Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa pravilnosti stališča sodišč nižjih stopenj, da je v konkretnem primeru – v sporu o povračilu škode zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist – sprememba imetnika lastninske pravice na tej (služeči) nepremičnini, do katere je prišlo med pravdo, zahtevala (tudi) spremembo trditvene in dokazne podlage tožnikov.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti stališča sodišč nižjih stopenj, da je v konkretnem primeru – v sporu o povračilu škode zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist – sprememba imetnika lastninske pravice na tej (služeči) nepremičnini, do katere je prišlo med pravdo, zahtevala (tudi) spremembo trditvene in dokazne podlage tožnikov.

Obrazložitev

1. Tožnika uveljavljata plačilo odškodnine za škodo, ki jima je nastala, ker je toženka marca 1996 brez njunega soglasja in brez denarnega nadomestila na njunem zemljišču položila PTT kable in izdelala betonske jaške, za kar je uporabila pas v dolžini 27 metrov in širini 3 metre, ter na steno garaže pritrdila električno razdelilno omarico za celotno naselje. Zahtevata odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine, in sicer zaradi motene funkcionalnosti oziroma ugodnosti celotnega zemljišča (40 % glede na velikost parcele), zaradi postavitve električne razdelilne omarice (brez odškodnine za sevanje in elektromagnetno valovanje) ter zaradi manjše uporabne vrednosti parcele zaradi zunanjih jaškov.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo

3. Zoper to sodbo sta tožnika na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem poudarjata, da se temeljno pravno vprašanje v obravnavani zadevi nanaša na dokazovanje ter odmero primerne in popolne odškodnine za premoženjsko škodo zaradi ustanovitve služnosti v javno korist. Pri tem je treba odgovoriti na več pravnih vprašanj, in sicer kakšna vrsta škode je bila povzročena tožnikoma (navadna škoda ali izgubljeni dobiček); o obsegu in načinu določanja nastale škode; kdaj odškodninska obveznost nastane in kdaj zapade v plačilo; o vezanosti upravičenja do odškodnine oziroma njene višine na dejstvo obstoja lastništva na nepremičnini kot predmetu, na katerem je prišlo do zmanjšanja vrednosti, v zvezi s pravnim vprašanjem (ne)samostojnosti odškodninske terjatve; o vezanosti sodišča na pravno in trditveno podlago (tožeče) stranke. Predlagatelja opozarjata, da odločitev sodišča druge stopnje bistveno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, medtem ko javno objavljene sodne prakse s področja odločanja o škodi oziroma njenem nadomestilu za z javno služnostjo obremenjeno nepremičnino (skoraj) ni moč zaslediti. Z izpodbijano sodbo je bil kršen 14. člen Ustave RS, določba tretjega odstavka 53. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), 154., 186., 189. in 190. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR )

ter 7., 180. in 212. člena ZPP. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Odškodninska terjatev oziroma pravica tožnikov do ustreznega nadomestila ni vezana na kakšne druge pogoje, predvsem ne na lastništvo določene stvari – nepremičnine. Sodišče očitno ni uporabilo prave pravne podlage, zaradi česar je od tožnikov v okviru materialnoprocesnega vodstva zahtevalo dopolnitev navedb, čeprav je imelo za ugoditev tožbenemu zahtevku izkazane vse elemente. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo določila ZOR glede vrste in višine škode, katere povračilo se je uveljavljalo. Zmotno je njegovo stališče, da se je škoda tožnikov s prodajo nepremičnine spremenila, s čimer v zvezi so napačna tudi stališča o tem, kdaj je škoda nastala, kdaj je zapadla v plačilo ter na kakšen način jo je mogoče dokazati. Poleg tega je sodišče druge stopnje kršilo drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona. Ne drži, da tožnika nista podala ustrezne trditvene podlage glede obsega in višine uveljavljane odškodnine. Višino škode sta tožnika dokazala z izvedencem gradbene stroke, ki je ovrednotil manjvrednost zemljišča. Njuna nepremičnina je zaradi vzpostavitve služnosti v javno korist nedvomno obremenjena in zato manj vredna. To manjvrednost nepremičnine je treba pravno opredeliti kot premoženjsko navadno škodo, ki je nastala s končanjem del izvajalcev, s čimer se je status nepremičnine trajno spremenil. Premoženjska (navadna) škoda je nastala in zapadla s tem končanjem del ter je še danes ista; nepremičnina je manjvredna še vedno v istem obsegu. Izgubljeni dobiček se ne more preleviti v navadno škodo in o njem v konkretnem primeru ni moč govoriti. Ko odškodninska terjatev nastane, je brez dvoma samostojna terjatev in nikakor ne more biti akcesorne narave. Ni vezana na kakršenkoli pogoj, dejstvo ali rok, še najmanj na obstoj lastninske pravice določene osebe na stvari. S posegom toženke v nepremičnino tožnikov je bilo stanje na tej spremenjeno trajno. Dejstvo, da sta tožnika nepremičnino prodala, konkretne pravdne zadeve v ničemer ne spremeni. Manjvrednost še vedno ostaja enaka, do nje je prišlo v času, ko sta jo morala trpeti tožnika, kupca pa sta nepremičnino kupila, zavedajoč se, kaj kupujeta, ter sta bila ne glede na služnost v javno korist pripravljena plačati določeno vsoto denarja. Odločba sodišča druge stopnje je protispisna, saj to najprej navaja, da sta obseg in višina škode odvisna od lastninske pravice tožnikov na sporni nepremičnini, nato pa pojasnjuje, da ne gre za pravdo o nepremičnini ali pravici do te, ampak za spor o plačilu odškodnine, to je obligacijski pravici. Ta s prodajo nepremičnine ni bila prenesena na tretjega. Sodišče druge stopnje je s tem storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).