Jedro

Tožnik je bil, kot je mogoče razumeti iz njegove tožbe, s sklepom o davčni izvršbi seznanjen. Vedel je tudi, da mora pritožbo vložiti v roku, v tožbi pa navaja, da v zaporu ni imel možnosti, da bi tako pritožbo sestavil ter oddal, niti ni imel denarja za odvetnika. Sodišče ugotavlja, da zgolj dejstvo, da je bil tožnik v zaporu, ni vplivalo na njegovo možnost sestave (in vložitve) pritožbe, saj se v takih okoliščinah kot čas oddaje pritožbe šteje trenutek, ko je ta oddana upravi zavoda za prestajanje kazni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Carinski urad Sežana je s sklepom št. DT 4933-1218/2012-3 z dne 5. 7. 2012 začel postopek davčne izvršbe zoper tožnika, in sicer z rubežem denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska sodne takse v višini 1.518,00 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 25,00 EUR. Tožnik je sklep sprejel dne 23. 7. 2012, šele dne 20. 1. 2016 pa zoper ta sklep vložil pritožbo. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je tožnikova pritožba prepozna in jo je zato zavrgla. Pojasnila je, da je bil tožnik v sklepu Carinskega urada Sežana poučen, da lahko zoper sklep vloži pritožbo v roku 8 dni od prejema, kar pomeni, da bi moral tožnik pritožbo vložiti najkasneje do dne 31. 7. 2012 in je torej pritožba, ki jo je vložil šele dne 20. 1. 2016, prepozna.

2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo. V pritožbi je navedel, da sodne takse, za katero se ga terja, ni zmožen plačati, saj ima nizko pokojnino in nima drugega premoženja. To pritožbo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-498-2-217/2016-2 z dne 12. 10. 2016 zavrnilo. Drugostopenjski organ je pojasnil, da tožnik v pritožbi ni navedel, zakaj meni, da je njegova pritožba pravočasna in za to tudi ni predložil nobenega dokazila. Podatki iz spisa pa kažejo, da je tožnik pritožbo vložil prepozno, kot je to ugotovil prvostopenjski organ in jo je zato utemeljeno zavrgel. 3. Tožnik v tožbi smiselno predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi. Pojasnjuje, da je pritožbo napisal pozno zato, ker je bil v zaporu na Dobu, kjer je prestajal zaporno kazen. Na Dob je namreč prišel dne 21. 5. 2012 in zato pritožbe ni mogel napisati, denarja za odvetnika pa nima. Ko je prispela pisemska pošiljka v Koper, je bil v zaporu in ni imel izhoda, tako da tudi pritožbe ni mogel napisati. Sodne takse ne more plačati, saj ima nizko pokojnino, drugih dohodkov ali premoženja pa nima.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Meni, da materialna ogroženost, na katero se sklicuje tožnik, ni razlog, ki bi vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi, gre pa za okoliščino, ki se upošteva pri izvrševanju sklepa.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi Carinskega urada Sežana št. DT 4933-1218/2012-3 z dne 5. 7. 2012, ki mu je bil vročen z vložitvijo v hišni predalčnik dne 23. 7. 2012, vložil šele dne 20. 1. 2016. Prav tako ni sporno, da bi moral tožnik pritožbo vložiti v roku 8 dni po prejemu sklepa, kot to določa drugi odstavek 157. člena ZDavP-2 in na kar je bil v pravnem pouku sklepa o davčni izvršbi tudi opozorjen. Tožnik v tožbi navaja, da je sicer res, da je njegova pritožba prepozna, to pa opravičuje z navedbo, da je bil v času, ko mu je bil sklep vročen v hišni predalčnik, v zaporu na Dobu in da zato tudi ni mogel sestaviti pritožbe. Sodišče ugotavlja, da so take tožnikove navedbe tožbena novota, ki je v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Po določbi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati, oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Tožnik niti v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep, s katerim je bila ta zavržena, tega, da je bil v zaporu na Dobu, ni navajal niti ni v tožbi pojasnil, zakaj tega ni zatrjeval že prej, prav tako niti v pritožbi niti v tožbi ni izpodbijal pravilnosti vročitve sklepa o davčni izvršbi. Ne glede na to, pa sodišče meni, da take navedbe tudi sicer ne morejo vplivati na pravilnost sprejete odločitve, da se tožnikova pritožba zoper sklep o davčni izvršbi zavrže kot prepozna. Tožnik je bil, kot je mogoče razumeti iz njegove tožbe, s sklepom o davčni izvršbi seznanjen. Vedel je tudi, da mora pritožbo vložiti v roku, v tožbi pa navaja, da v zaporu ni imel možnosti, da bi tako pritožbo sestavil ter oddal niti denarja za odvetnika. Sodišče ugotavlja, da zgolj dejstvo, da je bil tožnik v zaporu, ni vplivala na njegovo možnost sestave (in vložitve) pritožbe, saj se v takih okoliščinah kot čas oddaje pritožbe šteje trenutek, ko je ta oddana upravi zavoda za prestajanje kazni. Prav tako ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na to, da ni imel denarja za odvetnika, saj lahko pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi vloži vsaka stranka sama. Sodišče tudi ne sledi tožnikovim tožbenim navedbam o tem, da zaradi slabega materialnega stanja dolga ne more poravnati in se pridružuje odgovoru tožene stranke, v katerem navaja, da slabo materialno stanje ni razlog, zaradi katerega bi bilo treba tožnikovo zamudo roka pri vložitvi pritožbe šteti za opravičeno, pač pa da so te okoliščine stvar realizacije dovoljene izvršbe.

8. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.