Jedro

Zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.

Izrek

Tožbi se ugodi, gradbeno dovoljenje Upravne enote Maribor, št. 351-604/2017-51 z dne 5. 6. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je kot prvostopenjski organ izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta investitorju A.A. in B.B., za hlev za rejo perutnine na zemljišču parc. št. 750/4 k.o. ... V predmetni zadevi je upravni organ že izdal odločbo št. 351-604/2017/35 (7021) z dne 5. 2. 2017, s katero je zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo nezahtevnega objekta hleva za rejo perutnine na zemljišču parc. št. 750/4 k.o. ... Po pritožbi investitorjev je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35108-54/2018-2KB z dne 5. 4. 2018 odpravilo odločbo upravne enote ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v nov postopek. Prvostopenjskemu organu je naložilo, da je treba upoštevati, da zakonske regulative v zvezi z emisijo vonjav v Republiki Sloveniji zaenkrat še ni - zato le-ta sploh ne more biti predmet preverjanja v skladu z določbo 12. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Maribor - za območje Miklavž (v nadaljevanju Odlok o PUP), ki določa, da se dejavnosti naselja locirajo v skladu z namembnostjo, ki je razvidna iz grafičnega dela Odloka o PUP.

2. Upravni organ je ugotovil, da se območje v katerem se nahaja parcela št. 750/4 k.o. ... ureja na podlagi določb Odloka o PUP, da predmetna parcela leži v območju pokrajinske enote Dravsko polje v ureditvenem območju naselja ... - območje enodružinskih stanovanjskih hiš. Na podlagi 9. člena Odloka o PUP so na obravnavanem območju dopustne gradnje novih objektov. Na podlagi petega odstavka 9. člena Odloka o PUP glede na lokacijo objektov, morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno združevanje ter da so upoštevani požarno varstveni, sanitarni in drugi tehnični pogoji. 12. člen Odloka o PUP določa, da se dejavnosti naselja locirajo v skladu z namembnostjo, ki je razvidna iz grafičnega dela Odloka. Zadnji odstavek 15. člena Odloka o PUP določa, da se območje enodružinskih stanovanjskih hiš (B2), v katerem se nahaja predmetna parcela urejajo v skladu s 3. točko 13. člena Odloka o PUP.

3. Upravni organ je nadalje ugotovil, da je gradnja prizidanega nezahtevnega objekta - hleva za rejo perutnine v skladu z določili Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, saj bo hlev enoetažen objekt, tlorisne velikosti 8 m x 12 m bruto, maksimalne višine 5 m. Gradnja hleva za rejo perutnine na zemljišču parc. št. 250/4 k.o. ... v lasti investitorjev je dovoljena na podlagi 9. člena Odloka o PUP. Objekt bo pritličen, kar je v skladu z določili Odloka o PUP.

4. Upravni organ je z dopisom z dne 9. 5. 2018, obvestil o predvidenih posegih lastnike zemljišč, ki imajo pravni interes za udeležbo v postopku ter jih seznanil, da lahko pri upravnem organu pregledajo dokumentacijo in podajo morebitne pripombe na dokumentacijo ustno in pisno, poslane v 8 dnevnem roku. Iz dopisa C.C. z dne 17. 5. 2018 izhaja, da bi upravna enota morala v predmetnem postopku počakati, da se sprejme zakonodaja, ki bi urejala ugotavljanje preseganja dopustne ravni smradu in nato ugotavljati ali zakonske dopustna raven, ki velja za stanovanjska območja, presega ali ne. Navaja, da predvideni objekt ni sprejemljiv za konkretno okolje, vendar je upravni organ mnenja, da nestrinjanje C.C. ni relevantno za izdajo gradbenega dovoljenja. Prav tako je podal pripombe D.D., ki navaja, da investitor ni izpolnil pogoja iz 12. člena Odloka o PUP glede umestitve nestanovanjskih objektov v stanovanjskih območjih, pri čemer morajo le-te negativne vplive omejiti na zakonsko dopustno raven.

5. Upravni organ je pozval tudi Občino X., ki nasprotuje nameravani gradnji, naj za svoje trditve predloži dokaze v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožnik je upravnem organu posredoval dopis z dne 30. 5. 2018, v katerem navaja, da utemeljuje svoje navedbe o prekomernem hrupu z določili 6. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju, ki določa, da je vir hrupa naprava, katerega obratovanje zaradi izvajanja industrijske, obrtne proizvodne storitvene in podobnih dejavnosti ali proizvodne dejavnosti kmetijstva ali gozdarstva povzroča v okolju stalen ali občasno hrup. Po mnenju tožnika sodi hlev za rejo perutnine med napravo (proizvodnja dejavnost v kmetijstvu). Nadalje navaja, da za tovrstne naprave 15. člen Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju ne zahteva okoljevarstvenega dovoljenja, temveč ugotavljanje skladnosti z zahtevami te uredbe na podlagi strokovne ocene, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Skladnost gradnje s prostorskim aktom se izkaže tudi, če so izpolnjeni pogoji iz 12. člena Odloka o PUP. Upravni organ je mnenja, da se predvideni nezahtevni objekt ne uvršča med naprave, ki so vir onesnaževanja okolja s hrupom v skladu s 6. alinejo prvega odstavka 3. člena Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Ker tožnik ni predložila dokazov za svoje trditve, je upravni organ odločil, da je postavitev obravnavanega objekta dopustna.

6. Zoper izpodbijano odločitev je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za okolje in prostor, ki jo je zavrnilo. Drugostopenjski organ je odločal po prvem odstavku 74.a člena ZGO-1, ki se na podlagi prvega odstavka 125. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) še uporablja v tej zadevi. V obrazložitvi odločbe je navedel, da je v postopku izdaje izpodbijane odločbe bilo s strani strokovnih inštitucij (E. d.o.o. Maribor, F.) izdanih več strokovnih ocen, iz katerih pa nesporno izhaja, da v Sloveniji še ni predpisa, ki bi urejal emisijo vonjav, ali urejal z emisijami vonjav povezanost in oddaljenost objektov od objektov za rejo živali. Tožena stranka meni, da dokler določeno vprašanje v Sloveniji ni regulirano, primerjave s tujino niso mogoče. Opiranje na tujo zakonodajo, čeprav gre za zapolnjevanje pravne praznine določenih področij za postopek izdaje gradbenega dovoljenja po določbah 66. člena ali 74.c člena ZGO-1, ni sprejemljivo.

7. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu za odpravo izpodbijane odločbe, ker v postopku izdaje upravnega akta, na zakon oprt predpis ali drugi zakonito izdani predpis ali splošni akt izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen. Prav tako dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma iz ugotovljenih dejstev je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožena stranka je namreč svojo odločitev utemeljila v skladu z navodili Ministrstva za okolje in prostor, da zakonske regulative v zvezi z emisijo vonjev v Republiki Sloveniji zaenkrat še ni, zaradi česar pa sploh ne more biti predmet preverjanja skladno z določbo 12. člena Odloka o PUP. Tožnik prereka navedeno sklepanje, saj se v sodni praksi izoblikovana merila, da dejstvo, da predpisov o mejnih vrednostih smradu ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje, niti tega, da je mogoče presojo s tega vidika avtomatično šteti za opravljeno. Tožnik je v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja predložil strokovno mnenje F., kateri je ugotovitev normalne obremenitve emisij vonjav v stanovanjskem naselju Dobrovec in ugotovitev čezmerne obremenitve negativnih vplivov vonjav iz vseh kmetijskih objektov kmetije A.A. in B.B. na stanovanjsko območje. Pri tem je F. svojo presojo in ugotovitev oprl na nemške smernice, torej povsem skladno z utečeno sodno prakso, ki v primerih pravne praznine dopušča uporabo standardov primerljivih držav. Navedena strokovna ocena zaključuje, da umestitev predvidenega objekta - hleva za kokoši nesnice na izbrani lokaciji ni sprejemljiva. Ob tem tožnik poudari, da je F. državna institucija, ki je presoje emisij smradu na podlagi nemških smernic izvedla že v veliko postopkih zaradi izdaje okoljevarstvenih soglasij. Namreč nemški standardi glede vpliva vonjav na okolje so bili v Sloveniji že pred vrsto let prevzeti v pravila domače stroke tega področja.

8. Tožnik meni, da bi državni organi morali delovati preudarno in ne bi smeli izdati gradbenega dovoljenja za objekt, za katerega strokovne študije izkazujejo prekomerne vplive na okolje. Prepustiti zadevo kasnejšemu reševanju v civilnem sporu med oškodovanimi sosedi investitorjev je neodgovorno ravnanje, kateremu tožnik ostro nasprotuje. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavno pravno zagotovljena in varovana pravica za katero skrbi država in jo določa 72. člen Ustave RS. Kot vrsti osebnosti pravice je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni red nudi takšnim pravicam. Zato dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije še ni, ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje. Glede na dejstvo, da je strokovna presoja F. ugotavlja, da umestitev predvidenega objekta na izbrani lokaciji ni sprejemljiva, saj negativni vplivi vonjav iz vseh kmetijskih objektov kmetije A.A. in B.B. v obravnavanem stanovanjskem območju povzročajo čezmejne obremenitve, je utemeljeno zahtevati, da se to ne dovoli. Država mora biti v službi državljanov zato je dolžna zagotoviti pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju. Tožena stranka je navedla, da hlev ne uvršča med vire onesnaževanja okolja s hrupom v skladu s 6. točko prvega odstavka 3. člena Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju. Upravni organ se je osredotočil zgolj na predzadnjo alinejo 6. točke prvega odstavka Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju, češ, da hlev ni naprava, ob tem pa je prezrl zadnjo alinejo iste točke, ki določa, da sodi med vire onesnaževanja okolja s hrupom tudi obrat, če je na njegovem območju ena ali več naprav iz prejšnje alineje, ki so vir hrupa. Predvideni hlev je gotovo šteti za nov obrat kmetijske proizvodnje v sklopu že obstoječe kmetije A.A. in B.B. Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pa izhaja, da se predvideva gradnja več prezračevalnih naprav v fasadne stene. Prezračevalne naprave so vedno motorizirane, zato je pričakovati hrup. Pogoje zadnje in predzadnje alineje 6. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju so torej izpolnjene. Predvideni hlev naj bi bil zgrajen v stanovanjskem območju. V skladu s 15. členom Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju, bi projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja morala biti kot sestavni del predložena strokovna ocena, ki jo izdela oseba, vpisana v evidenco izvajalcev obratovalnega monitoring emisij hrupa. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja te ocene ne vsebuje, zato ni podlage za izdajo le tega.

9. Ker gre za objekt z drugačno namembnostjo, kot je namembnost območja, v katerem se ima namen umestiti, je treba zadostiti določbi drugega odstavka 12. člena Odloka o PUP. Po tej določbi se lahko objekti z drugačno namembnostjo locirajo v območju zgolj oziroma le na osnovi kmetijske preverbe in na osnovi strokovnih mnenj in soglasij. Upravni organ ni pojasnil, zakaj naj bi bila izjema v konkretnem primeru dovoljena. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila torej nepopolna, zato tudi iz teh razlogov ni bilo podlage za izdajo gradbenega dovoljenja.

10. Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in odločbe druge stopnje in sodišču prilaga upravne spise.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost in pravilnost izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta investitorjev A.A. in B.B. na zemljišču parc. št. 750/4 k.o. ... za objekt - hlev za rejo perutnine.

13. Gradbeno dovoljenje predvideva, da bosta investitorja na zemljišču parc. št. 750/4 k.o. ... zgradila enoetažen pritlični hlev za rejo perutnine, tlorisne velikosti 12 m x 8m (bruto 96 m2) maksimalne višine 5 m. Hlev za rejo perutnine bo montažne izvedbe s kovinskim nosilnim ogrodjem ter toplotnimi izolacijskimi fasadnimi paneli, z AB pasovnim in točkovnimi temelji s talno AB ploščo. Hlev za rejo perutnine bo odmaknjen od zemljišč parc. št. 749/3 in parc. št. 749/7, obe k.o. ... za 6,50 m od zemljišč parc. št. 751/2 k.o. ... za 7,52 m od zemljišč parc. št. 1164/1 k.o. ... za 10,08 m. 14. Obravnavano zemljišče se nahaja v območju veljavnosti Odloka o PUP za podeželje v občini Maribor, v ureditvenem območju za poselitev naselja ... - območje enodružinskih stanovanjskih hiš. Za izdajo gradbenega dovoljenja za predviden objekt, je odločilnega pomena skladnost z 12. členom Odloka o PUP, ki določa, da se dejavnosti locirajo v naseljih v skladu z namembnostjo, ki je razvidna iz grafičnega dela Odloka o PUP. Objekti z drugačno namembnostjo se lahko locirajo izjemoma, le na osnovi predhodne komisijske preverbe pred izdajo lokacijske dokumentacije ter na osnovi strokovnih mnenj in soglasij. Nestanovanjske dejavnosti locirane na stanovanjskih območij, morajo negativne vplive omejiti na zakonsko dopustno raven, ki velja za stanovanjska območja.

15. V konkretnem primeru gre za sporno vprašanje, ali bodo emisije - vonjave v okolju, katere bo povzročila dejavnost reja kokoši nesnic v predvidenem hlevu omejena na zakonsko dopustno raven, ki velja za stanovanjska območja. Med strankama je nesporno dejstvo, da zakonske regulative v zvezi z misijami vonjev v Republiki Sloveniji ni. Tožnik se sklicuje na sodno prakso Republike Slovenije, kjer so izoblikovana merila, da dejstvo, da predpisov o mejnih vrednostih smradu ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje, niti tega, da je mogoče presojo tega vidika avtomatično šteti za opravljeno.

16. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je bilo tudi s strani strokovnih inštitucij izdanih več strokovnih ocen, iz katerih pa nesporno izhaja, da v Sloveniji še ni predpisa, ki bi urejal emisijo vonjav, ali urejal z emisijami vonjav povezanost in oddaljenost objektov od objektov za rejo živali, zato so se ob vrednotenju le teh uporabili za določitev tuji predpisi. V konkretnem primeru hleva za pitance, se lahko vplivno območje, kjer se pojavijo vplivi neprijetnih vonjav, določajo na osnovi nemške smernice. F. je mnenja, da reja perutnine na obravnavanem objektu že povzroča negativne vplive na bivalno okolje s stališča pojavljanja vonjav, zato dodatna dejavnost ni dopustna, potrebna pa je tudi sanacija oz. preselitev obstoječega hleva v primernejše okolje Prav tako je F. pri odločitvi vpliva postavitve hleva v okolju upošteval nemške smernice, ki opisujejo vrednotenje vpliva emisij vonjav iz dejavnosti in naprav za rejo živali s pomočjo metode določitve dopustne oddaljenosti med virom in sprejemnikom. Metoda je skladna z zahtevami nemške zakonodaje.

17. Tožena stranka meni, da dokler določeno vprašanje v Sloveniji ni regulirano, primerjave s tujino niso mogoče. 18. Sodišče se z navedenim s stališčem tožene stranke ne strinja in pritrjuje tožniku, da zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije še ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti naže oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenijaščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja. Treba je uporabo nemških standardov razumeti v tem smislu in ne kot uporabo tujega prava1. 19. Nedvomno ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, kot to določa prvi odstavek 72. člena Ustave Republike Slovenije. Ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja se torej uresničuje v skladu z zakonom - v konkretnem primeru je krovni zakon, Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO- 1). V času izdaje izpodbijane odločbe je veljavni ZVO v določbi 5.1 točke 5. člena, emisijo opredelil kot izpuščanje oziroma oddajanje snovi (v tekočem, plinastem ali trdnem stanju) ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota, svetloba) iz posameznega vira v okolje (sedaj veljavni ZVO-1 v 3.3. členu). Določba 6. točke 5. člena ZVO nadalje opredeljuje pojem obremenitve okolja, ki je ne glede na to ali gre za obremenjevanje ali obremenjenost, vsak poseg oziroma posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaženje okolja, razvrednotenje okolja, tveganje za okolje ali poškodbo okolja, ter raba in izkoriščanje naravnih dobrin.

20. Pravila ravnanja, mejne vrednosti in druge norme morajo biti zasnovane, vsak poseg v okolje pa projektiran in izveden tako, da povzroči čim manjšo spremembo okolja in čim manjše tveganje za okolje ter tako, da se v največji možni meri zmanjša poraba prostora, snovi in energije v gradnji, proizvodnji, prometu in porabi, vključno z upoštevanjem načela nadomestitve, reciklaže in regeneracije, ter prepreči in omeji obremenitev okolja že pri izvoru nastanka (8. člen ZVO).

21. Nenazadnje je tudi splošno pravilo sosedskega prava, da morajo lastniki nepremičnin zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode (prvi odstavek 73. člena Stvarnopravni zakonik- SPZ). Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje nepremičnine, se morajo izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine (drugi odstavek 73. člena SPZ).

22. Po oceni tožene stranke se hlev ne uvršča med naprave, ki so vir onesnaževanja okolja s hrupom v skladu s 6. točko prvega odstavka 3. člena Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe. Gre za napravo, katere obratovanje zaradi izvajanja industrijske, obrtne, proizvodne, storitvene in podobnih dejavnosti ali proizvodne dejavnosti v kmetijstvu ali gozdarstvu povzroča v okolju stalen ali občasen hrup. Nadalje kot vir onesnaževanja okolja s hrupom določa sedma alineja 6. člena Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju obrat, če je na njegovem območju ena ali več navedenih naprav, ki so vir hrupa. Predvideni hlev je po mnenju tožnika gotovo šteti za nov obrat kmetijske proizvodnje v sklopu že obstoječe kmetije A.A. in B.B. O obratu v smislu navedene uredbe kot viru onesnaževanja okolja s hrupom, se tožena stranka ni opredelila. Sodišče tudi pritrjuje tožniku, da iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da se predvideva gradnja več prezračevalnih naprav v fasadne stene, kar lahko povzroča hrup. K projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ni predložena strokovna ocena, ki je sestavni del projekta.

23. Po drugi alineji prvega odstavka 74c. člena ZGO-1 mora biti tudi za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt izkazana skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom. Izkazana mora biti torej tudi njena skladnost z določbami Odloka o PUP. Za ugotavljanje obremenitev se je tako mogoče opreti tudi na že oblikovane standarde držav, ki prav tako, kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja, kot je bilo to tudi ugotovljeno s strani F. Ker druga alineja prvega odstavka 74.c člena ZGO-1 pri skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom ne predvideva nobenih izjem, že vsako od navedenih neskladij samo po sebi preprečuje izdajo gradbenega dovoljenja.

24. Sodišče je mnenja, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni bil izpolnjen pogoj iz druge alinee prvega odstavka 74c. člena ZGO-1v povezavi z 12. členom Odloka o PUP, ker projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom, ki na obravnavanem območju predpisuje, da se objekti z drugačno namembnostjo lahko locirajo izjemoma le na osnovi predhodne preverbe pred izdelavo lokacijske dokumentacije ter na osnovi strokovnih mnenj in soglasij, da se nestanovanjske dejavnosti locirajo v stanovanjskih območjih, morajo negativne vplive omejiti na na zakonsko dopustno raven, ki velja za stanovanjska območja. Prav tako je izostala obrazložitev glede ocene obrata kot določenega vira onesnaževanja okolja s hrupom po določilih Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju (zadnja alinea 6. točke 3. člena), kot tudi pridobitve strokovne ocene, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, glede emisij vonjav v okolju ( 2. točka 15. člena Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju).

25. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ob dopolnitvi dejanskega stanja presoditi vse okoliščine in dejstva izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, ter ponovno odločiti o utemeljenosti le tega ob pravilni uporabi materialnega prava odločbo tudi ustrezno obrazložiti.

26. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Glej tudi sodbo Višje sodišče v Ljubljani opr. št. I Cp 710/2005 z dne 12.10.2005