Jedro

Tožeča stranka nima podlage v ZPolS niti v predpisih, po katerih se zbirajo sredstva v proračun, da bi zahtevala izvršitev določbe 4. odstavka 33. člena ZPolS. Institut molka upravnega organa in vse posledice, ki iz takega nezakonitega ravnanja lahko izhajajo, lahko zadenejo le pristojni organ za reševanje neke upravne stvari, ne pa tudi nepristojni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbi obeh tožečih strank, vloženi zaradi domnevnega molka tožene stranke v zvezi z zahtevo, ki jo je L. stranka naslovila na toženo stranko za izvedbo postopka za odvzem premoženja in sredstev političnih organizacij A. - B. in C. .

Po presoji sodišča prve stopnje tožeči stranki nista dokazali pravice niti pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka, da se v skladu s 3. odstavkom 33. člena Zakona o političnih strankah (ZPolS) premoženje političnih strank, ki so ga pridobile s sredstvi iz proračuna, prenesejo v proračun. Prvi tožnik s svojimi navedbami opisuje le splošni interes za delovanje državnih organov, ne pa, da bi njihovo (ne)delovanje posegalo neposredno v njegovo pravico ali pravno korist, kar bi se pokazalo tako, da bi morebitna ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja. Takega splošnega interesa v upravnem sporu ne more uveljavljati. Tudi drugotožeča stranka L. stranka po presoji sodišča prve stopnje ne uveljavlja neke svoje pravice, saj ne zatrjuje, da bi ji bila kakšna pravica do sredstev, ki bi jih sicer kot politični stranki po zakonski določbi, ki ureja financiranje političnih strank, pripadali iz državnega proračuna. Njena navedba kaže le na interes za povečanje sredstev državnega proračuna, to pa ji tudi kot morebitni programski ali politični interes politične stranke ne daje pravice do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato tožeči stranki nimata aktivne legitimacije. Poleg tega sta vložili tožbo zoper Ministrstvo za finance, čeprav je to ministrstvo, kot navajata v tožbi in za svoje navedbe tudi prilagata listinske dokaze, drugotožečo stranko (L. stranko) dvakrat obvestilo, da je njeno zahtevo odstopilo Ministrstvu za notranje zadeve kot pristojnemu organu. Zato bi se lahko pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa lahko stekli le glede na delovanje organa, ki mu je bila zadeva odstopljena.

Pritožbo vlaga le drugotožeča stranka L. stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Vztraja pri svojem stališču, da ima kot politična stranka pravni interes za postopanje v zadevi odvzema premoženja političnim strankam, ki so prenehale delovati v smislu ZPolS. Sklicuje se tudi na vse dosedanje navedbe in meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da tudi tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem upravnem sporu, nesmiselno. Sodišče bi v primeru nejasnosti moralo zaslišati stranke in ugotoviti pravo stanje stvari ali pa podrejeno pridobiti kakšno mnenje ustrezne ustanove ali organa o pravnih interesih prizadetih. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi povedati, kdo ima pravni interes, če ga ne priznava tistim, ki so nesporno najbolj oškodovani. Meni, da tudi Državno pravobranilstvo ne more varovati interesov Republike Slovenije in vlagati zahtevke v vseh mogočih zadevah, sicer pa tudi te državne pravobranilce nastavlja oblast, ki neopravičeno razpolaga s premoženjem, ki bi moralo biti v državnem proračunu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V tem upravnem sporu je sporno, ali je lahko ena od političnih strank legitimirana za vložitev zahteve za odvzem premoženja po določbi 4. odstavka 33. člena ZPolS tisti politični stranki, ki je pridobila neko premoženje iz sredstev proračuna. ZPolS ne določa organa, ki bi izvajal ali vsaj predlagal izvršitev obveznosti iz navedene določbe ZPolS, pa tudi drugim političnim strankam ne daje zakonske podlage za tako ukrepanje. Za svojo pobudo toženi stranki tožeča stranka torej ni imela zakonske podlage po ZPolS, po presoji pritožbenega sodišča pa take podlage nima niti po predpisih, na podlagi katerih se zbirajo sredstva v proračun.

Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tudi drugotožeča stranka s svojo tožbo ni uveljavljala neke svoje pravice. Sicer pa niti ni zatrjevala, da bi ji bila kršena pravica do sredstev, ki so jih politične organizacije pridobile iz proračuna, in ki bi jih skladno z določbo 4. odstavka 33. člena ZPolS morale tja tudi prenesti. Njen interes je tako tudi po stališču pritožbenega sodišča le splošen in abstrakten, kar pa ni dovolj za izkazovanje pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe.

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da Ministrstvo za finance niti ne bi moglo biti pasivno legitimirana stranka v tem upravnem sporu, saj je že v upravnem postopku zahtevo tožeče stranke za odvzem premoženja odstopilo pristojnemu Ministrstvu za notranje zadeve. Tožeča stranka pa je kljub temu v svoji tožbi navedla kot toženo stranko Ministrstvo za finance. Institut molka upravnega organa in vse posledice, ki iz takega nezakonitega ravnanja upravnega organa izhajajo, lahko po stališču pritožbenega sodišča zadenejo le pristojni organ za reševanje neke upravne stvari, ne pa nepristojni organ, ki na zahtevo neke stranke ni odgovoril oziroma celo obvestil stranko, da je zadevo odstopil pristojnemu organu. Zato se po stališču pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso niti stekli zakonski pogoji po določbi 3. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 26. člena ZUS za obravnavanje tožbe zaradi zatrjevanega molka (nepristojnega) upravnega organa.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS in tožbo na podlagi navedene zakonske določbe zavrglo.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. členu ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.