Jedro

Na zemljišču v družbeni lastnini je bilo mogoče pridobiti pravico uporabe z gradnjo, če je graditelj na takšnem zemljišču gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, ter z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, nato pa zgrajeni objekt tudi uporabljal. Ker je tožnikov pravni prednik, ki je garažo leta 1972 prodal, pravico uporabe na spornem zemljišču pridobil originarno, je odveč pritožbeni očitek, da ni razpolagal z ustrezno listino, ki bi mu sploh omogočila zemljiškoknjižni vpis. Bistveno je, da je njegova pravna naslednica ob uveljavitvi ZLNDL bila dejanska imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi navedenega zakona preoblikovala v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 639,28 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnin z ID znakom 000 in ID znakom 111, do deleža 1/1.(1) Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 1.390,15 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo v sistemu družbene lastnine mogoče pridobiti pravico uporabe zemljišča za gradnjo le z odločbo o podelitvi take pravice ali s sklenitvijo ustrezne pogodbe z občino. Odločbi, ki ju je v postopku predložil tožnik, ne zadoščata. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zaradi deklaratorne narave vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo v vsakem primeru posebej ugotavljati, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL dejanski imetnik te pravice. Tožnik in njegovi pravni predniki niso imeli odločbe ali pogodbe, ki bi jim omogočala vpis v zemljiško knjigo. V nobenem primeru pa tožniku ne more pripasti parcela št. 22/49 k. o. ..., na kateri naj bi tudi stala sporna garaža. Po podatkih GURS gre za nepozidano zemljišče s površino 4 m², na katerem ni nobene stavbe. Dokaz o nasprotnem ni bil predložen. Ta parcela pa tudi nikoli ni bila predmet prenosa kakršnekoli pravice na njej. Pogodbe in sklepi o dedovanju omenjajo zgolj garažni boks št. 12, ne pa sporne parcele. Vsaj v tem obsegu bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da iz katastrskih podatkov nedvoumno izhaja, da predmetna garaža stoji tudi na parceli št. 22/49, a je bil ta podatek pomanjkljivo vnesen v register nepremičnin.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi ponavlja ugovore, na katere ji je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. V izpodbijani sodbi je navedlo vsa odločilna dejstva in relevantno zakonsko ureditev. Pri presoji je upoštevalo tudi sodno prakso, ki se je že večkrat izrekla, da je bilo na zemljišču v družbeni lastnini mogoče pridobiti pravico uporabe z gradnjo, če je graditelj na takšnem zemljišču gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, ter z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, nato pa zgrajeni objekt tudi uporabljal. 6. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da bi tožnik moral predložiti bodisi pogodbo o podelitvi pravice uporabe zemljišča za gradnjo bodisi ustrezno pogodbo, ki je takšno odločbo nadomeščala. Zadošča, da je tožnikov pravni prednik A. A., kot ugotavlja izpodbijana sodba, razpolagal z gradbenim in uporabnim dovoljenjem, pri čemer se prvo celo izrecno sklicuje na Pogodbo o uporabi mestnega zemljišča z dne 1. 2. 1967. Ugotovitvi, da je bila gradnja realizirana, pritožba ne oporeka, prav tako ne dejstvu, da so tožnik in njegovi pravni predniki imeli zemljišče, na katerem stoji garaža, v posesti in uporabi vse od leta 1967 dalje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je pravica uporabe na zemljišču, ki jo je z gradnjo pridobil tožnikov pravni prednik A. A., nato prenašala skupaj z lastninsko pravico na garaži in da zemljiškoknjižno stanje ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ni odražalo dejanskega stanja. Ker je tožnikov pravni prednik A. A., ki je garažo leta 1972 prodal B. B., pravico uporabe na spornem zemljišču pridobil originarno, je odveč pritožbeni očitek, da ni razpolagal z ustrezno listino, ki bi mu sploh omogočila zemljiškoknjižni vpis. Bistveno je, da je njegova pravna naslednica ob uveljavitvi ZLNDL bila dejanska imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi navedenega zakona preoblikovala v lastninsko pravico.

8. Tudi o tem, da sporno zemljišče, na katerem stoji garaža, obsega poleg parcele št. 13/49 še parcelo 22/49, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo obširne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Toženka jim neupravičeno nasprotuje. Podatki GURS, na katere se sklicuje pritožba, sami za sebe ne morejo biti odločilni. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da parcela št. 22/49 ni bila predmet prenosa kakršnekoli pravice na njej. Ob jasni ugotovitvi izpodbijane sodbe, da obe parceli z garažo vred tvorita funkcionalno celoto, ni pomembno, če parcela št. 22/49 v prodajnih pogodbah in sklepih o dedovanju ni izrecno navedena, saj identiteta nepremičnine, torej garaže in pripadajočega zemljišča, vse do doslej ni bila sporna.

9. Toženkini pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa pritožba ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

10. Toženka je s pritožbo propadla, zato mora tožniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik jih je priglasil v skladu z Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 639,28 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV.

Op. št. (1): Očitno pisno pomoto pri zapisu druge navedene nepremičnine je odpravilo s popravnim sklepom z dne 23. 9. 2016.