Jedro

Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, v konkretnem primeru torej zatrjevane razslojenosti oz. pogojev, v katerih je prosilcu težko izboljšati svoj finančni položaj. Gre za splošno stanje ekonomskih in socialnih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.

16.Tožnik je zaslišan sicer povedal, da v Sloveniji nima namena ostati in da jo bo čez nekaj časa zapustil. Ker gre za bodoče negotovo dejstvo je sodišče štelo, da tožnik še vedno izkazuje pravni interes za tožbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1------------------------------- Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 27. 6. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta. Ob prihodu v Republiko Slovenijo ga je 25. 6. 2024 prijela in obravnavala Policijska postaja Ilirska Bistrica. Iz policijske dokumentacije izhaja, da se je v policijskem postopku predstavil kot A. A., roj. ... 1999, državljan Kraljevine Maroko. Toženka je sprejela, da je državljan Maroka. Tožnik je ob vložitvi prošnje navedel, da je muslimanske veroizpovedi in arabske narodnosti. Izvorno državo je zapustil 26. 12. 2023, da bi si izboljšal življenje. Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Na njem je povedal, da je v Maroku delal kot brivec, občasno v avtomehaničnih delavnicah, občasno pa je preprodajal obleke, sadje in zelenjavo. Ekonomsko situacijo v izvorni državi je ocenil kot v redu oz. zadostno za preživetje, a rad bi si kupil svoje stanovanje. S strici je bil v slabih odnosih oz. stalnih sporih zaradi dedkovega stanovanja.

2 Primerjaj Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 1o. 2023 in druge.

3.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi oziroma finančnimi razlogi (nezmožnost nakupa lastnega stanovanja), družinskimi težavami (slabi odnosi s strici zaradi dedkovega stanovanja) in željo po boljšem življenju. Te težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. V ničemer tudi niso izkazane okoliščine, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Mednarodna zaščita ni namenjena reševanju ekonomskih težav.

Tožba

4.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

3 Tako izrecno Vrhovno sodišče v zadevi I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, ki se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.

5.Ne strinja se z oceno toženke, da očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite, to je, da njegove predstavljene težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic in da so njegove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Toženka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku. Svoje države ni zapustil zato, ker bi ga "gnala predvsem želja po boljšem življenju", kot se je izrazila toženka v izpodbijani odločbi, ampak predvsem zato, da bi pomagal svoji družini z nakupom stanovanja, kar bi pomagalo rešiti spore v družini. Ko je govoril o tem, da želi boljše življenje zase in družino, namreč ni govoril o želji živeti v luksuzu, pač pa o tem, da skuša sebi in družini zagotoviti dostojno življenje. Za tako prošnjo meni, da ne more biti očitno neutemeljena. Tekom razgovorov je pojasnil, da je maroška policija njegovemu očetu prepovedala prodajo sadja in zelenjave na stojnici in mu izpraznila prostor. Oče je zdaj že v letih in ne more več delati. V Maroku sta tako celotno družino vzdrževala zgolj on in starejši brat ter mati, ki je delala le občasno. Svojo ekonomsko situacijo je sicer označil kot "v redu", a zgolj v smislu, da je imel dovolj za osnovno preživetje in to navkljub temu, da je bil pripravljen prijeti za vsakršno delo. V Maroku je tako delal kot brivec, občasno v delavnicah kot avto elektrikar, včasih je tudi preprodajal obleke, sadje in zelenjavo. Delal je karkoli, kar bi jim pomagalo pri plačevanju stroškov. Veliko težavo je njegovi družini predstavljalo stanovanje v katerem so živeli. Bilo je last dedka po očetovi strani in v povezavi z njim so se po dedkovi smrti začeli družinski spori. Dedek je njegovemu očetu dovolil, da živi v tem stanovanju, saj je bil edini, ki ni imel svojega. A strici po očetovi strani zdaj hočejo, da se stanovanje izprazni. Čeprav imajo svoja stanovanja, hočejo uporabljati tudi njihovega. Spori so na srečo potekali le verbalno, a edino trajno rešitev predstavlja nakup drugega stanovanja. Tožnik želi družini pri tem pomagati, kar pa v Maroku ni bilo mogoče. Tam bi si težko privoščili celo najem stanovanja že zgolj zase. V Maroku enostavno ni dovolj služb, pa še te so slabo plačane. Za veliko stvari jim zmanjka finančnih sredstev. V Maroku je zaslužil po 200 EUR na mesec, kar ni veliko. Meni, da je v izvorni državi storil vse, kar je bilo v njegovi moči, edino rešitev pa je videl v odhodu iz države. Družini bi želel pošiljati denar in jim tako pomagati pri preživetju. Zato meni, da zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna.

6.V pripravljalni vlogi je ponovil, da je zapustil svojo izvorno državo, ker tam ni bilo mogoče dostojno življenje in ker hoče svoji družini pomagati preživeti. Država Maroko je ustvarila razmere v katerih eni ljudje živijo lagodno, drugi so na robu preživetja. Država bi morala poskrbeti za vse svoje državljane, a ji je vseeno za usodo revežev. V primeru vrnitve v Maroko mu grozi resna škoda.

Odgovor na tožbo

Zveza:

7.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Dokazni postopek

8.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-2772/2024, ki se nanaša na zadevo ter prilogi A 1 in A 2 sodnega spisa, ki ju je predložil tožnik in B 1, ki jo je vložila toženka. Zaslišalo je tožnika.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 52, 52-1

9.Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

10.Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Pridruženi dokumenti:*

11.Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

12.Okvir prošnje za mednarodno zaščito tako začrta prosilec. Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Nanašajo se zgolj na njegov ekonomski oz. želeni boljši finančni položaj, ki bi odpravil tudi spore v družini. A toženka je pravilno pojasnila, da glede na predstavljeno materialnopravno podlago, to niso razlogi, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, zlasti, da tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja. Zato je sprejela pravilno materialnopravno odločitev, ko je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno. Sodišče se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

13.Glede tožbenih navedb dodaja, da tožnik ponavlja dejstva, ki jih je podal že na razgovoru pred toženko. Pri tem se ne sooči z argumenti toženke, ki se je do vseh teh dejstev že podrobno opredelila v izpodbijani odločbi. Navaja le, da se s toženkino oceno dejstev ne strinja. A za uspešno ugoditev tožbi bi moral pojasniti in utemeljiti razloge, ki jih 20. člen ZMZ-1 predpisuje za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Teh, kot rečeno, ni navedel.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

14.Tožnik sicer še zapiše, da v Maroku država ustvarja veliko premoženjsko neenakost med prebivalstvom in da mu v primeru vrnitve grozi resna škoda. Sodišče pojasnjuje, da po že ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča, obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, v konkretnem primeru torej zatrjevane razslojenosti oz. pogojev, v katerih je prosilcu težko izboljšati svoj finančni položaj. Gre za splošno stanje ekonomskih in socialnih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka. Institut mednarodne zaščite, kot je prav tako večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

15.Odločitev, da se prošnja tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrne kot očitno neutemeljena, je tako pravilna in zakonita. Sodišče je tožbo zato zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).