Jedro

Ni pravilno stališče, da se na obstoj ponovitvene nevarnosti ne bi moglo sklepati na podlagi kazenskih postopkov, ki so zoper obtoženca še v teku in da bi sodišče s tem "prejudiciralo" zadevo oz. kršilo ustavno zagotovljeno pravico domneve nedolžnosti.

Izrek

Zahteva obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obt. I.K. se nahaja v priporu od 18.4.1999 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zoper njega (in še dva soobtoženca) je bila dne 16.6.1999 vložena obtožnica zaradi poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 3., 2. in 1. odstavku 302. člena KZ v zvezi s 25. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ. S pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, je bil po vloženi obtožnici pripor zoper obtoženca iz istega pripornega razloga podaljšan.

Zoper ta pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obt. I.K. dne 13.7.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da se pripor zoper njega odpravi, do odločitve o tej zahtevi pa naj se pripor zoper njega prekine. V zahtevi uveljavlja kršitve 3., 16. in 17. člena ter 2. odstavka 192. člena in 199.a člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da obtoženčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker obtoženec ponavlja razloge iz zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila njegova zagovornica zoper sklep o odreditvi pripora in katero je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev 3. člena ZKP - načelo domneve nedolžnosti - vidi obt. I.K. v tem, da je o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti sodišče sklepalo na podlagi kazenskih postopkov, ki se vodijo zoper njega pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah in da je s tem "prejudiciralo" zadevo, kot da je očitana dejanja storil, kar je poseg v ustavno zajamčeno domnevo nedolžnosti. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaključek sodišča o ponovitveni nevarnosti v izpodbijanem sklepu ne temelji samo na kazenskih postopkih, ki se vodijo zoper obtoženca, temveč tudi na njegovem prejšnjem življenju, da so mu bile že večkrat izrečene pogojne obsodbe in zaporne kazni zaradi nasilniških kaznivih dejanj, sedaj očitano kaznivo dejanje pa naj bi storil v preizkusni dobi, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju. Tudi sicer ni pravilno stališče, da se na obstoj ponovitvene nevarnosti ne bi moglo sklepati na podlagi kazenskih postopkov, ki so zoper obtoženca še v teku in da bi sodišče s tem "prejudiciralo" zadevo, oziroma kršilo ustavno zagotovljeno pravico domneve nedolžnosti.

Zatrjevane kršitve 16. člena ZKP, da mora tožilec dejstva dokazati in kršitve 17. člena ZKP, da mora sodišče ugotoviti materialno resnico, obtoženec utemeljuje z izpodbijanjem dejanskega stanja glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe in o katerem bo prvostopno sodišče odločalo na glavni obravnavi. Za podaljšanje pripora zadošča obstoj utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Utemeljenost suma pa izhaja iz dokazov, navedenih v obtožnici, ki je postala pravnomočna še pred vložitvijo obtoženčeve zahteve za varstvo zakonitosti. Kolikor pa obtoženec s svojimi navedbami izpodbija tudi obstoj utemeljenega suma, to ne more biti predmet vloženega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitev določil 2. odstavka 192. člena in 199. člena ZKP naj bi po obtoženčevih navedbah sodišče zagrešilo s tem, ko ni zoper njega odredilo milejšega ukrepa - hišni pripor. Tudi ta kršitev po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. V izpodbijanem sklepu so namreč dani prepričljivi razlogi o tem, zakaj je pripor zoper obtoženca neogibno potreben za varnost ljudi in da torej hišni pripor kot milejši ukrep ne pride v poštev. Sicer pa je Vrhovno sodoišče že v svoji sodbi z dne 14.5.1999, s katero je presojalo zakonitost odreditve pripora zoper obtoženca, ocenilo, da glede na konfliktnost in agresivnost njegove osebnosti, z milejšim ukrepom ni mogoče preprečiti, da na prostosti ne bi ponovil kaznivega dejanja s prvinami nasilja. Glede tega se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo.

Po povedanem uveljavljene kršitve zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je Vrhovno sodišče obtoženčevo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).