Jedro

Za izrek ukrepa o začasni omejitvi gibanja zadostuje že sum zavajanja oz. zlorabe azilnega postopka (3. alinea 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 27.9.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka v povezavi s 1. in 3. alineo 1. odstavka 27. člena ter 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), omejila tožniku gibanje na prostore Azilnega doma, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 27.9.2005 do dne 27.12.2005 (1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (ugotovila je, da prosilec za azil ne poseduje nobenega dokumenta o izkazovanju identitete) in suma zlorabe azilnega postopka (namen podaje prošnje za azil je izrazil šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz Republike Slovenije). Meni, da ni zadosten razlog za izdajo izpodbijanega sklepa, da tožnik ne poseduje uradnega dokumenta s sliko, s katerim bi se identificiral. Po presoji prvostopnega sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil nesporno mogoče ugotavljati zgolj v primerih, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko, saj je tožena stranka pri odločanju vezana le na določbe ZAzil, te pa ne določajo, da mora prosilec za azil predložiti uradni dokument s sliko. Nadalje navaja, da je kljub nakazanim pomanjkljivostim v zvezi s 1. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil, tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker se strinja s sklepanjem tožene stranke, da je izkazan razlog po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Iz upravnih spisov izhaja, da je dne 13.9.2005 Policijska postaja O. tožnika z odločbo o prekršku kaznovala zaradi nezakonitega prehoda državne meje. Tožnik je prošnjo za azil vložil 15.9.2005. Upoštevaje podatek, da je bil tožnik nastanjen v Centru za tujce z namenom odstranitve iz države in dejstvo, da je šele po dveh dneh bivanja v navedenem centru podal prošnjo za azil ter, da je na Policijski postaji O. povedal, da je zapustil izvorno državo iz ekonomskih razlogov, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločbe o prekršku, je prvostopno sodišče sledilo sklepu tožene stranke, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi ugovore, ki jih je navajal v pritožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke: da bi bila omejitev gibanja morda lahko utemeljena le v primerih, kadar bi tožena stranka razpolagala s kakšnimi dokazi v smeri, da prosilec za azil navaja neresnične podatke glede svoje identitete; ni mu mogoče očitati kaznivega dejanja, za prekršek pa je že bil obravnavan in tako ni potrebno omejiti njegovega gibanja; prosilci za azil se lahko kadarkoli vrnejo v izvorno državo in zato ni potrebe za zagotavljanje njihove navzočnosti do konca postopka; določbe ZAzil o omejitvi gibanja nimajo podlage v Ustavi RS. Navaja še, da v obravnavani zadevi prosti preudarek, ki ga toženi stranki omogoča ZAzil glede odločanja o omejitvi gibanja, ni bil pravilno uporabljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea) ali zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Po določbah 3. odstavka 27. člena ZAzil lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. Tožnik v pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča izpodbija ugotovitev tožene stranke, s katero se je prvostopno sodišče strinjalo, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, kar je bil tudi eden od razlogov, zaradi katerih je tožniku začasno omejila gibanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožena stranka svoje sklepanje pravilno oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil, ker po njenem mnenju obstaja sum, da je tožnik vložil prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (odločba o prekršku Policijske postaje O. z dne 13.9.2005). Za izrek navedenega ukrepa po že navedenih določbah ZAzil zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, da pa v obravnavanem primeru takšen sum obstaja, je tožena stranka tudi obrazložila in po presoji pritožbenega sodišča za svojo odločitev navedla utemeljene razloge.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o neskladnosti določb ZAzil o omejitvi gibanja z Ustavo RS, saj ta ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.