Jedro

Ker ni bilo ugotovljeno, da bi bile toženkine preživninske zmožnosti manjše kot v času določanja preživnine (zgolj nasprotna ugotovitev pa bi opravičevala, da se kljub povečanim potrebam obeh tožnikov toženkina preživninska obveznost za to obdobje ne poveča), bi že sama ugotovljena okoliščina povečanega obsega potreb tožnikov narekovala spremembo (povišanje) preživninske obveznosti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v zavrnilnem delu za obdobje od 28.10.2009 ter se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna toženka za preživljanje mladoletnih tožnikov namesto preživnine določene s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. P 184/2005 z dne 20.9.2006 (preživnina je bila kasneje valorizirana na znesek 46,75 EUR) od 1.3.2011 plačevati mesečno preživnino v višini 70,00 EUR (točka I izreka sodbe), v višjem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka III izreka sodbe).

2. Tožnika, ki se pritožujeta zoper zavrnilni del, pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da (skupaj s stroškovno posledico) v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Menita, da ni jasno, zakaj je bil njun zahtevek za obdobje od 1.10.2009 do 1.3.2011 zavrnjen, čeprav je imela toženka tudi v tem času dohodke (imela je začasno zaposlitev oziroma bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje). Sodišče v postopku določanja preživnine (P 184/2005) pri porazdelitvi bremen takratne nezaposlenosti toženke ni upoštevalo, sedaj pa je ugotovilo, da je imela dohodke celotno vtoževano obdobje. Mld. tožnika sta bila v času določanja preživnine v vrtcu, sedaj pa sta oba v šoli in z bistveno večjimi potrebami. V postopku P 184/2005 je bila za njuno sestro O., ker je bila v šoli, določena višja preživnina, ki sedaj znaša 84,00 EUR in je višja od preživnine za tožnika (ki sta sedaj prav tako v šoli in so stroški praktično enaki). Pri spremembi preživnine bi bilo potrebno upoštevati, da oče za mld. tožnika skrbi, zaradi česar je dolžna toženka nositi večji delež od njega. Sodišče prve stopnje je pod točko 7. navedlo, da znašajo skupni stroški 340,00 EUR na otroka ter da oče za vsakega dobi 102,88 EUR otroškega dodatka, kar pomeni, da morata starša pokriti še razliko 240,00 EUR in ne 140,00 EUR, kot je to navedeno v izpodbijani sodbi. Porazdelitev, da mora oče nositi 170,00 EUR in toženka le 70,00 EUR, ni pravična. Vtoževani znesek 100,00 EUR je minimalen in ga je toženka, ki ima redne mesečne dohodke, še kako zmožna plačevati. Zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi za celotno vtoževano obdobje (od 1.10.2009 dalje). Če bi bil tožen zakoniti zastopnik, bi bilo prav gotovo prisojeno najmanj plačilo zneskov zahtevanih v predmetni pravdi. Ker bi bilo potrebno zahtevku ml. tožnikov ugoditi v celoti, je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Toženi stranki je bila pritožba poslana v odgovor, ki pa ga ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine nepokritih potreb tožnikov naredilo napako, drži. Upoštevajoč postavljeno izhodišče (ocena sodišča prve stopnje je bila, da potrebe za vsakega od njiju mesečno znašajo 340,00 EUR in da del teh stroškov pokrije otroški dodatek, ki za vsakega od njiju znaša 102,88 EUR) pridemo do zneska (nepokritih potreb), ki znaša približno 240,00 EUR in ne 140,00 EUR, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Z ozirom na delitveni kriterij sodišča prve stopnje, v skladu s katerim naj bi bil vsak od obeh staršev dolžan nositi polovico tega zneska, bi toženkina preživninska obveznost do vsakega od tožnikov mesečno znašala 120,00 EUR, kar je več, kot ta dva s tožbo sploh zahtevata. V preživninskih sporih sicer sodišče lahko skladno z določbo drugega odstavka 408. člena ZPP določi višjo preživnino, kot je zahtevana v tožbenem zahtevku, vendar pa mora dati pred tem strankam možnost, da se o tem izjavijo (o višji preživnini, kot je bila zahtevana, se doslej stranke - in to je relevantno predvsem glede toženke - spričo delno napačnih zaključkov sodišča prve stopnje niti niso mogle izjaviti). Ker bi v primeru, da bi samo spremenilo v tej smeri odločitev o višini preživnine, sodišče druge stopnje kršilo tako pravico strank do izjave kot tudi pravico do dvostopenjskega sojenja (glej odločbo tukajšnjega sodišča, opr. št. IV Cp 2744/2010 z dne 8.9.2010), je bilo potrebno v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo za preživninsko obdobje od 1.3.2011 dalje (in sicer glede preživnine nad 70,00 EUR, saj je do tega zneska, ker se tožena stranka zoper njo ni pritožila, ta odločitev postala pravnomočna) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj pri določanju morebitne višje oziroma dodatne preživnine upošteva predhodno navedene ugotovitve, prav tako pa naj preveri (v tem oziru je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno), ali je toženka glede na svoje finančno-premoženjske zmožnosti (sploh glede na njene mesečne dohodke, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje) ter okoliščino, da imata z zakonitim zastopnikom preživninsko obveznost še do starejše hčerke, zmožna za vsakega od obeh tožnikov pokrivati znesek mesečne preživnine (torej znesek 120,00 EUR), do katerega pridemo na podlagi ugotovitev oziroma ocen razvidnih iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Preživninska obveznost je namreč zmeraj odvisna tako od potreb upravičenca kot na drugi strani od zmožnosti zavezanca.

6. Izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno (v celoti) razveljaviti za obdobje od vložitve tožbe (28.10.2009) do 28.2.2011 (za to obdobje je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo). Takšno odločitev sta hkrati narekovala prej ugotovljeno protislovje v zvezi z obsegom nepokritih potreb tožnikov, kot tudi napačno izhodišče sodišče prve stopnje, češ da bi morala biti za povišanje preživnine hkrati podana oba razloga, zaradi katerih tožnika povišanje zahtevata, in sicer na eni strani povečanje njunih potreb (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo že v okviru zadnjega stavka 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) in na drugi strani povečanje preživninskih zmožnosti toženke. Za povečanje preživnine zadošča že obstoj enega od obeh razlogov (da sta ta dva določena alternativno in ne kumulativno jasno izhaja iz določbe 132. člena ZZZDR), torej tudi »zgolj« povečanje potreb tožnikov, saj na drugi strani sodišče prve stopnje ni ugotovilo (takšna ugotovitev vsaj jasno ni podana), da bi bile v primerjavi s tistimi ob določitvi preživnine toženkine preživninske zmožnosti v obravnavanem obdobju manjše. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja (in to je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je imela toženka tudi v tem času dohodke (ni pa na drugi strani utemeljeno pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da bi moral biti toženkin delež preživljanja tožnikov večji od deleža njunega očeta, in sicer zato ker sta pri njem v varstvu in oskrbi, saj v tem pogledu ne gre za spremenjeno okoliščino glede na čas določanja preživnine – tožnika sta bila že takrat v oskrbi pri očetu, ki je tudi ocenjeval višino zanju potrebnih oskrbnih stroškov, kar izhaja iz izpovedbe slednjega na naroku dne 23.3.2006 v zadevi P 184/2005 Okrožnega sodišča v Krškem oziroma sodbe z dne 20.9.2006). Ker torej ni bilo ugotovljeno, da bi bile njene zmožnosti manjše kot v času določanja preživnine (zgolj nasprotna ugotovitev pa bi opravičevala, da se kljub povečanim potrebam obeh tožnikov toženkina preživninska obveznost za to obdobje ne poveča), bi že sama ugotovljena okoliščina povečanega obsega potreb tožnikov narekovala spremembo (povišanje) preživninske obveznosti. Spričo napačnega materialno-pravnega izhodišča sodišča prve stopnje je ostalo tudi glede teh okoliščin (torej kakšne so bile v relevantnem obdobju toženkine preživninske zmožnosti glede na tiste, ki jih je imela v času določanja preživnine) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično je bilo potrebno v skladu z določbo 355. člena ZPP tudi za predmetno obdobje izpodbijano sodbo (v celoti) razveljaviti. Te pomanjkljivo ugotovljene dejanske okoliščine naj sodišče prve stopnje ugotavlja s pomočjo že predlaganih dokazov oziroma na podlagi upravičenja, ki ji ga daje določba tretjega odstavka 408. člena ZPP.

7. Ni pa pritožba utemeljena glede zavrnitve zahtevka na povečanje preživnine za obdobje od 1.10.2009 do datuma vložitve tožbe. Preživninski upravičenec ima namreč pravico zahtevati zvišanje preživnine samo za čas od vložitve tožbe dalje. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica (delne) razveljavitve odločitve o glavni stvari. Tudi odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odst. 165. člena ZPP).