Jedro

Zaradi odsotnosti lastnika je nadzor nad psom nevarne pasme prevzel lastnikov mladoletni brat. S tem je na njuno mater - tožnika - prešla odgovornost, da bo nadzor nad psom opravljen učinkovito. To vključuje tudi skrb za to, da bi bil pes zanesljivo prikljenjen ali da bi bilo sicer poskrbljeno, da ne bi mogel pobegniti in se brez nadzora gibati po okolici. Ko je pes v času toženkine ponovne odsotnosti pobegnil njenemu mladoletnemu sinu, je to vsekakor treba pripisati njeni premajhni skrbnosti glede tega, kako je poskrbljeno za nadzor nad psom. V tem je toženkina krivda, s čimer je podana njena odškodninska odgovornost po 4. odst. 165. čl. ZOR za njenega mladoletnega sina M., ki je zanemaril potrebno nadzorstvo v smislu par. 1320 ODZ.

Odgovornost za nadzor nad psom je prešla nanjo od časa, ko je po vrnitvi z dopusta spoznala nastali položaj, da je namreč pes nevarne pasme ostal brez nadzora lastnika.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: " Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na mladoletno tretjo tožnico P. A., tako spremeni, da se prisojena odškodnina zniža za 400.000,00 SIT (na 400.000,00 SIT namesto dosedanjih 800.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1996 dalje do plačila.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške prvostopnega postopka.

V ostalem se pritožba tožene stranke, v celoti pa pritožba tožeče stranke, zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje." Revizija tožene stranke v preostalem delu, revizija tožeče stranke pa v celoti, se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tretje tožnice ml. P. A. in razsodilo, da ji mora toženka plačati odškodnino v znesku 800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 7.899,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbena zahtevka prve in druge tožeče stranke. Ugotovilo je, da toženka odgovarja za škodo, ki jo je povzročil dne 11.9.1994 pes pasme pitbull. Lastnik psa je bil toženkin sin M. K., ki je bil dne 11.8.1994 priprt. V času njegove odsotnosti je za psa skrbel toženkin drugi sin M. K., ki je bil tedaj star 15 let. Toženka ni preverjala, ali sin M. ustrezno nadzoruje psa. S tem je podana njena odškodninska odgovornost po 4. odst. 165. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pes se strgal z verige in se prosto gibal po okolici. Nanj je naletela tretja tožnica, ko je peljala na sprehod svojega psička. Tožnica je tedaj kljub opozorilom dveh prič pripela na svoj povodec psa pitbulla z namenom, da ga odpelje v bližino njegovega doma. Kasneje ga je odpela in spet pripela svojega psička. Po preteku 10 ali 15 minut je pitbull napadel njenega psička in ga pokončal, pri tem pa tudi tožnico ugriznil v koleno. Tožničino ravnanje, ko je začasno pripela pitbulla na svoj povodec, ni bilo v vzročni zvezi s kasnejšimi dogodki. Mladoletno tožnico je dogodek zelo pretresel. Izvedenec psiholog je ugotovil posttravmatski stresni sindrom. Hude težave, ki jih je tožnica pretrpela v zvezi s tem, je sodišče štelo kot nevšečnosti med zdravljenjem in je na podlagi določbe 200. in 203. čl. ZOR določilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT. Tretji tožnici je priznalo še odškodnino za strah v znesku 300.000,00 SIT, zavrnilo pa je odškodninske zahtevke prvega tožnika in druge tožnice ter ostale zahtevke tretje tožnice.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve in druge tožeče stranke ter tožene stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tretje tožnice in zvišalo odškodnino na 1,100.000,00 SIT. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o izključno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Kot napačno je štelo sodbo prve stopnje v tem, da je upoštevalo škodo, ki jo je tožnica utrpela v psihični sferi, kot telesne bolečine. Za težave v psihični sferi je zato določilo posebno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT. Potrdilo je odškodnino za strah v znesku 300.000,00 SIT in priznalo tožnici odškodnino za telesne bolečine v znesku 100.000,00, kolikor je zahtevala. Glede zavrnitve ostalih zahtevkov vseh treh tožečih strank pa je potrdilo sodbo prve stopnje.

To sodbo izpodbijata z revizijo tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka uveljavlja revizijske razloge po 2. in 3. tč. prvega odst. 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu za prva dva tožnika, za tretjo tožnico pa, da sodbo spremeni in ji določi pravično odškodnino.

Navaja, da sodišči nista pravilno upoštevali trpljenja tretje tožnice in sta ji prisodili prenizko odškodnino, ki ji gre na podlagi določbe 200. čl. ZOR. Zaradi izgube psa je bila izredno prizadeta in ji zato pripada odškodnina, ki jo ZOR določa zaradi izgube bližnjega. Vztraja tudi pri odškodnini za kršitev pravic zasebnosti. Škoda, ki jo je pretrpela tretja tožnica, upravičuje tudi prva tožnika do odškodnine zaradi njunih duševnih bolečin v zvezi s tem.

Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je M. K. zaupal psa svojemu dekletu in ne bratu M. Ni jasno, zakaj bi M. odgovarjal za škodo, ki jo je žival povzročila, ker ni ustrezno in učinkovito poskrbel za njeno nadzorstvo. Obsojena pa je bila toženka, ki naj bi bila po ugotovitvi izpodbijane sodbe kot mati obeh odgovorna za škodo, ki jo je z neučinkovitim nadzorstvom psa povzročil njen mladoletni otrok. M. je bil star že 15 let, zato sodišči prve in druge stopnje napačno razlagata določbo 4. odst. 165. čl. ZOR. Tožnica je soodgovorna za škodo. Psa je privezala na svojo vrvico in ga vlekla s seboj ter s tem izzvala njegovo reakcijo. Prisojeno odškodnino šteje za pretirano.

Obe pravdni stranki v odgovorih na revizijo zavračata nasprotne revizijske navedbe in predlagata vsaka zavrnitev revizije druge stranke.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah pravdnih strank ni izjavilo (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

O temelju tožbenega zahtevka je odločeno pravilno. Po pravnem pravilu par. 1320 ODZ, ki se uporablja, ker novejših predpisov o tem ni, je odgovoren za škodo, kdor žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V obravnavanem primeru je bil lastnik psa M. K. priprt dne 11.8.1994. Toženke tedaj ni bilo doma, ker je bila na počitnicah. Vendar se je pred škodnim dogodkom vrnila s počitnic in ugotovila, da je zaradi odsotnosti starejšega sina M. prevzel nadzor nad psom mlajši sin M. Ugotovljeno je, da je pes pasme pitbull nevaren. Zato se toženka ni smela zanesti na mladoletnega sina M. Ker je pes pač ostal pri hiši in je nadzor nad njim prevzel njen mladoletni sin M., je s tem nanjo prešla odgovornost, da bo nadzor opravljal učinkovito. To vključuje tudi skrb za to, da bi bil pes zanesljivo priklenjen ali da bi bilo sicer poskrbljeno, da ne bi mogel pobegniti in se brez nadzora gibati po okolici. Ko je pes v času toženkine ponovne odsotnosti pobegnil njenemu mladoletnemu sinu, je to vsekakor treba pripisati njeni premajhni skrbnosti glede tega, kako je poskrbljeno za nadzor nad psom. V tem je toženkina krivda, s čimer je podana njena odškodninska odgovornost po 4. odst. 165. čl. ZOR za njenega mladoletnega sina M., ki je zanemaril potrebno nadzorstvo v smislu par. 1320 ODZ. Odgovornost za nadzor nad psom je prešla nanjo od časa, ko je po vrnitvi z dopusta spoznala nastali položaj, da je namreč pes nevarne pasme ostal brez nadzora lastnika. Za dekle lastnika psa M. K., ki je tudi stanovala v isti hiši, pa je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da ni prevzela psa v oskrbo.

Iz ugotovitev obeh sodb sledi, da je psa prevzel v oskrbo mladoletni M. K. S tem je odgovornost za psa prešla na toženko. Revizijski očitek tožene stranke, da sta sodišči glede na dopolnjenih 15 let M. K. napačno uporabili določbo 4. odst. 165. čl. ZOR, ni utemeljen. Po tej določbi starši odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let. Odgovornost traja do polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14 leti tudi sam odškodninsko odgovoren (3. odst. 160. čl. ZOR). V takem primeru je odgovornost staršev in otroka solidarna (166. čl. ZOR) in je tožba, čeprav vložena samo proti toženki, pravilna (414. čl. ZOR).

Neutemeljena je revizija tožene stranke tudi glede zatrjevane soodgovornosti. O tem ima sodba prve stopnje dejanske ugotovitve, po katerih zaradi časovnega presledka okoliščina, da je ml. tretja tožnica pripela tujega psa na svojo vrvico, ni v vzročni zvezi s kasnejšimi dogodki. Te ugotovitve so potrjene na drugi stopnji in so dejanska podlaga tudi za revizijsko odločanje (3. odst. 385. čl. ZPP). Ker med ravnanjem tretje tožnice in nastalo škodo ni vzročne zveze, ni mogoče govoriti o soodgovornosti tožeče stranke.

Zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo v zvezi z določitvijo odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Pravilno je ugotovljen obstoj telesnih bolečin zaradi ugriza v koleno in zaradi ranice na prstu. Ker je bilo zdravljenje zaradi pasjega ugriza zvezano z neprijetnostmi in težavami, je prisojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT ustrezna. Enako velja za pretrpljen strah, ki je bil po ugotovitvah obeh sodb zelo hud in je tožnici začasno povzročil resne posledice. Vse težave, ki jih je izčrpno ugotovil izvedenec dr. P. in jih opredelil kot posttravmatski stresni sindrom, so v najbližji zvezi s prestanim strahom ob dogodku, ko je pes pitbull pokončal tožničinega psička in ranil tožnico.

Prisojena odškodnina za strah v znesku 300.000,00 SIT je utemeljena zato, ker je treba šteti ugotovljene tožničine psihične in čustvene težave za posledico pretrpljenega strahu. Če bi se določila odškodnina samo za strah ob dogodku, ne bi mogla doseči prisojenega zneska, čeprav je bil strah hud in je imel po ugotovitvah izvedenca obeležja panike. Upoštevajoč sprejeto sodno prakso glede odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, je prisojeni znesek utemeljen le ob upoštevanju ugotovljenih posledic, kakršne so razvidne iz izvedeniškega mnenja ter iz izpovedb druge in tretje tožnice. Na taki podlagi je revizijsko sodišče potrdilo odločitev o odškodnini za strah v znesku 300.000,00 SIT.

Sodba prve stopnje napačno šteje tožničine težave kot nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in zanje določa odškodnino v okviru odškodnine za telesne bolečine. Sodba druge stopnje pa za iste znake škode napačno prisoja odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nepremoženjsko škodo, ki jo je ugotovil izvedenec dr. P., je pravilno uvrstiti med posledice pretrpljenega strahu. Revizijsko sodišče je zato spremenilo odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovljenih psihičnih in čustvenih težav ml. tretje tožnice ni štelo za to obliko nepremoženjske škode in zato odškodnine zanjo ni priznalo. Posledica tega je znižanje odškodnine, določene na drugi stopnji, za 700.000,00 SIT.

Tretja tožnica se zavzema za zvišanje odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za priznanje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega in zaradi kršitve pravic zasebnosti. Kar zadeva prisojeno odškodnino za strah in zavrnitev zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je stališče revizijskega sodišča obrazloženo že v zvezi z obravnavanjem revizije tožene stranke. Odškodnina po 201. čl. ZOR pa tožnici ne gre. Ta odškodnina je omejena na najožji krog sorodnikov. Po sedanji ureditvi ne šteje med pravno priznane škode niti prizadetost zaradi izgube bližnje osebe, ki ne spada med tiste, ki jih našteva omenjena določba. Sodna praksa je glede širjenja kroga bližnjih restriktivna in pozna posamične izjeme, ki pa ne odstopajo od tesnih sorodstvenih vezi. Odškodnine za izgubo živali zato nikakor ni mogoče temeljiti na tej določbi. Te vrste škode veljavno pravo ne priznava kot podlago za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tudi sicer je treba v zvezi s postavljenimi zahtevki jasno povedati, da je mogoče tožničino nepremoženjsko škodo obravnavati v realnih okvirih in v skladu s prakso sodišč o teh vprašanjih. Ni mogoče dvomiti o hudi prizadetosti ml. tožnice zaradi dogodka samega in zaradi izgube psa, na katerega je bila močno navezana. Vendar spada izguba psa med rizike, s katerimi mora lastnik računati. Praviloma lastnik preživi svojega psa. Izgube, ki je zanj nedvomno boleča, ni mogoče obravnavati tako, kot to poskuša tožeča stranka. S tem sodišče ne podcenjuje prizadetosti tožnice, vendar mora upoštevati okvire, ki jih za nepremoženjsko škodo določajo veljavni predpisi in jih podrobneje opredeljuje sodna praksa.

Odškodninski zahtevki vseh treh tožnikov za duševne bolečine zaradi kršitve pravic osebnosti so pravilno zavrnjeni. Interesa javnih medijev, ki so dogodek sicer obravnavali z naklonjenostjo do tožeče stranke, ni mogoče šteti za kršitev pravice osebnosti. Poleg tega odgovornosti za ravnanja medijev ni mogoče naprtiti toženki, na kar pravilno opozarja sodba druge stopnje.

Prvi tožnik in druga tožnica uveljavljata tudi odškodnino zaradi lastnih duševnih bolečin v zvezi s škodo, ki jo je utrpela tretja tožnica. V tožbi to opredeljujeta kot strah, v reviziji pa smiselno kot duševne bolečine zaradi invalidnosti njune hčerke. Odškodnina za strah gre le neposrednemu oškodovancu. Tako sodna praksa razlaga določbo 200. čl. ZOR. Strah, ki ga nekdo pretrpi zaradi usode drugega, ne spada med pravno priznane temelje za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožnika v reviziji ne vztrajata več pri taki utemeljitvi, pač pa se sklicujeta na težko stanje njune hčerke in ga primerjata z invalidnostjo. Odškodnino za duševne bolečine iz tega naslova priznava določba 3. odst. 201. čl. ZOR samo za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti. Ta pa za tretjo tožnico ni bila ugotovljena. Izvedenec je ugotovil, da posledice pretresa po dogodku pojenjujejo, zato o invalidnosti, zlasti pa še posebno težki, ne more biti govora.

Končni izid te pravde je, da je tretja tožnica v celoti uspela s temeljem zahtevka in deloma, v manjšem obsegu z višino. Prva dva tožnika nista uspela, vendar je tožeča stranka pravdne stroške prijavila kot skupne. Tožena stranka ni uspela z ugovorom o pomanjkanju temelja in tudi ne z ugovorom o sokrivdi, v znatnem delu pa je uspela z ugovori o višini zahtevkov in o utemeljenosti posameznih odškodninskih postavk. Na ta način sta pravdni stranki deloma uspeli vsaka s svojim stališčem. Revizijsko sodišče je v zvezi s spremembo odločitve o glavni stvari na novo odločilo tudi o pravdnih stroških. Za prvostopne stroške je na podlagi določbe 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da jih trpi vsaka stranka svoje.

Na pritožbeni in revizijski stopnji je tožena stranka deloma uspela, vendar povrnitve pritožbenih in revizijskih stroškov ni uveljavljala. Pravdni stranki tudi za revizijska odgovora nista zahtevali povrnitve stroškov. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v skupni vlogi, ki je revizija in hkrati revizijski odgovor na nasprotno revizijo, prijavila samo revizijske stroške, ne pa tudi stroškov odgovora. O stroških revizije tožeče stranke je odločeno z izrekom o zavrnitvi njene revizije, o stroških revizije tožene stranke in obeh odgovorov pa revizijsko sodišče ni odločalo, ker niso prijavljeni (1. odst. 164. čl. ZPP).

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 395. čl. in na 393. čl. ZPP.