Jedro

Naknadno sklenjena fiktivna pogodba o delovnem razmerju za določen čas (sklenjena za nazaj) ne more vplivati na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo sklenila delavka in delodajalec. Za prehod delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas ni bilo nikakršne pravne podlage. Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Dejstvo, da je v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti delavka uporabila fiktivno pogodbo oz. utemeljevala predlog za priznanje nadomestila za čas brezposelnosti z neresničnimi podatki, ima lahko posledice v razmerju tožnice do zavoda za zaposlovanje. Ni pa mogoče takšne navidezne pogodbe šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega naj bi tožnici na njeno željo prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 23.2.2001 (1. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči povrniti stroške postopka v višini 40.293,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za obnovo postopka oz. ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da sodišče v postopku, ki je bil zaključen s sodbo in sklepom opr.št. III Pd 165/96 z dne 8.9.1998, ki ju je potrdilo VDSS z odločbo opr.št. Pdp 1504/98 z dne 9.11.20000, ni sledilo navedbam tožene stranke o doseženem sporazumnem prenehanju delovnega razmerja oz. prenehanju delovnega razmerja na željo tožnice. Pridobljena nova dejstva oz. dokazi potrjujejo trditev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo vsaj z njenim soglasjem, če že ne po njeni volji. Zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ne bi izdalo za toženo stranko ugodnejše odločbe, četudi bi razpolagalo s pogodbo o zaposlitvi tožnice za določen čas, ni pravilna. Tožničino ravnanje pri uveljavljanju pravic, ki gredo brezposelnim osebam, dokazuje pravo voljo tožnice glede načina prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do nadomestila med brezposelnostjo dne 5.2.1996, pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa je podpisala pred vložitvijo ugovora na sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996. Navedena nova dejstva in dokazi dokazujejo, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996 izdan na zahtevo tožnice, z namenom, da na njegovi podlagi uveljavi pravice za primer brezposelnosti, ker pa zaradi formalnih in pravnih pomanjkljivosti ni zadostoval, ga je nadomestila pogodba o zaposlitvi za določen čas. Če bi bila volja tožnice drugačna, bi svoje pravice za čas brezposelnosti uveljavljala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ne pa zaradi prenehanja s potekom določenega časa. Zahtevek tožnice, ki izvira iz navideznih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, pri katerih je tožnica aktivno sodelovala, da bi se prikril sporazum o prenehanju delovnega razmerja oz. prenehanje po njeni volji zato, da bi imela možnost uveljaviti pravice na zavodu za zaposlovanje za primer brezposelnosti, ne more uživati zaščite sodišča. Ker je tožnici prenehalo delovno razmerje vsaj z njenim soglasjem, če že ne po njeni volji, se ne more uspešno sklicevati na to, da ji je delovno razmerje prenehalo v nasprotju z zakonom, saj takšno ravnanje nasprotuje temeljnim načelom civilnega prava o poštenem izvrševanju pravic, zlasti ker je bila tožnica direktorica tožene stranke in kot taka ni bila prava neuka oseba (odločba VSRS VIII Ips 214/98 z dne 12.1.1999).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90, ki velja za obravnavani postopek v skladu z določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l.RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 381. členom ZPP/77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sprejeta odločitev pravilna, ker temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni pravni presoji. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Skladno z določbo 421. člena ZPP/77 se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (9. točka). Zaradi okoliščin, ki so naštete v 9. točki 421. člena ZLPP/77, se sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Poleg navedenega obnovitvenega razloga je tožena stranka uveljavljala tudi obnovitvena razloga po 5. in 6. točki istega člena ZPP/77 (oz. po 6. in 7. točki 394. člena ZPP/99), ki se nanašata na primer, če se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, oz. na primer, ko je prišlo do sodne odločbe zaradi kaznivega dejanja sodnika oz. sodnika porotnika ...

Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podan niti obnovitveni razlog po 5. niti po 6. točki 421. člena ZPP/77 (oz. 6. in 7. točki 394. člena ZPP/99). Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje svojo odločitev s tem v zvezi utemeljilo, so povsem pravilni in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa ni posebej obravnavalo vprašanja pravočasnosti in dopustnosti predloga za obnovo postopka, ampak je po vsebini presojalo obstoj obnovitvenega razloga po 9. točki 421. člena ZPP/77 (oz. 10. točki 394. člena ZPP/99). Glede na to, da tožena stranka kot nova dejstva in dokaze uveljavlja pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki jo je sama sklenila s tožnico v letu 1996, ni verjetno, da bi šlo za okoliščine, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan (2. odstavek 422. člena ZPP/77), kar kaže na to, da predlog sploh ni dopusten.

Nov dokaz, s katerim tožena stranka uveljavlja navedeni obnovitveni razlog, je pogodba o zaposlitvi tožnice za določen čas z dne 2.11.1995, po kateri naj bi bila tožnica pri toženi stranki kot vodja uprave družbe zaposlena za določen čas treh mesecev od 2.11.1995 do 31.1.1996. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila navedena pogodba sklenjena z namenom omogočiti tožnici uveljavljanje pravic iz naslova brezposelnosti, da jo je podpisala nepooblaščena oseba in da gre za fiktivno pogodbo. Pritrditi je potrebno stališču prvostopenjskega sodišča, da tudi v primeru, če bi bilo že v prejšnjem postopku znano, da takšna pogodba obstaja, na podlagi tega dokaza ne bi bila izdana za toženo stranka ugodnejša odločba.

Iz podatkov v spisu izhaja, da sta stranki v času, ko je bila tožnica imenovana za vodjo uprave družbe, sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 2.11.1995, po razrešitvi s funkcije vodje družbe pa je tožnici na podlagi sklepov tožene stranke z dne 1.2.1996 in 12.3.1996 prenehalo delovno razmerje z dnem 1.2.1996, ne da bi za to obstajali zakoniti razlogi iz 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Pogodba o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas je bila veljavno sklenjena in podpisana s strani pooblaščene osebe - predsednika nadzornega sveta. Na tej podlagi je bilo s tožnico kot vodjo uprave sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, na kar naknadno sklenjena fiktivna pogodba o delovnem razmerju za določen čas (sklenjena za nazaj) ne more vplivati. Za prehod delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas ni nikakršne pravne podlage v predpisih, ki so v spornem obdobju urejali delovna razmerja delavcev (ZDR, ZTPDR ...).

Čeprav je tožnica takšno pogodbo podpisala in jo očitno uporabila v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti, to ne dokazuje, da je šlo v obravnavanem primeru za sporazumno prenehanje delovnega razmerja na željo tožnice, kot zmotno meni pritožba. V skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR namreč delavcu lahko preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oz. z delodajalcem pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje, z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Tak sporazum mora biti sklenjen v pisni obliki, sicer ni mogoče govoriti o prenehanju delovnega razmerja na tej podlagi. V obravnavanem primeru pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni bilo, tožnici pa je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi (nezakonitih) sklepov tožene stranke. Upoštevati je treba tudi določbe 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ki se smiselno uporablja tudi za pogodbe, ki se sklepajo v zvezi z delovnim razmerjem. Po 1. odstavku 66. člena ZOR navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Pogodba o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas torej ne velja in se tožena stranka nanjo ne more sklicevati, prav tako pa se nanjo v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti ne bi smela sklicevati tožnica. Dejstvo, da je v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti tožnica uporabila fiktivno pogodbo oz. utemeljevala predlog za priznanje nadomestila za čas brezposelnosti z neresničnimi podatki, ima lahko posledice v razmerju tožnice do Zavoda za zaposlovanje. Ni pa mogoče takšne navidezne pogodbe šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega naj bi tožnici na njeno željo prenehalo delovno razmerja pri toženi stranki.

Ker je prvostopenjsko sodšče pravilno ugotovilo, da uveljavljani obnovitveni razlogi niso podani, je utemeljeno zavrnilo predlog za obnovo postopka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 380. člena ZPP/77).