Jedro

Stranke se niso dogovorile, da je tožeča stranka dolžna odjemalce, ki svojih obveznosti ne poravnajo pravočasno opominjati večkrat, niti, da so ti dolžni vsak opomin plačati, kot meni tožeča stranka. Takšna razlaga bi namreč privedla do zaključka, da sme tožeča stranka odjemalcem, ki ne poravnajo svojih obveznosti pravočasno, opomine pošiljati in seveda tudi zaračunati, vsak dan.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi tega sodišča z dne 10.7.2003, razveljavi v III. točki, medtem ko ostane delno v veljavi v I. točki, tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati, v roku 8 dni pod izvršbo, glavnico v znesku 583,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2003, dalje do plačila. Kar je tožeča stranka več zahtevala je zavrnilo in še sklenilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo le stroške enega poslanega opomina in pripadajoče zamudne obresti, zavrnilo pa je zahtevek za vse ostale opomine, kateri naj bi bili poslani in obračunani brez vsakršne zakonske ali pogodbene podlage. Meni, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, saj je toženi stranki opozarjala na izpolnjevanje njunih obveznosti in na poravnavo dolgovanega zneska. S tem je nedvomno ravnala v korist toženih strank v smislu zmanjševanja škode, saj je izvensodna rešitev in plačilo nespornega zneska cenejša kot takojšnji sodni postopek. Če bi tožeča stranka že po prvem opominu vlagala tožbe, bi sodišče prve stopnje imelo vsaj 500 zadev več letnega pripada, kar pa ni v interesu tožeče stranke kot tudi njenih odjemalcev. Sodišče prve stopnje ni navedlo nikakršne podlage, iz katere bi izhajalo, da tožeča stranka ne bi smela tožencema zaračunati vsakega opomina in da bi bilo število opominov omejeno le na enega. Izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je zagrešena absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V 42. členu Splošnih pogojev je tudi določeno, da upravnik odjemalce, ki še niso poravnali svojih obveznosti kljub pretečenemu roku plačila, opominja z navadno pošto, iz česar je najprej razvidno, da je predvideno večkratno opominjanje in da število opominov ni v ničemer omejeno. Splošni pogoji zavezujejo tudi toženi stranki, zato sta dolžni plačati vse stroške opominov in natekle zamudne obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in v razlogih sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge za svojo odločitev. Tožeča stranka je iz določb Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije (dalje: Splošnih pogojev) povzela le to kar ji ustreza. Tako utemeljuje večkratno opominjanje odjemalcev z vsebino prvega stavka drugega odstavka 42. člena Splošnih pogojev, kjer je res uporabljen izraz »opominja« vendar to še ne pomeni, da so se stranke dogovorile, da je tožeča stranka dolžna odjemalce, ki svojih obveznosti ne poravnajo pravočasno opominjati večkrat, niti, da so ti dolžni vsak opomin plačati, kot meni tožeča stranka. Takšna razlaga bi namreč privedla do zaključka, da sme tožeča stranka odjemalcem, ki ne poravnajo svojih obveznosti pravočasno, opomine pošiljati in seveda tudi zaračunati, vsak dan. Vendar je iz nadaljnje vsebine 42. člena Splošnih pogojev, ki jo je pritožba spregledala, jasno, da je s Splošnimi pogoji dogovorjen en opomin in ne večkratno opominjanje glede plačila posamezne obveznosti. Nadaljnji tekst 2. odstavka 42. člena namreč govori o (enem) prejetem opominu in ne opominih. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela podlage za zaračunavanje nadaljnjih opominov pravilen. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v okviru 350. člena Zakona o pravdnem postopku tudi niso bile ugotovljene kršitve na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.