Jedro

Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

Glede ugotavljanja neto tlorisne površine za obstoječe stavbe, ko se komunalni prispevek odmerja po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča, lahko upravni organ v takem primeru uporabi podatke iz katastra stavb. Vanj se po 5. točki prvega odstavka 73. člena ZEN vpisuje tudi površina stavbe, ki se po prvem odstavku 78. člena določi kot neto tlorisna površina v skladu z veljavnim standardom za izračunavanje površin stavb.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Dobrepolje št. 35103-11/2011-49P z dne 8. 10. 2012 in odločba župana Občine Dobrepolje št. 35103-11/2011-49P z dne 19. 12. 2012 v 2. točki izreka se odpravita in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek za počitniški objekt na zemljišču parc. št. 1734/14 k.o. ... v višini 2.851,15 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana, potem ko je to sodišče s sodbo I U 2103/2011-10 z dne 24. 5. 2012 odpravilo prejšnjo odločbo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Odmera komunalnega prispevka, ki ga mora tožnica plačati zaradi izgradnje novega vodovodnega omrežja, temelji na določbah Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljiščih in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje „opremljanja z vodovodnim sistemom Hočevje“ (Uradni list RS, št. 54/10, v nadaljevanju Odlok). Glede na izrek lokacijskega dovoljenja z dne 3. 6. 1992, s katerim je bila dovoljena uporaba zemljišča parc. št. 1734/14 k.o. ... za gradnjo počitniške hišice na površini 585 m2, je bila pri izračunu upoštevana površina parcele v izmeri 575 m2. Neto tlorisna površina objekta je bila določena z uporabo sedmega odstavka 6. člena Odloka, ki določa, katera površina se upošteva pri objektih, za katere se ne more izračunati neto tlorisne površine objekta. Tako je organ z meritvijo stavbe po standardu SIST ISO 9836 določil tlorisno površino stavbnega zemljišča v izmeri 102,9 m, kar ob uporabi omenjene določbe pomeni površino 205,8 m2. Upoštevan je bil faktor dejavnosti 1,1, ki je v 11. členu Odloka predpisan za enostanovanjske stavbe – počitniške objekte.

Upravni organ druge stopnje je v 1. točki izreka zavrnil tožničino pritožbo, v 2. točki pa popravil napako v izračunu komunalnega prispevka iz prvostopenjske odločbe in ga ponovno odmeril v višini 2.856,61 EUR. V zvezi s slednjim pojasnjuje, da je bila v prvostopenjski odločbi v izračunu napačno navedena velikost parcele 575 m2 namesto 585 m2, kar da predstavlja tiskovno napako, ki bistveno ne vpliva na odmero komunalnega prispevka. Pojasnjuje tudi, da prvostopenjski organ ni zahteval projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je ob primerjavi uradnih podatkov o velikosti tlorisne površine stavbe in ocene na podlagi orto foto posnetkov s tlorisnimi površinami objekta iz že omenjenega lokacijskega dovoljenja domneval, da gre za neskladno gradnjo, kar so potrdile tudi meritve na terenu oziroma izračun zazidane površine.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je drugostopenjska odločba v izreku sama s seboj v nasprotju, saj je bila v 2. točki izreka spremenjena višina komunalnega prispevka in to v njeno škodo. O popravi pomote bi moral biti izdan sklep na prvi stopnji, zoper katerega bi bila dovoljena pritožba (223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Poleg tega je drugostopenjski organ v odločbi spremenil podlago za obračun, saj je v prvostopenjski navedena neto tlorisna površina objekta 205 m2, v drugostopenjski odločbi pa je ta podatek opredeljen kot površina stavbišča, za katero ni jasno, kako je toženka prišla do nje. Tudi sicer je napačna, saj je toženka v pritožbi navedla, da znaša stavbišče hiše 63,952 m2. Iz odločbe Občine Grosuplje z dne 10. 9. 1992, s katero je bila delno spremenjena namembnost parcele v zemljišče za gradnjo (preostali del je nezazidljiv pašnik), izhaja, da stavbno zemljišče na njeni parceli meri 276 m2. Toženka zato ne bi smela upoštevati površine 585 m2, kar vse je v nasprotju s 13. točko sodbe I U 2103/2011. Toženka je kot površino objekta napačno upoštevala bruto površino 102,9 m2, pri tem pa ne bi smela upoštevati niti drvarnice, ki stoji poleg stanovanjskega objekta.

Toženka še opozarja, da je komunalni prispevek obračunan za še nezgrajeno komunalno opremo, ne drži pa niti, da ji je omogočena uporaba nove komunalne opreme, saj njen objekt na vodovodni sistem ni priključen, niti je toženka ni obvestila, kdaj bo priključen. Zatrjuje neenako obravnavo v primerjavi z drugimi lastniki parcel v naselju Hočevje in navaja posamične primere, v katerih je bil odmerjen nižji komunalni prispevek, čeprav gre za stavbe z večjo tlorisno površino in večjo površino parcel, upoštevan pa je bil faktor dejavnosti 0,7 in ne 1,1 kot pri njej. Odločba je neobrazložena, saj med drugim iz nje ne izhaja, zakaj je toženka uporabila posamezne kriterije oziroma stroške opremljanja, niti kako je določila delež parcele pri izračunu in delež neto tlorisne površine objekta pri izračunu komunalnega prispevka, ki se določata v razponu iz 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07, v nadaljevanju Pravilnik). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma jo po odpravi vrne toženki v ponovno obravnavanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke, strinja pa se, da ni jasno, kako je prišla do površine stavbišča v izmeri 205,8 m2, prav tako se strinja s tožničinimi ugotovitvami glede površine stavbišča oziroma zazidane površine kot elementa za izračun komunalnega prispevka. Glede navedb o neenakem obravnavanju zavezancev pojasnjuje, da je za vse uporabila uradne podatke GURS v dobri veri, da so verodostojni. Prav tako ne drži, da je komunalni prispevek odmerjen za nezgrajeno komunalno opremo, saj vodovodni sistem Hočevje deluje in je nanj od 94 potencialnih uporabnikov priključenih 64. Zanj je občina 22. 4. 2011 pridobila tudi uporabno dovoljenje, s katerim je uporabnikom omogočena fizična priključitev na nov vodovod. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi.

Stranki sta v nadaljevanju poslali še pripravljalni vlogi, tožnica z dne 11. 3. 2013, toženka pa z dne 25. 3. 2013. Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 82. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) se pri odmeri komunalnega prispevka upoštevajo površina in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, neto tlorisna površina objekta in njegova namembnost. V zadevi sta sporni tako ugotovitev površine stavbnega zemljišča kot neto tlorisna površina tožničinega počitniškega objekta. Sodišče še ugotavlja, da je bila površina stavbnega zemljišča med strankama sporna že v prejšnjem upravnem sporu I U 2103/2011, glede česar je sodišče v sodbi z dne 24. 5. 2012 zavzelo stališče, da je toženka v nasprotju z določbami ZPNačrt in Pravilnika kot stavbno zemljišče avtomatično upoštevala celotno površino zemljiške parcele, na delu katere stoji tožničin objekt. Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Enako določa Pravilnik v 2. členu, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek), oz. se za parcelo po tem pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek). Glede na navedeno se kot površina stavbnega zemljišča v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika pri izračunu komunalnega prispevka upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena, pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Določba torej govori o t. i. parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt in določena površina ob njem.

Iz navedenih opredelitev je razvidno, da so pojmi stavbno zemljišče oz. parcela in gradbena parcela po Pravilniku primerljivi pojmi. Po določbi 5. odstavka 127. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je treba upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča toženka v izpodbijani odločbi kot površino parcele za izračun (Ap) pravilno upoštevala površino, glede katere je bilo v lokacijskem dovoljenju št. 351-106/92 z dne 3. 6. 1992 določeno, da se v tem obsegu dovoli njena uporaba za gradnjo počitniške hišice. Sodišče se ne strinja s tožnico, da bi morala biti upoštevana parcela v izmeri 276 m2 iz odločbe z dne 10. 9. 1992, za katero ji je bila zaradi spremembe namembnosti zemljišča odmerjena odškodnina in naloženo njeno plačilo. S to odločbo namreč ni bila določena površina zemljišča za gradnjo počitniške hiše in za njeno rabo, saj je bila to sestavina lokacijskega dovoljenja (prvi odstavek 57. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ZUN). Zato z odločbo, na katero se sklicuje tožnica, ni moglo biti poseženo v prej izdano lokacijsko dovoljenje. Če je tožnica projektno dokumentacijo po izdaji lokacijskega dovoljenja kakorkoli spreminjala, pa za to ni bilo pridobljeno novo lokacijsko in gradbeno dovoljenje, se na to v kasnejših postopkih ne more sklicevati.

Povedano pomeni, da tožnica le s sklicevanjem na odločbo o odmeri odškodnine zaradi spremembe namembnosti zemljišča ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve o površini parcele objekta, ki je bila upoštevana pri izračunu.

Prav tako se sodišče ne strinja s tožbenim očitkom o neenakem obravnavanju tožnice in ostalih zavezancev na istem območju pri določitvi faktorja namembnosti oziroma dejavnosti. V zadevi ni sporno, da ima tožničina enostanovanjska stavba počitniško namembnost, za katero je v 11. členu Odloka določen faktor 1.1. V tem primeru bi bila določitev drugačnega faktorja v nasprotju s predpisom, zaradi česar tožnica s sklicevanjem na neenako obravnavo v primerjavo z zavezanci, ki jim je bil priznan faktor 0,7, ne more doseči ugodnejše obravnave.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da naj bi iz odločbe izhajalo, da je komunalni prispevek obračunan za še nezgrajeno komunalno opremo. Kaj takega iz odločbe ne izhaja, nasprotno, v obrazložitvi prvostopenjske odločbe je navedeno, da je tožnici z izgradnjo novega vodovodnega omrežja omogočena uporaba nove komunalne opreme. S tem v zvezi so nepomembne trditve, da tožničin objekt na novi vodovod ni priključen, niti da ni bila obveščena, kdaj bo. Po četrtem odstavku 79. člena ZPNačrt je namreč zavezancu s plačilom komunalnega prispevka zagotovljena priključitev. To pomeni, da zavezanec šele po plačilu lahko zahteva od občine, da njegov objekt priključi na komunalno opremo, za katero je plačal prispevek.

Utemeljen pa je tožbeni ugovor glede izračuna neto tlorisne površine objekta v izmeri 205,8 m2. Že toženka sama priznava, da iz izpodbijane prvostopenjske odločbe ni razvidno, kako je organ to površino izračunal. Po tretjem odstavku 5. člena Pravilnika je neto tlorisna površina objekta seštevek vseh tlorisnih površin objekta in se izračuna po standardu SIST ISO 9836. To pomeni, da je omenjena površina seštevek vseh tlorisnih površin v vseh etažah objekta. Za objekte, za katere se ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisna površina objekta (torej ob upoštevanju omenjenega standarda – op. sodišča), pa se komunalni prispevek v skladu s sedmim odstavkom istega člena odmeri le od površine parcele in se tako dobljeno vrednost pomnoži s faktorjem 2. Enako določbo ima sedmi odstavek 6. člena Odloka.

V točki 5.1.5. omenjenega standarda iz novembra 2011 (SIST ISO 9836:11, izdajatelj Slovenski inštitut za standardizacijo), ki govori o neto tlorisni površini, je med drugim določeno, da je neto tlorisna površina površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5.1.). Tega standarda zato ni mogoče uporabiti in zato ne izračunati neto tlorisne površine za objekte, ki nimajo navpičnih elementov za omejevanje prostora, npr. parkirišča, igrišča. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je prvostopenjski organ s tem, ko se je oprl na določbo sedmega odstavka 6. člena Odloka, nepravilno uporabil materialno pravo, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Po šestem odstavku 6. člena Odloka se neto tlorisna površina za objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, izračuna po SIST ISO 9838, tako da se povzame iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navedena določba se torej nanaša na primere, ko se komunalni prispevek odmerja v zvezi oz. zaradi gradnje objekta. Glede ugotavljanja neto tlorisne površine za obstoječe stavbe, ko se komunalni prispevek odmerja po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt), pa sodišče dodaja, da lahko upravni organ v takem primeru uporabi podatke iz katastra stavb. Vanj se po 5. točki prvega odstavka 73. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) vpisuje tudi površina stavbe, ki se po prvem odstavku 78. člena določi kot neto tlorisna površina v skladu z veljavnim standardom za izračunavanje površin stavb. Tak standard pa je SIST ISO 9836. Toženka je zato podatke o tožničini stavbi nepravilno iskala v zemljiškem katastru.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je prvostopenjsko odločbo v celoti, drugostopenjsko pa v 2. točki izreka, v kateri je bil ponovno odmerjen komunalni prispevek, odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek na prvi stopnjo (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o stroških).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o stroških). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).