Jedro

Spremembe na strani preživninskega zavezanca ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti zavezanca za plačilo preživnine ali na povečane potrebe upravičenca.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I in II izreka spremeni tako, da se datum 20. 3. 2014 vsebovan v točki I izreka spremeni v datum 1. 10. 2014, znesek 170,00 EUR mesečno zvišane preživnine pa se spremeni v znesek 150,00 EUR, spremeni se znesek v točki II izreka in se v zavrnilnem delu znesek 50,00 EUR mesečne preživnine nadomesti z zneskom 70,00 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. IV P 197/2014 z dne 5. 5. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da se že določena preživnina, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo N 255/2013 z dne 26. 4. 2014 v znesku 130,00 EUR mesečno zviša na 170,00 EUR in je to preživnino dolžan plačevati toženec na roke matere otroka T. G. na njen TRR. Višji tožbeni zahtevek še za plačilo 50,00 EUR je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so se spremenile preživninske zmožnosti obeh staršev. Ugotovilo je, da so se prejemki zakonite zastopnice tožnice mld. tožnice nekoliko zmanjšali in sicer je skupaj z denarno socialno pomočjo ter izredno denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom prejela približno 391,00 EUR mesečno, kar je več kot 50,00 EUR manj kot v obdobju sklepanja sodne poravnave, niso pa se bistveno spremenile preživninske sposobnosti toženca. Ugotovilo pa je tudi, da so se spremenile tudi potrebe mld. S. L. in je ugotovilo, da so se otrokove potrebe nekoliko preoblikovale in da tudi dejansko znašajo nekoliko več, saj je pričela mld. hčerka obiskovati vrtec, zaradi česar je nastal nov izdatek, ki v času sklepanja sodne poravnave leta 2014 še ni bil znan, čeprav je mati napovedala, da bo otroka vpisala v vrtec. Deklica od oktobra 2014 dalje tudi hodi na telovadbo in izdatek znaša mesečno 25,00 EUR, poleg tega pa je mati izpostavila tudi, da v času sklepanja poravnave ni mogla predvideti, kolikšen bo izdatek v zvezi z nakupom obutve, saj je opredelila, da porabi na leto za kakšnih 200,00 EUR za čevlje. Sodišče je tako ugotovilo, da je mogoče opredeliti, da so se otrokove potrebe nekoliko povišale, preživninske zmožnosti matere pa nekoliko poslabšale in ker ima mati tako nizke prejemke, se vsekakor tudi najmanjše povišanje potreb mld. otroka nujno odrazi in izhajajoč iz okoliščin tega primera je tako potrebno oceniti, da so podane spremenjene okoliščine, ki terjajo ponovno odločanje o višini preživnine. Pri ponovnem odločanju pa je ugotovilo, da mati prejema mesečno približno 391,00 EUR dohodka, za mld. S. pa porabi do 320,00 EUR mesečno, pri čemer je upoštevalo sodišče kot koristen tudi izdatek za plačilo telovadbe za izboljšanje motorike otroka v višini 25,00 EUR mesečno, saj tovrstnih gibalnih aktivnosti ni mogoče šteti kot nekoristne za otroka, poleg tega pa tudi ne gre za takšen izdatek, ki ga v konkretnih okoliščinah roditelja ne bi mogla kriti brez škode za lastno preživljanje. Ob dejstvu, da je toženec poleg S. L. dolžan preživljati še dva mld. sinova, da prejema tudi otroški dodatek v višini 43,24 EUR od 1. 2. 2014, kot je izhajalo iz podatkov CSD, je sodišče ocenilo, da je primerna preživnina, ki jo je dolžan prispevati za preživljanje mld. otroka v višini 170,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče je ocenilo, da s tako določeno preživnino ne bo ogroženo preživljanje nobenega od staršev ali da toženec ne bi zmogel pokriti preživninskih potreb svojih dveh sinov, saj ima starejši toženčev sin tudi štipendijo. Pri določitvi preživnine je sodišče prve stopnje uporabilo določbe člena 129 a ZZZDR ter člena 132 ZZZDR, glede katerega je ugotovilo, da so se spremenile potrebe upravičenke in matere in je zato poseglo v že pravnomočno določeno preživnino. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi člena 413 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožena stranka v pritožbi primarno poudarja, da se razmere od sklenitve sodne poravnave 26. 4. 2013, ko je bila tožnica stara pol leta in s katero je bila določena preživnina do vložitve tožbe na zvišanjem preživnine, to je 20. 2. 2014, ko bila tožnica stara leto in pol, niso bistveno spremenile, tako da je tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti neutemeljen. Tožena stranka navaja, da v konkretnem primeru niso podane bistvene spremembe, ki bi upravičevale spremembo že določene preživnine, kar vse je že bilo ugotovljeno tekom postopka na prvi stopnji. Po mnenju pritožbe so se preživninske potrebe mld. otroka spremenile šele z dnem, ko je le-ta pričel obiskovati otroški vrtec, vendar tudi takrat ne bistveno. Poleg tega sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stroške za rekreacijo v znesku 25,00 EUR, katerega obstoj je tožena stranka tako in tako prerekala in tožeča stranka ni predložila verodostojnega podatka, da porabi otrok za telovadbo 25,00 EUR mesečno in to od oktobra 2014 dalje. Stroški, ki jih je ocenilo sodišče prve stopnje ne znašajo skupaj 320,00 EUR mesečno, kvečjemu bi znašali 308,00 EUR ali pa še manj kot 300,00 EUR. Tudi sicer tožena stranka ocenjuje, da so skupni mesečni stroški previsoki za dvoletnega otroka oziroma ob vložitvi tožbe starega leto in pol, še posebej ob primerjavi potreb njegovih sinov, ki sta starejšega in šoloobvezna in jih sodišče tudi dejansko upošteva. Že ob sklenitvi sodne poravnave se je vedelo, da bo mld. tožnica šla v jeseni 2014 šla v otroški vrtec in se je ta podatek dejansko tudi upošteval v takrat ugotovljene preživninske potrebe mld. otroka. Na drugi strani pa je tožena stranka mnenja, da se preživninske zmožnosti matere mld. otroka niso bistveno zmanjšale. Mati je bila namreč že ob določitvi preživnine brezposelna kot sedaj, ob določitvi preživnine je bilo tudi znano in pričakovano, da se starševsko nadomestilo zakoniti zastopnici izteče in torej ne gre za spremenjene razmere po sklenitvi poravnave in s tem določene preživnine, sploh pa ne bistveno. Glede potreb mld. otroka pa je tožeča stranka pojasnila predhodno in samo še dodaja, da je tudi na trenutek, ko je nastal strošek vrtca, odpadel višji strošek za plenice, strošek za rekreacijo oziroma telovadbo pa sploh ni nastal. Stroške prehrane pa je tožnica uveljavljala že ob sklenitvi sodne poravnave in se ta strošek ni spremenil. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine zavrne, sodba pa tudi nima razlogov o tem, zakaj mora toženec plačevati preživnino 15. dne v mesecu, v sodni poravnavi pa je bil določen dan 18. dan v mesecu. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Spremenjene okoliščine v luči 132. člena ZZZDR morajo biti bistvene oziroma znatne. V nasprotnem primeru bi prišlo do situacije, ko bi upoštevanje vsake spremembe in ne zgolj bistvene pomenilo kontinuirano določanja vsakokratne mesečne preživnine skozi celotno preživninsko obdobje. Razmere od katerih je odvisna določitev preživnine, se namreč stalno spreminjajo. Spremembe na strani preživninskih zavezancev ali upravičencev morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitno sposobnost in premoženjsko stanje zavezanca, bodisi so nastale povečane ali zmanjšane potrebe na področju življenjskih in drugih izdatkov upravičenca. Preživninska obveznost predstavlja naravno in strogo osebno obvezo staršev v zvezi s pravicami otrok, ki jih ureja zakon. Spremembe na strani preživninskih zavezancev in upravičencev morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitve sposobnosti in premoženjsko stanje zavezancev, bodisi so spremenjene s povečanimi ali zmanjšanimi potrebami na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov.(1) Iz takšne ustaljene sodne prakse bi sicer lahko izhajala utemeljenost pritožbe, ko toženec v pritožbi opozarja, da se na strani tožnice in tudi na strani matere, od sprejema sodne poravnave že po preteku enega leta te razmere niso bistveno spremenile in da je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe člena 132 ZZZDR, vendar pa ob obravnavanju pritožbe sodišče druge stopnje ocenjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče prezreti, da so se otrokove potrebe nekoliko povišale, preživninske zmožnosti matere pa nekoliko poslabšale in ker ima mati tako nizke prejemke, se vsako, tudi najmanjše povišanje potreb mld. otroka pomembno odrazi in iz izhajajočih okoliščin konkretnega primera je tako potrebno oceniti, da so podane spremenjene okoliščine, ki terjajo ponovno odločanje o višini preživnine. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so se preživninske zmožnosti matere, ki so bile ugotovljene v času sodne poravnave iz zneske 447,00 EUR znižala na 391,00 EUR mesečno. Pri tem je potrebno upoštevati, da ima mati zelo omejene preživninske zmožnosti, saj je nezaposlena oseba in zato vsakršno znižanje njenih preživninskih sposobnosti - dohodkov pomeni, da so se njene preživninske sposobnosti s tem zmanjšale in je zato potrebno poseči po inštitutu, ki ureja možnost zvišanja ali znižanja preživnine, to je na določbo člena 132 ZZZDR. Na drugi strani pa so se s tem, ko je upravičenka do preživnine, to je mld. S. L. s 1. septembrom 2014 pričela obiskovati vrtec so se tem njene preživninske potrebe povečale, torej je podana situacija iz člena 132 ZZZDR. Zato je sodišče prve stopnje kljub temu, da ne gre za bistveno povečanje, obstoječih okoliščin na strani zavezanke, to je matere in na strani upravičenke vseeno poseglo v preživnino, katera je bila določena s sodno poravnavo in sicer dne 26. 4. 2013 in je bila določena minimalna preživnina v znesku le 130,00 EUR mesečno.

6. Vendar pa je sodišče prve stopnje te spremenjene okoliščine neutemeljeno vezalo že na datum vložitve tožbe, to je na dan 20. 3. 2014. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da so preživninske sposobnosti matere znižale po tem datumu, ko je izgubila pravico do starševskega nadomestila, preživninske obveznosti mld. upravičenke pa so se povečale šele z dnem, ko je le ta pričela obiskovati vrtec, to pa je bilo od septembra 2014 dalje in da deklica od oktobra 2014 dalje hodi na telovadbo in znaša izdatek mesečno 25,00 EUR. Tako bi glede na te datume spremenjenih okoliščin, sodišče prve stopnje moralo poseči v že pravnomočno določeno preživnino le od 1. 9. 2014 dalje, ne pa že od 26. 4. 2014 dalje, saj takrat spremenjene okoliščine še niso nastopile. Sodišče sprejme odločitev, na stanje zadeve v času razsoje zadeve, zato je sodišče druge stopnje v tem delu delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je kot odločilni trenutek za poseg v že določeno preživnino določilo datum 1. 10 2014 dalje, ko je zapadel prvi obrok za plačilo sicer subvencioniranih stroškov za vrtec. S tem dnem so se pričele spreminjati preživninske potrebe mld. otroka in tudi preživninske sposobnosti matere mld. tožnice.

7. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo še pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v previsoki meri ocenilo preživninske potrebe mld. S. L., ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje skupaj v znesku 320,00 EUR mesečno. Od teh preživninskih potreb je vsekakor potrebno odšteti stroške za telovadbo v znesku 25,00 EUR mesečno, katere naj bi mati plačevala od 1. oktobra 2014 dalje. Ti stroški glede na slabo premoženjsko stanje obeh staršev mld. otroka, niso nujno potrebni, saj je potrebno šteti potrebe toženca na drugi strani, ki prav tako preživlja še dva sinova, do katerih še vedno ima preživninsko obveznost in da ima mati nizke mesečne dohodke in je zato takšen izdatek za telovadbo mld. tožnice neopravičen in ga zato oče mld. otroka ni dolžan pokrivati in to v celoti kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Starši morajo namreč prilagajati preživninske potrebe realnim zmožnostim staršem, ki pa so v konkretnem primeru zelo omejene, poleg tega pa pravilno pritožba navaja, da je mati mld. otroka nezaposlena in da ima zato dovolj časa, da tudi sama poskrbi za rekreacijo mld. deklice. Ta strošek je zato neupošteven, in nima materialnopravne opore v določbi 129. a člena ZZZDR. Ker je tako potrebno ta znesek odšteti od mesečnih potreb mld otroka od 1. 10. 2014 dalje je zato sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 129 in 129 a ZZZDR odločilo, da se preživnina zviša mesečno le za 20,00 EUR mesečno, in tako znaša preživnina od 1. 10. 2014 dalje 150,00 EUR mesečno, sodišče prve stopnje je glede na odločitev sodišča druge stopnje neupravičeno zvišalo preživnino na 170,00 EUR mesečno, saj je potrebno prilagoditi otrokove potrebe glede na dejanske zmožnosti staršev, da prispevajo k osnovnemu preživljanju otroka, te osnovne potrebe pa so izražene v 129. a členu ZZZDR, saj mora pri odmeri preživnine za otroka sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina pa mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Kakšnih posebnih potreb otroka, zlasti ne po telesni gimnastiki zakonita zastopnica tožeče stranke ni izkazala, v nekoliko previsokem znesku je tudi sodišče prve stopnje opredelilo stroške za obutev mld. otroka in bi zato sodišča prve stopnje lahko ocenilo preživninske potrebe mld. otroka le v višini 295,00 EUR mesečno od 1. 10. 2014 dalje. Ker pa se preživnina po 129. členu ZZZDR določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, ki pa ni le matematični izračun, se tako izkaže, da je upravičena mld. S. L. R. do preživnine, zvišane mesečno na 150,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je pa zato potrebno zavrniti.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje 358. člena ZPP, delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje le delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišču prve stopnje se niso pripetile bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi člena 165 ZPP v zvezi s členom 413 ZPP, katerega je v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, že uporabilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje kot je to tudi sodišče prve stopnje ocenilo, da je primerno, da vsaka stranka sama trpi tudi stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Tako sodba VSL IV Cp 1650/2014 z dne 18. 6. 2014, sodba VSL IV Cp 902/210 z dne 25. 3. 2010, sodba VSL IV Cp 3247/2010 z dne 12. 1. 2011.