevajalski opus, kjer prevladujejo poljudnoznanstvena dela, ne pa tudi prevodi umetniških del. Izjemen prispevek po mnenju komisije tudi ni izkazan na področju fotografije, ne z razstavnim opusom in tudi ni razviden iz kritičnih odmevov strokovne javnosti in drugih dokumentiranih zapisov. Odločilnega in trajnega pomena, ki bi izkazoval izjemnost njegovega prispevka, komisija ne potrjuje, ne po prepoznavnosti in ne po odločilnem vplivu na razvoj slovenske kulture. Poleg tega komisiji ugotavljata tudi, da tožnik za svoje delovanje v kulturi ni prejel nobene strokovno utemeljene nagrade, ne doma in ne v tujini in da torej iz vloge ni razvidno izpolnjevanje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine. Še nadalje se v obrazložitvi navaja, da je bil tožnik obveščen o mnenju komisije in pozvan, da se o mnenju izreče ter da svojo vlogo dopolni z dodatno dokumentacijo, nadalje, da se je (?) tožnik na obvestilo odzval in da vloge za dodelitev priznavalnine tudi ni dopolnil. Po pregledu dokumentacije, ki je v spisih, in po presoji mnenja strokovne komisije pristojni minister ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine in da je zato odločil tako, kot sledi iz izreka.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v pritožbi (pravilno: tožbi) predlaga, da se mu dodeli priznavalnina, za katero je zaprosil v svoji vlogi. Meni, da v odločbi niso pravilno ovrednotena dejstva, ki jih je navedel v vlogi, in da v obrazložitvi ni jasna interpretacija Uredbe, s čimer smiselno uveljavlja kot tožbeni razlog kršitev materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5. V tožbi navaja, da se v odločbi navajajo določeni presežniki kot zahteve za dodelitev priznavalnine, ki niso primerni za dodelitve pravice do razlike med tožnikovo skromno pokojnino 378 EUR in 772 EUR kot zneskom, ki se zagotavlja po Uredbi. Poleg tega v odločbi omenjenih zahtev po odličnosti, prepoznavnosti, odločilnem, trajnem pomenu in po odločilnem vplivu na razvoj slovenske kulture, tožnik ne najde v Uredbi in se sprašuje, kdo od prejemnikom priznavalnine jih izpolnjuje. Pri tem se sklicuje na 3. člen Uredbe ter meni, da je glede na vse okoliščine njegovo delo vsekakor profesionalna intelektualna storitev in da torej ugotovitev tožene stranke, da njegovo delo ni prepoznavno po profesionalnosti, nikakor ne drži. Profesionalnost potrjujejo raven prevodov ter slog njegovih esejev, redno oddajanje del ter med drugim nagrade društva oblikovalcev Slovenije, ki jih je tožnik prejel kot avtor fotograf za svoj delež pri delih grafičnega oblikovanja. Navedeno dokazujejo predložena objavljena besedila ter mnogo prevodov zahtevnih knjig akademskih avtorjev, ki jih navaja. Poudarja še, da je svoje delo predano in vestno opravljal več desetletij za slabe honorarje in s statusom, zaradi katerega ima sedaj tako nizko pokojnino.

6. Dalje navaja, da trditev o tem, da imajo s področja književne dejavnosti večji pomen slovarji, ne drži, saj sta v obsežnem delu, ki je razviden iz seznama, samo dva in torej slovarji nimajo večjega pomena. Prav tako se ne strinja z oceno, po kateri v prevajalskem opusu prevladujejo poljudnoznanstvena dela in ne prevodi umetniških del. Glede na opredelitev pojma poljudnoznanstven namreč meni, da ta oznaka za več kot 70 odstotkov objavljenih del ne velja in da gre pri le-teh za avtorska, analitična in kritična dela, ki jih tožnik primeroma navaja in komentira njihovo vsebino. Poleg tega meni, da iz Uredbe ne izhaja zahteva po prevajanju umetniških del ter poudarja, da v okvir prevajalskega dela sodi tudi prevajanje strokovnih knjig oziroma del stvarne literature in bi zato morala tudi za to zvrst obstajati merila, ko gre za priznavalnino, saj jih ni mogoče ocenjevati z merili, ki veljajo za leposlovje. V zvezi z ugotovitvijo, da ni prejel nobene strokovno utemeljene nagrade pa tožnik poudari, da je prejel nagrado za gledališko fotografijo ULUPUS, ki mu jo je podelilo strokovno združenje in mednarodna žirija in je torej strokovno utemeljena. Strokovno telo, to je Društvo oblikovalcev Slovenije pa mu je podelilo 15 nagrad delo meseca kot fotografu pri stvaritvah grafičnega oblikovanja. Tožnik sicer priznava, da teh nagrad v svoji vlogi ni omenil, pozivu za dopolnitev vloge pa se zaradi resnih zdravstvenih težav ni mogel odzvati. Zato meni, da jih bo tokrat mogoče upoštevati. V zvezi z obdobjem, ko se je ukvarjal s fotografijo, pa tožnik meni tudi, da ustrezno prepoznavnost njegovega dela zagotavljajo med drugim razstave njegovih fotografij ter ostalo fotografsko delo, ki ga opiše in kar potrjujejo tudi že omenjena priznanja Društva oblikovalcev Slovenije. Iz vsega navedenega tožnik še povzame, da pojem izjemnost v Uredbi ni primerno opredeljen in je dokaj relativen ter da njegovo opravljeno delo, z ozirom na višino njegove skromne pokojnine oziroma njeno dopolnitev, zadostuje za izjemnost v tem vrednostnem razredu.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. V zvezi s tožbenimi navedbami se sklicuje na določbe 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in 3. člena Uredbe ter navaja, da tožnik, kot sledi iz obrazložitve odločbe, ne izpolnjuje pogoja posebno pomembnega prispevka k slovenski kulturi, kot je opredeljen v 3. členu Uredbe. Pri tem poudarja, da se pri presoji izjemnega prispevka glede na Uredbo izhaja iz pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov in vrednotenj v strokovni literaturi ter da je tožnikova prepoznavnost in strokovnost s strani komisije presojana zgolj z vidika izpolnjevanja teh pogojev, ki bi skladno z Uredbo potrdili izjemne prispevek k slovenski kulturi. Tožnik pa, kot izhaja iz mnenja komisije in iz tožbe, za svoje prevajalsko delo ni prejel nobene pomembne domače ali tuje nagrade oziroma priznanja. Nagrad, ki jih navaja na področju avtorske in gledališke fotografije, komisija ne uvršča med pomembne nagrade, ki bi potrdile izjemen pomen za to področje kulture, ampak po mnenju komisije zgolj izpostavljajo posamezna aktualna fotografska dela oziroma serije. Pri nagradah DOS pa gre za nagrade za področje grafičnega oblikovanja, pri katerem je tožnik sodeloval kot avtor fotografije.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi ugovarja opredelitvi tožene stranke, da je nagrada Grafično delo meseca manj pomembna in meni, da je dovolj pomembna za raven priznavalnine. Poleg tega so nagrajena dela objavljena v posebnih publikacijah, ki veljajo za referenčno gradivo, kar priča o precejšnji pomembnosti te nagrade. Pri omenjenih nagradah DOS pa je tožnik avtor fotografije in kot tak poleg avtorja grafičnega oblikovanja A.A. logično tudi sam deležen podeljene nagrade.

9. Tožba je utemeljena.

10. ZUIJK v 90. členu določa, da lahko upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ne ustreza danemu prispevku, minister dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo s področja kandidatovega dela iz 20. člena tega zakona. Priznavalnina glede na citirano zakonsko besedilo torej ni zgolj nagrada za minulo delo, temveč je obenem socialni korektiv, pri katerem se upošteva tudi socialne okoliščine in na kar tožnik utemeljeno opozarja v tožbi. Tudi iz predloga zakona namreč izrecno sledi, da je priznavalnina namenjena korekciji pokojnine zaradi podcenjenega umetniškega dela v preteklosti. To pa po presoji sodišča pomeni, da sta oba zakonska pogoja povezana med seboj in da je minister dolžan pomembnost prispevka prosilca presojati tudi v luči podatkov o njegovi pokojnini ter njeni ustreznosti z ozirom na opravljeno umetniško minulo delo. Ta presoja pa v konkretnem primeru ni bila opravljena, oziroma vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidna in je že iz tega razloga nepravilne uporabe materialnega prava, tj. določb 90. člena ZUIJK in 2. člena Uredbe, oziroma bistveno pomanjkljive obrazložitve, podan razlog za odpravo odločbe.

11. Bistveno pomanjkljivi pa so tudi sicer razlogi odločbe, kolikor se nanašajo na izpolnjevanje prvega zakonskega pogoja, to je ugotavljanja pomembnosti prispevka tožnika k slovenski kulturi. Da je tožnik s svojim minulim delom na področju kulture prispeval k slovenski kulturi, med strankama ni sporno. Pojem posebne pomembnosti prispevka k slovenski kulturi v ZUJIK ni opredeljen, temveč je po zakonskem pooblastilu iz četrtega odstavka 90. člena opredeljen v 3. členu Uredbe. Po 3. členu Uredbe se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju, ter dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti, oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi. V zvezi z uporabo citirane določbe sodišče opozarja na veznik oziroma, ki ga je po presoji sodišča šteti v pomenu ali in ne v pomenu in, kot je razbrati njegov pomen iz razlogov izpodbijane odločbe. Pogoj profesionalnosti intelektualnih storitev ter njene prepoznavnosti je torej šteti kot samostojen pogoj pri presoji prosilčeve oziroma v konkretnem primeru tožnikove vloge ter temu ustrezno nato tudi interpretirati nadaljnje, v alineah naštete zahteve po predlaganju dokazil. V konkretnem primeru presoja pogojev iz Uredbe ni bila opravljena na opisan način oziroma to vsaj iz obrazložitve ni jasno razvidno in je zato tudi iz tega razloga kršitve materialnega prava, tj. citiranih določb Uredbe, oziroma bistveno pomanjkljive obrazložitve na mestu odprava odločbe.

12. Kar se tiče opravljene presoje tožnikove vloge kot takšne pa sodišče ugotavlja, da se v obrazložitvi odločbe pretežno ponavlja zakonsko besedilo ter da so v njej večinoma narejeni oziroma navedeni samo nekateri dejanski zaključki, tudi pri teh pa manjka navedba in presoja dejanskih okoliščin, na katerih zaključki temeljijo. Sodišče v tej zvezi poudarja, da gre pri presoji za strokovno vprašanje, pri katerem ima tožena stranka sicer določeno polje proste presoje, kljub temu pa mora biti odločitev obrazložena do te mere, da omogoča preizkus, ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti, oziroma da izključuje arbitrarnost pri odločanju. Enako stališče v primerljivih zadevah je sodišče zavzelo že večkrat, med drugim v sodbi I U 1334 2014 z dne 29. 1. 2015. Nekaj več konkretnih dejanskih okoliščin in njihova presoja izhaja iz odgovora na tožbo, kar pa za odločitev sodišča po ustaljenem stališču sodne prakse ni relevantno. Omenjene navedbe bi namreč morala vsebovati že izpodbijana odločba, saj je sicer tožniku odvzeta možnost, da se o njih izreče v razlogih tožbe. Sodišče zato ugotavlja, da razlogov izpodbijane odločbe, tudi ob upoštevanju standardov zadržane presoje, v vsebinskem pogledu ni mogoče preizkusiti, to pa se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP vedno šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

13. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek.

14. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec, je sodišče odločilo na seji, brez glavne obravnave (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).