Jedro

V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.

Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v številnih zadevah. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Enaka stališča so bila zavzeta v sodni praksi pritožbenega sodišča. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov - kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: nezakonitost in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku vročila 19. 1. 2018; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 1. 2018, temveč še traja z vsemi pravicami, zato ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo in ga od 19. 1. 2018 do ponovne vrnitve na delo prijaviti v vsa zavarovanja ter mu za obdobje od 15. 1. 2018 do ponovne vrnitve na delo za vsak mesec obračunati plačo v višini 2.800,00 EUR bruto, po izplačilu davkov in prispevkov pa za vsak mesec izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; da mu je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2017 v višini 1.600,00 EUR bruto, po izplačilu davkov in prispevkov pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal: plačilo denarnega povračila v višini 18 plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v znesku 2.800,00 EUR bruto, in po plačilu davkov in prispevkov izplačilo ustreznega neto zneska; obračun sorazmernega dela regresa za leto 2018 od višine 842,79 EUR bruto, po plačilu davkov in prispevkov pa izplačilo ustreznega neto zneska; za obdobje od 1. 1. 2018 do odločitve sodišča prve stopnje plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2018 v znesku 133,33 EUR bruto za vsak dan neizrabljenega letnega dopusta, po plačilu davkov in prispevkov pa plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da določba 24. člena družbene pogodbe ni relevantna za delovni spor, saj ta določa, da potrebuje poslovodja družbe za odpoved pogodbe o zaposlitvi predhodno pisno soglasje skupščine. Direktor tožene stranke A.A. ni imel predhodnega soglasja skupščine za izpodbijano izredno odpoved, zato je ta nezakonita. Meni, da so sodišča v delovnopravnih postopkih dolžna presojati, ali za odpoved pogodbe obstoji ustrezna podlaga v pravilih korporativnega prava. Nadalje vztraja, da je bila odpoved vnaprej pripravljena, kar kaže na to, da tožniku ni bila zagotovljena vsebinska možnost zagovora pred izredno odpovedjo, kot to predvideva ZDR-1 in da je odpoved konstrukt tožene stranke oziroma njenega direktorja A.A.. Odpoved je nezakonita tudi zato, ker mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 3. 2011, čeprav je ta pogodba o zaposlitvi prenehala s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je stopila v veljavo s 1. 6. 2017 in je bila podpisana okoli 15. 6. 2017. Sodišče v zvezi s tem nekritično sledi izpovedi B.B., pri tem pa spregleda, da dejstvo podpisa nove pogodbe izhaja že iz navedb tožene stranke, da so v juniju 2017 v skladu z novo sistematizacijo podpisali nove pogodbe vsi zaposleni, razen tožnika. To potrjuje tudi izpis iz Outlook koledarja o predvidenem sestanku družbenikov za podpis novih pogodb o zaposlitvi dne 9. 6. 2017 in vloga tožene stranke za vpis v register poslovnih subjektov, ki opravljajo promet z medicinskimi pripomočki. V kolikor stranki ne bi sklenili nove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka tožnika ne bi mogla prijaviti kot odgovorne osebe pri javni agenciji K.. Ne strinja se, da očitano ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Izpostavlja, da mu na skupščini 8. 1. 2018 nihče ni omenil, da bi šlo pri njegovem ravnanju v zvezi s predlogom za oddelitev skupine C. za kršitev delovnih obveznosti niti mu ni dejal, da se z njegovim predlogom ne strinja. Na skupščini je tožnik jasno opredelil, da se bo obrnil na sodelavce s predlogom in da bo o tem z njimi govoril tudi na sestanku skupine C.. Tožnik je med prejemnike e-pošte vključil tudi ostale družbenike in svojega ravnanja pred njimi ni skrival. Sodišče ne bi smelo upoštevati elektronskega sporočila, ki ga je tožnik poslal D.D. 15. 7. 2017, saj ga je tožena stranka predložila šele k pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in je zato prepozno. Poleg tega je sodišče elektronsko sporočilo zmotno interpretiralo, saj v ničemer ne potrjuje zaključka, da naj bi tožnik deloval v škodo tožene stranke oziroma da naj bi huje kršil delovnopravne obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dopolnjevalo izvedeni dokazni postopek, je pravočasno navedel oziroma dopolnil navedbe o neizkazanosti pogoja po 109. členu ZDR-1. Smiselno enake navedbe je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ponovno pa tudi v odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo v prvotnem postopku ter v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2019. Izpostavlja izpovedi zakonitih zastopnikov A.A. in B.B., iz katerih izhaja, da je bilo kljub poslanemu elektronskemu sporočilu še vedno mogoče sodelovanje med strankama. Poudarja, da potem, ko je poslal sporno elektronsko sporočilo, ni izvajal nobenih aktivnosti glede oddelitve linije C. iz tožene stranke in da v času pošiljanja sporočila ni bilo zaznati, da družbeniki nasprotujejo njegovemu predlogu. Sodišče se ni opredelilo do razlogov, zakaj je toženi stranki predložil pisni zagovor, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je spregledalo tožnikovo izpoved, da se je z ostalimi družbeniki srečal dan pred prejemom izredne odpovedi, saj so ga pozvali, da konkretizira predlog za oddelitev programa od tožene stranke. Tako se ne zdi verjetno, da so ga preostali družbeniki tožene stranke še 18. 1. 2019 pozivali, naj predlog za oddelitev programa bolj konkretizira, nato pa mu je tožena stranka že naslednji dan vročila izredno odpoved. To dokazuje, da pogoj po 109. členu ZDR-1 ni izpolnjen, zato je odpoved nezakonita. Tožnik se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2017. Opozarja, da je preostanek letnega dopusta iz leta 2017 nameraval izrabiti tekom prve polovice leta 2018, kar mu je bilo z izredno odpovedjo onemogočeno. To mu omogoča določba 162. člena ZDR-1, po katerem lahko preostanek letnega dopusta izrabi do 30. junija naslednjega leta. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 19. 1. 2019 podala tožniku po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2011 za nedoločen čas na delovnem mestu "menedžer nabavne in distribucijske enote družbe". Tožnik je poleg A.A., E.E. in B.B. tudi družbenik tožene stranke, pri čemer je delež vsakega družbenika 25 %. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je dne 8. 1. 2018 s svojega službenega elektronskega naslova zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki (oziroma družbi F. d. o. o., ki je v lasti tožene stranke, in sicer D.D., G.G., H.H. in I.I.) na njihove službene naslove, v vednost pa vključil tudi preostale družbenike tožene stranke, poslal elektronsko sporočilo, v katerih jih je obvestil, da je na skupščini tožene stranke (ki je bila prejšnjega dne) predlagal postopek osamosvojitve/oddelitve C. skupine, jih vprašal, kdo mu je pripravljen slediti pri oddelitvi in navedel, da bo, v kolikor bo prejel njihov pozitiven odgovor, nadaljeval razgovore s solastniki tožene stranke, dobavitelji in kupci.

8. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 933/2018 z dne 27. 3. 2019 razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 13/2018 z dne 11. 7. 2018, s katero je bilo tožbenemu zahtevku tožnika ugodeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da očitano tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poudarilo je, da je bilo tožniku na skupščini jasno povedano, da družbeniki njegovega predloga (o oddelitvi skupine C. iz tožene stranke) ne podpirajo, da ga je treba predhodno obravnavati na skupščini, vendar mora biti formalen, konkretiziran in finančno ovrednoten in da je direktor A.A. tožnika prosil, naj sodelavcem ne piše. Tudi če družbeniki na skupščini niso izrecno zavrnili tožnikovega predloga o oddelitvi programa iz družbe, je tožnik s svojim ravnanjem kršil prepoved škodljivih ravnanj iz 37. člena ZDR-1, saj je pri zaposlenih povzročil negativno reakcijo, zaskrbljenost in nemir. Glede na to tožnikovo ravnanje pomeni hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in s tem utemeljen razlog za izredno odpoved (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podana, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj., če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi), zato je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku upošteva izpostavljena stališča in dokazni postopek dopolni tudi glede drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ter po tako dopolnjenem postopku ponovno odloči o zakonitosti izpodbijane odpovedi, reparaciji, reintegraciji ali sodni razvezi. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku opravilo skrbno presojo okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in zaključilo, da je poleg obstoja utemeljenega odpovednega razloga za izredno odpoved (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) izpolnjen tudi ta pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

9. V ponovljenem postopku je bilo tako predvsem sporno še, ali je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji obstoja utemeljenega odpovednega razloga sledilo stališčem, zavzetim v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 933/2018 z dne 27. 3. 2019 in pravilno zaključilo, da je tožnik z očitanim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti določbo 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj). Posledično tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve in presojo sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in na stališče, zavzeto v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 933/2018 z dne 27. 3. 2019. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o porušeni komunikaciji med strankama med drugim sprejelo tudi ob upoštevanju elektronskega sporočila, ki ga je tožnik 15. 7. 2017 poslal D.D. (z naslovom "drek se suši"), v zvezi s katerim pa tožnik v pritožbi uveljavlja, da ga je tožena stranka predložila prepozno in da ga je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo, kar pa ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da navedenega elektronskega sporočila, ki ga je predložila šele kot prilogo pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo z dne 11. 7. 2018, brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tem je verjelo izpovedi zakonite zastopnice, ki jo je ocenilo kot prepričljivo. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno soglaša. Tožnik pa s pritožbenimi navedbami, da je zakonita zastopnica o okoliščinah seznanitve z elektronskih sporočilom izpovedovala "zelo neverodostojno in evidentno neresnično" pravilnosti dokazne ocene ne uspe izpodbiti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sporočilo potrjuje, da je bil tožnik negativno naravnan do tožene stranke oziroma ostalih solastnikov in da je želel z delavcem tožene stranke D.D. poslovati mimo vedenja ostalih, očitno tudi v škodo tožene stranke, kar dokazuje, da je k porušeni komunikaciji med strankama prispeval tudi tožnik sam. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da težave v komunikaciji med tožnikom in zakonitima zastopnikoma ne zmanjšujejo teže tožnikove kršitve.

11. Razlogi sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe, s katerimi utemeljuje ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), so jasni in prepričljivi, pritožbeno sodišče pa jih je lahko preizkusilo, zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

12. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima. Svojo odločitev je oprlo predvsem na izpovedi zakonitih zastopnikov A.A. in B.B. (ki jih je v ponovljenem postopku še dodatno zaslišalo), ki sta glede izgube zaupanja v tožnika skladni. Tako je B.B. izpostavila težo kršitve, predhodne kršitve tožnika, in poudarila, da je izgubila zaupanje v tožnika, saj ni imel pravice, da bi odpeljal del družbe s seboj. A.A. pa je izpovedal, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče, ker tožnik ne spoštuje vodstva družbe in je na tak način težko voditi podjetje ter da se je nespoštovanje vodstva s strani tožnika kazalo že prej, v letu 2017. Pojasnil je še, da je tožniku zaupal, saj sta 20 let delala skupaj in bila prijatelja in da se je zaupanje začelo krhati, ko je od nekega zdravnika v J. (tujina) izvedel, da tožnik odhaja iz tožene stranke. Njun odnos se je nadalje rušil na skupščini dne 8. 1. 2018, ko je tožnik predlagal odcepitev in nato istega dne poslal še sporno elektronsko sporočilo. Dokončno pa se je zaupanje v tožnika porušilo na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnika. Pri tem ni pomembno, da tožnik po tem, ko je poslal sporno elektronsko sporočilo, ni izvajal nobenih aktivnosti glede oddelitve programa C.. Tožnik tudi z izpostavljanjem delov izpovedi zakonitih zastopnikov (npr. A.A., ko je na vprašanje, zakaj ni sam preprečil sklicanega sestanka skupine C., pojasnil, da je želel preveriti tožnikovo lojalnost in je čakal, ali ga bo sam preklical, saj bi se v tem primeru s tožnikom še dalo najti skupno besedo in B.B. o tem, da tožniku, v kolikor bi jih tožnikov zagovor prepričal oziroma če bi se opravičil ali preklical dejanje, odpovedi ne bi izdali) ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da okoliščine na strani tožene stranke, in sicer teža kršitve, popolnoma porušeno zaupanje med strankama zaradi kršitve in vloga, ki jo je imel tožnik pri toženi stranki, prevladajo nad okoliščinami, ki jih je izpostavil tožnik, in sicer njegovo dolgoletno delo pri toženi stranki in dejstvo, da je od 9. 1. 2018 do vključno 12. 1. 2018 še nemoteno delal pri toženi stranki. Glede na to je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

14. Tožnik je v postopku uveljavljal nezakonitost odpovedi tudi iz drugih razlogov, in sicer, da mu ni bila odpovedana zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi, da je imela tožena stranka že na zagovoru pripravljeno odpoved in da zakoniti zastopnik ni imel predhodnega soglasja skupščine tožene stranke za odpoved, kot to določa družbena pogodba tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je do navedenih ugovorov opredelilo v 9. točki obrazložitve sodbe in pravilno zaključilo, da ti niso utemeljeni ter da je tožena stranka postopek izredne odpovedi tožniku izvedla pravilno. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne držijo tožnikove navedbe, da je s toženo stranko v juniju 2017 podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "direktor nabave in prodaje", saj je na podlagi skladnih izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke ugotovilo, da do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zato, ker je tožnik ni želel podpisati. Tudi sicer je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da tožniku ne bi bila odpovedana zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi, samo po sebi ne bi pomenilo nezakonitosti odpovedi. Enako velja za tožnikove navedbe, da je imela tožena stranka na zagovoru že vnaprej pripravljen osnutek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi to dejstvo ne pomeni, da je odpoved nezakonita in da tožniku ni bila dana možnost vsebinskega zagovora, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik predhodno pisno seznanjen z očitanim ravnanjem in mu je bil omogočen zagovor, ki se ga je udeležil in na katerem je podal pisni zagovor. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da postopanje tožene stranke (tj. da je imela na dan zagovora pripravljen osnutek odpovedi, ki je bil na samem zagovoru dopolnjen in je bila takoj po zagovoru tožniku izredna odpoved tudi vročena), ni v nasprotju z ZDR-1 in ne vpliva na zakonitost odpovedi. Nikjer ni določeno, da delodajalec že pred zagovorom ne sme pripraviti osnutka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Še vedno je od delavčevega zagovora lahko odvisno, ali bo prepričal delodajalca, da očitanih kršitev delovnih obveznosti ni storil ali da obstajajo druge okoliščine, ki ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne pomeni, da delavcu ni bil omogočen vsebinski zagovor, saj se vprašanje takšnega zagovora nanaša na vprašanje seznanitve delavca z očitanimi kršitvami in na možnost, da dejansko poda zagovor in ne na vprašanje predhodne priprave izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 131/2016). Tudi v zvezi s tožnikovimi navedbami, da bi zakoniti zastopnik moral imeti predhodno soglasje skupščine za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (24. člen družbene pogodbe tožene stranke1), se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ZDR-1 za zakonitost odpovedi takšne obveznosti zakonitemu zastopniku ne nalaga in da je vprašanje spoštovanja družbene pogodbe vprašanje korporativnega in ne delovnega prava.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za obračun in izplačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2017, ki ga tožnik zaradi izredne odpovedi ni mogel izrabiti. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnik popolnoma samostojen pri planiranju in koriščenju letnega dopusta in bi ga lahko izkoristil kadarkoli ter da tožnik ni navajal, da je obstajal kakšen nepredvidljiv vzrok, zaradi katerega letnega dopusta v letu 2017 ni mogel izrabiti (razen zaradi izredne odpoved s strani delodajalca). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v številnih zadevah (npr. odločbe VS RS opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2010 z dne 20. 12. 2011 in VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v navedenih odločbah poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Enaka stališča so bila zavzeta v sodni praksi pritožbenega sodišča (npr. zadeva opr. št. Pdp 799/2011). Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov – kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta. Kot nepredvidljive vzroke, da delavec dopusta ne more izrabiti, je mogoče šteti le npr. dalj časa trajajočo odsotnost delavca zaradi bolezni delavca v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in podobne razloge, na katere delavec nima vpliva (prim. sodbo VDSS opr. št. Pdp 884/2013). V obravnavanem primeru torej tožnik ni upravičen do nadomestila za 12 neizrabljenih dni letnega dopusta, ki ga ni izrabil do 19. 1. 2018, ko mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj mu je pogodba o zaposlitvi prenehala po njegovi krivdi.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožena stranka, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v teh sporih pa po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) delodajalec praviloma ne glede na izid spora sam krije svoje stroške postopka.

1 V 24. členu družbene pogodbe tožene stranke (A9) je določeno, da poslovodja družbo zastopa navzven neomejeno, napram družbenikom pa je pri določenih dejanjih omejen, in sicer potrebuje predhodno pisno soglasje skupščine (med drugim) za sklenitev, spremembo ali odpoved pogodb o zaposlitvi.