Jedro

Sodišče lahko v izvršilnem postopku, na podlagi 25. člena ZIZ, na upnikov predlog dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo, neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi vpis v sodnem registru, s katerim lahko dokaže njegov status družbenika. Vendar pa to določilo lahko pomeni zgolj podlago za zaključek, da je terjatev tožnika z verjetnostjo izkazana tudi zoper AM kot družbenico, ne pomeni pa, da je na njeni podlagi, ne da bi AM v postopku sodelovala kot stranka, zoper njo mogoče izdati začasno odredbo. V konkretnem primeru pritožnik AM ni navedel kot stranke postopka, zato začasne odredbe zoper njo ni mogoče izdati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v točki I/1, 3 in 4 ter točki II ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je točki I/2) sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se banki prepove iz transakcijskega računa dolžnika izplačati znesek 15.000,00 EUR, MA pa obremenitev in odtujitev njej lastne nepremičnine v stavbi št. 193 k.o. x, posamezni del št. 100, kar se zaznamuje v zemljiški knjigi.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagal spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je instrument začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve namenjen ustvarjanju pogojev za kasnejšo uveljavitev terjatve. Zato mora biti interpretacija pogojev za njeno izdajo takšna, da je pogojem sploh možno zadostiti, da je življenjska in ni arbitrarna. V predlogu za izdajo začasne odredbe se je oprl na sklep VSL I Cp 1946/2012 iz katerega izhaja, da se nevarnost, kot predpostavka začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočanje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. V konkretnem primeru je nevarnost za uspešno realizacijo izvršbe posledica sedanjega in preteklega dolžnikovega ravnanja, ki izvira bodisi iz dolžnikove nesposobnosti (slabih poslovnih odločitev, napačne ocene trga in kupcev, neprimernega ravnanja s poslovnimi partnerji), bodisi z direktno dolžnikovo odločitvijo, da namesto za poplačilo dolga, denar porabi za druge namene, ki premoženja dolžnika niti ne ohranjajo, kaj šele povečujejo. Oboje je v svojem predlogu tudi dokazal. V nadaljevanju opozarja na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ter predložena dokazila, ki kažejo sliko slabšanja premoženjskega stanja dolžnika, stanje danes in še slabše obete za prihodnost. Tudi dokazana nepripravljenost na pogovor o dolgu in zavlačevanje postopka kažeta na dolžnikov namen ovirati poplačilo. Meni, da nevarnost ni izkazana šele takrat, ko ni nikjer nobenega premoženja in tudi dolžnika ne. Sodišče prikazanega stanja ni razumelo, kaj šele upoštevalo. Manjka tudi obrazložitev sodišča za takšno ignoriranje predloženih listin in navedb v predlogu. Meni, da je sodišče predlog neutemeljeno zavrnilo tudi glede drugega sredstva zavarovanja. Sodišče bi moralo upoštevati 25. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ker bo imel tožnik po pridobitvi izvršilnega naslova možnost predlagati izvršbo tudi zoper AM kot družbenico, mu mora začasna odredba realizacijo te možnosti tudi omogočiti. Takšna začasna odredba solidarnemu dolžniku tudi ne bi povzročila škode. Enako velja za blokado sredstev na TRR v predlagani (omejeni) višini.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na navedbe ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine, ki je v lasti AM. Pritožbeno sodišče takšni odločitvi pritrjuje, čeprav iz drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Prav ima pritožnik, ko navaja, da lahko sodišče v izvršilnem postopku, na podlagi 25. člena ZIZ, na upnikov predlog dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo, neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi vpis v sodnem registru, s katerim lahko dokaže njegov status družbenika. Vendar pa to določilo lahko pomeni zgolj podlago za zaključek, da je terjatev tožnika z verjetnostjo izkazana tudi zoper AM kot družbenico, ne pomeni pa, da je na njeni podlagi, ne da bi AM v postopku sodelovala kot stranka, zoper njo mogoče izdati začasno odredbo.

7. Civilni pravdni postopek, pa tudi postopek zavarovanja z začasno odredbo, je namreč zgrajen na sistemu dveh strank. Stranke, ki zahteva sodno varstvo in stranke, proti kateri je to varstvo zahtevano. Obe imata pravico v postopku sodelovati in se izjaviti o vseh procesnih dejanjih nasprotne stranke. Gre za pravico do izjavljanja oziroma pravico do kontradiktornega postopka, kot enega od ustavnih procesnih jamstev (22. člen Ustave). V konkretnem primeru pa pritožnik AM ni navedel kot stranke postopka, zato začasne odredbe zoper njo ni mogoče izdati.

8. Ker tožena stranka, to je podjetje IM in ostali, d.n.o., ni lastnica nepremičnine na katero meri prepoved, je predlog tudi zoper njo potrebno zavrniti, saj ni podana njena pasivna (stvarna) legitimacija.

9. Odločitev pod točko I/2, s katero je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe za prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine v stavbi št. 193 k.o. x, posamezni del št. 100, zavrnilo, je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena.

10. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo (1).

11. Pritožnik v svoji pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno, sodišču prve stopnje smiselno očita prav to. Tako je pritožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe, v zvezi z obstojem predpostavk za izdajo začasne odredbe (tudi v smeri aktivnega dolžnikovega razpolaganja s premoženjem) navedel določena dejstva in dokaze zanje, s katerimi je utemeljeval njihov obstoj. Nanje opozarja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje se do teh navedb, čeprav jim ni mogoče pripisati očitne neutemeljenosti, ni izreklo. Tako ni jasno, ali jih je pri svoji odločitvi pretehtalo, ali pa spregledalo.

12. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do materialnopravnega stališča (2) pritožnika o tem, kaj je potrebno trditi in izkazati v zvezi s subjektivno nevarnostjo kot pogojem za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pritožnik je namreč zastopal stališče, da se nevarnost, kot predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočanje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Pri tem se je skliceval tudi na stališče, ki je bilo s strani pritožbenega sodišča zavzeto v zadevi I Cp 1946/2012. Glede na to, da so stališča o tem vprašanju v sodni praksi različna (3), od konkretno zavzetega pa je odvisna tudi presoja (ne)zadostnosti konkretnih trditev, je izpodbijani sklep tudi v tem pogledu pomanjkljiv.

13. Pritožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe med drugim trdil tudi to, da bo dolžnikova škoda, glede na višino sredstev za katera se predlaga začasna odredba in dejstvo, da bo dolžnik s preostalimi sredstvi oziroma prilivi na TRR še naprej razpolagal, neznatna. S temi navedbami se je tožnik vsebinsko skliceval na tretji odstavek 270. člena ZIZ, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnost, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Ali je sodišče prve stopnje obstoj te predpostavke sploh presojalo, iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja oziroma jih sklep sploh ne vsebuje. Pritožbeni preizkus odločitve v pogledu te predpostavke zato ni mogoč.

14. Z ravnanjem, opisanim pod točkama 10 in 11, je sodišče prve stopnje kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in posledično storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, z ravnanjem opisanim pod točko 12 pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse to, upoštevajoč 354. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, narekuje razveljavitev tega dela odločitve. Pritožbeno sodišče namreč teh kršitev, glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

15. Zaradi razveljavitve odločitve glede predlagane začasne odredbe z blokado finančnih sredstev na transakcijskem računu, je bilo potrebno razveljaviti tudi tiste dele sklepa, ki se nanašajo na čas trajanja, ugovor ter stroške postopka.

16. Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče obe kršitvi odpraviti tako, da se bo na ustrezen način opredelilo tako do materialnopravnih naziranj pritožnika kot do njegovih dejanskih trditev. Pri tem bo moralo obravnavati ne le predpostavko po 2. odstavku 270. člena ZIZ, ampak tudi predpostavko po 3. odstavku istega člena ter svojo odločitev obrazložiti do te mere, da bo njen pritožbeni preizkus sploh mogoč.

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97. (2) Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi Up-373/97, se pravica do izjavljanja in obveznost sodišča do opredelitve sicer prvenstveno nanaša na dejanske navedbe, vendar pa tudi glede pravnih naziranj ni brez pomena. Sodišče se je tako dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna.

(3) Drugačno stališče je bilo zavzeto na primer v zadevi VSL I Cpg 1006/2011 in VSL II Cp 1631/2011, pa tudi v razlogih sklepa Ustavnega sodišča Up-147/01.