Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je negativni ugotovitveni zahtevek, da tožena stranka ni imela pravice tožeči stranki izstaviti navedenih računov in da nima pravice od tožeče stranke uveljavljati plačila navedenih računov, v celoti vsebovan v dajatvenem zahtevku - v kondemnatornem delu sklepa o izvršbi s katerim je sodišče dolžniku naložilo, da mora plačati upniku v sklepu o izvršbi navedeno terjatev in bi zato odločanje o tem ugotovitvenem zahtevku pomenilo ponovno sojenje o istem zahtevku. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da v tem obravnavanem delu zahtevka v tem sporu in v zadevi VL 126823/2013 nista identična, je sicer pravilno, saj pomeni dajatvena tožba nekaj več kot ugotovitvena. Če ima ugotovitveni zahtevek za cilj ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, ima dajatveni zahtevek za cilj ugotovitev pravice ali pravnega razmerja in obsodbo toženca na izpolnitev obveznosti. Vsebuje torej ugotovitveno in izpolnitveno povelje. Zato z vložitvijo dajatvene tožbe ugotovitveni interes odpade in negativna ugotovitvena tožba ni dopustna. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena in jo je bilo kot takšno zavrniti (člen 353 ZPP).

Drugače pa velja glede nadaljnjega tožbenega zahtevka tožeče stranke na ugotovitev, da tožena stranka nima pravice izstavljati nobenih računov za storitve varovanja ali kakšnih drugih storitev, saj da tožena stranka kot upnica s tožečo stranko kot dolžnico ni v nobenem pravno poslovnem ali pravnem razmerju in da nima pravice od tožeče stranke uveljavljati plačila takšnih računov (drugi del zahtevka v prvem odstavku točke II. izreka in v drugem odstavku, kolikor se ta ne nanaša na zgoraj že navedene račune z dne 10. 12. 2012). V tem primeru pa je pritrditi tožeči stranki, da omenjena predhodna dajatvena tožba - v obravnavanem primeru kondemnatorni del sklepa o izvršbi, ne preprečuje naknadne vložitve ugotovitvene tožbe, saj gre pri zahtevku iz te ugotovitvene tožbe za ugotovitev (ne)obstoja celotnega pravnega razmerja in ne le pravnega razmerja zajetega z zgoraj navedenimi računi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep in sodba sodišča prve stopnje: - v točki II. izreka glede zavrženja tožbe na ugotovitev, da tožena stranka ni imela pravice tožeči stranki izstaviti računa št. 1 v višini 33.180,00 EUR z dne 20. 11. 2015 ter da nima pravice izstavljati nobenih računov za storitve varovanja ali kakšnih drugih storitev, saj tožena stranka kot upnica s tožečo stranko kot dolžnico ni v nobenem pravno poslovnem ali pravnem razmerju ter da tožena stranka nima pravice od tožeče stranke uveljavljati plačila računa št. 1 v višini 33.180,00 EUR z dne 20. 11. 2015, - v točki III. izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi plačila zneska 172.887,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2015 dalje do plačila in - v točki IV. izreka glede pravdnih stroškov razveljavi in se zadeva v teh razveljavljenih delih vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v teh izpodbijanih a nerazveljavljenih delih potrdita.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom izreklo: "I. Sprememba tožbe se dovoli. II. Zavrže se tožba v delu, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da tožena stranka P. d.o.o., ni imela pravice tožeči stranki M. izstaviti računov št. 103-F/2012 v višini 30.450,00 EUR, št. 104-F/2012 v višini 30.660,00 EUR, št. 105-F/2012 v višini 31.290,00 EUR in št. 106-F/2012 v višini 31.710,00 EUR ter računov št. 002-OB/2012 v višini 8.028,35 EUR, št. 003-OB/2012 v višini 5.331,88 EUR, št. 004-OB/2012 v višini 2.592,33 EUR, vseh z dne 10. 12. 2012, in računa št. 1 v višini 33.180,00 EUR z dne 20. 11. 2015 ter da nima pravice izstavljati nobenih računov za storitve varovanja ali kakšnih drugih storitev, saj tožena stranka kot upnica s tožečo stranko kot dolžnico ni v nobenem pravno poslovnem ali pravnem razmerju," ter v delu: "3. Tožena stranka nima pravice od tožeče stranke uveljavljati plačila računov, navedenih v 1. točki izreka sodbe." III. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "2. Ugotovi se, da so računi tožene stranke št. 103-F/2012 v višini 30.450,00 EUR, št. 104-F/2012 v višini 30.660,00 EUR, št. 105-F/2012 v višini 31.290,00 EUR in št. 106-F/2012 v višini 31.710,00 EUR ter računov št. 002-OB/2012 v višini 8.028,35 EUR, št. 003-OB/2012 v višini 5.331,88 EUR in št. 004-OB/2012 v višini 2.592,33 EUR, vsi z dne 10. 12. 2012, in račun št. 1 z dne 20. 11. 2015 v višini 33.180,00 EUR ponarejene oziroma nepristne listine, v katerih je potrjena neresnična vsebina," ter v delu: "4.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 172.887,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo." IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.931,18 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila."

2. Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje v točkah II. do IV. izreka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter da toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila, podredno pa, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev nastalih ji stroškov pritožbenega odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper točko II. izreka:

5. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je napačno in v nasprotju z navedbami tožeče stranke v tožbi in pripravljalnih vlogah stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka s tožbo zahtevala ugotovitev, da ni utemeljen zahtevek tožene stranke postavljen v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in da takšnega zahtevka tožeča stranka sploh ni postavila. Sodišče prve stopnje da bi tožbeni zahtevek moralo obravnavati tako, kot je zapisan, to pa je, da tožena stranka ni imela in nima pravice tožeči stranki izstavljati računov za storitve varovanja ali kakšnih drugih storitev, saj tožena stranka kot upnik s tožečo stranko kot dolžnikom ni v nobenem pravno poslovnem ali pravnem razmerju, ter da ni imela in nima pravice od tožeče stranke uveljavljati plačila teh računov. V zvezi z navedenim tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Kot izhaja iz izreka v točki II. in iz obrazložitve izpodbijane odločbe v točki 11 na katero očitno meri pritožba, je sodišče prve stopnje presojalo in odločalo prav o takšnem tožbenem zahtevku, kot ga je postavila tožeča stranka in kot je zapisan v tožbenem predlogu in to tudi podrobno obrazložilo. Pri tem kakšne protispisnosti sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Res pa je sodišče prve stopnje pri tem očitno spregledalo, da zadnji od v tožbenem predlogu razširjene tožbe in v izreku v točki II. izpodbijane odločbe navedenih računov, to je račun št. 1 v višini 33.180,00 EUR z dne 20. 11. 2015, katerega je tožeča stranka dodatno vključila v tožbeni zahtevek šele z razširitvijo tožbe, ni bil vsebovan v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 8. 2012 VL 126823/2013 in o njem ni bilo pravnomočno odločeno, torej ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, kot pri ostalih navedenih računih. O zahtevku glede tega računa izpodbijana odločba sodišča prve stopnje res nima nobenih razlogov, saj sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, v ničemer ni pojasnilo zakaj je omenjeni račun kljub temu da o njem še ni bilo odločeno v sklepu o izvršbi, obravnavalo enako kot ostale navedene račune. Niti o tem delu zahtevka odločitev ne vsebuje razlogov v zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe (glej točko 1 do 3 obrazložitve izpodbijane odločbe). S tem je zagrešilo po tožeči stranki očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v točki II. izreka glede tega računa (v prvem odstavku in v drugem odstavku) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354 ZPP).

7. Kolikor tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na ugotovitev, da tožena stranka ni imela pravice tožeči stranki izstaviti računov št. 103-F/2012 v višini 30.450,00 EUR, št. 104-F/2012 v višini 30.660,00 EUR, št. 105-F/2012 v višini 31.290,00 EUR in št. 106-F/2012 v višini 31.710,00 EUR ter računov št. 002-OB/2012 v višini 8.028,35 EUR, št. 003-OB/2012 v višini 5.331,88 EUR, št. 004-OB/2012 v višini 2.592,33 EUR, vseh z dne 10. 12. 2012 (točka II. izreka prvi del prvega odstavka) ter da tožena stranka nima pravice od tožeče stranke uveljavljati plačila teh računov (točka II. del drugega odstavka izreka) pritožba ni utemeljena.

8. Iz med pravdnima strankama nespornih dejstev, da je tožena stranka kot upnica v izvršilnem postopku zoper tožečo stranko kot dolžnico na podlagi zgoraj navedenih faktur z dne 10. 12. 2012 vložila predlog za izvršbo, da je sodišče izdalo sklep o izvršbi in da je ta postal pravnomočen, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v tem delu materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obravnavani ugotovitveni zahtevek ni dopusten, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 126823/2013. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je negativen ugotovitveni zahtevek, da tožena stranka ni imela pravice tožeči stranki izstaviti navedenih računov in da nima pravice od tožeče stranke uveljavljati plačila navedenih računov, v celoti vsebovan v dajatvenem zahtevku - v kondemnatornem delu sklepa o izvršbi s katerim je sodišče dolžniku naložilo, da mora plačati upniku v sklepu o izvršbi navedeno terjatev in bi zato odločanje o tem ugotovitvenem zahtevku pomenilo ponovno sojenje o istem zahtevku. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da v tem obravnavanem delu zahtevka v tem sporu in v zadevi VL 126823/2013 nista identična, je sicer pravilno, saj pomeni dajatvena tožba nekaj več kot ugotovitvena. Če ima ugotovitveni zahtevek za cilj ugotovitev pravice ali pravnega razmerja ima dajatveni zahtevek za cilj ugotovitev pravice ali pravnega razmerja in obsodbo toženca na izpolnitev obveznosti. Vsebuje torej ugotovitveno in izpolnitveno povelje. Zato z vložitvijo dajatvene tožbe ugotovitveni interes odpade in negativna ugotovitvena tožba ni dopustna.1 Pritožba zato v tem delu ni utemeljena in jo je bilo kot takšno zavrniti (člen 353 ZPP).

9. Drugače pa velja glede nadaljnjega tožbenega zahtevka tožeče stranke na ugotovitev, da tožena stranka nima pravice izstavljati nobenih računov za storitve varovanja ali kakšnih drugih storitev, saj da tožena stranka kot upnica s tožečo stranko kot dolžnico ni v nobenem pravno poslovnem ali pravnem razmerju in da nima pravice od tožeče stranke uveljavljati plačila takšnih računov (drugi del zahtevka v prvem odstavku točke II. izreka in v drugem odstavku, kolikor se ta ne nanaša na zgoraj že navedene račune z dne 10. 12. 2012). V tem primeru pa je pritrditi tožeči stranki, da omenjena predhodna dajatvena tožba - v obravnavanem primeru kondemnatorni del sklepa o izvršbi, ne preprečuje naknadne vložitve ugotovitvene tožbe, saj gre pri zahtevku iz te ugotovitvene tožbe za ugotovitev (ne)obstoja celotnega pravnega razmerja in ne le pravnega razmerja zajetega z zgoraj navedenimi računi. Takšna ugotovitvena tožba, kot utemeljeno navaja pritožba pri čemer se sklicuje na sklep VSRS z dne 10. 9. 2015 II Ips 118/2015, v razmerju do dajatvene tožbe ni nekaj manj (minus) pač pa nekaj drugega, saj zagotavlja pravnomočno odločitev o celotnem pravnem razmerju. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre tudi v tem delu tožbenega zahtevka za že razsojeno stvar, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča zgrešena.

10. Prav tako je pritrditi tožeči stranki, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni ponudila trditev, da bi poleg ugovorov o dajatvenem zahtevku imela še kakšen drug pravni interes v povezavi s katerim bi lahko izkazovala konkretno pravno korist za ugotovitev neobstoja pravnega razmerja oziroma pogodbe. Kot izhaja iz navedb tožeče stranke v spisu, ki jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 12 povzema tudi sodišče prve stopnje, je tožeča stranka podrobno pojasnila in utemeljila v čem je njen pravni interes za takšno ugotovitveno tožbo in da je ta primerno sredstvo za odpravo negotovosti, kakor to kot procesno predpostavko zahteva določba 181. člena ZPP.

11. Zgrešeno pa je o tem delu tožbenega zahtevka tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da kadar lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno tožbo oziroma z ugovorom zoper dajatveno tožbo, potem pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kakor to utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Prav tako je zgrešeno razlogovanje, da po zapadlosti dajatvenega zahtevka tožba na ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da gre v tem primeru za negativno ugotovitveno tožbo. Na dopustnost negativne ugotovitvene tožbe pa zapadlost zahtevka iz pravnega razmerja in možnost dajatvene tožbe nimata nobenega vpliva. Kot utemeljeno navaja tožeča stranka, takšne tožbe ne vloži tisti, ki bi željeno pravno varstvo lahko dosegel z dajatveno tožbo, ampak njegov (domnevni) dolžnik. Utemeljeno tožeča stranka navaja, da je kljub zapadlosti zahtevka negativna ugotovitvena tožba zanj še vedno edino sredstvo s katerim lahko doseže željeno pravno sredstvo.2

12. Nadalje pa tožeča stranka tudi utemeljeno pritožbeno navaja, da je materialnopravno zmotno in nepravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da naj bi tožeča stranka isto pravno vprašanje, kot ga je oblikovala v tem sporu z ugotovitveno tožbo, postavila tudi v matičnem, to je v kazenskem postopku in da naj bi bilo za odločitev o takšnem vprašanju pristojno kazensko sodišče (zadnji odstavek 12. točke obrazložitve). Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zahtevek na ugotovitev neobstoja pravic ali pravnega razmerja, ki ga uveljavlja v tem postopku, civilnopravno in ne kazenskopravno vprašanje. Tožeča stranka se je na storitev naklepnega kaznivega dejanja tožene stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika sklicevala v tem sporu in s tem utemeljevala svoj tožbeni zahtevek. Kadar je od rešitve takšnega vprašanja odvisna odločba o glavni stvari gre za predhodno ali prejudicialno vprašanje (13. člen ZPP). V tem primeru pa skladno z določbo drugega odstavka 13. člena ZPP sodišče lahko samo reši to vprašanje, če o njem še ni odločeno na matičnem, to je kazenskem področju, rešitev predhodnega vprašanja pa ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Sodišče pa lahko postopek prekine in počaka, da bo to vprašanje rešeno na matičnem področju (člen 206 prva točka ZPP). Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi bilo nevzdržno postopanje, ko bi izven kazenskega področja stranke s sprožanjem pravdnih postopkov v katerih naj bi se ugotavljala predhodna vprašanja za kazenski postopek, iskale dokaze oziroma pravna stališča, na katere naj bi bilo nato vezano kazensko sodišče, je materialnopravno zmotno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrglo tožbo na ugotovitev neobstoja uveljavljanega pravnega razmerja, napačno uporabilo materialno pravo, zato je za odločitev relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno in je izpodbijana odločitev napačna oziroma vsaj preuranjena, zato je bilo pritožbi tudi v tem delu ugoditi.

K pritožbi zoper točko III. izreka:

13. Tožeča stranka pa nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da so računi tožene stranke ponarejene oziroma nepristne listine v katerih je potrjena neresnična vsebina (prvi odstavek III. točke izreka in ne drugi odstavek III. točke izreka kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve). Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je upoštevaje določbo prvega odstavka 181. člena ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zahteva le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pristnosti oziroma nepristnosti listine, pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je listina pristna (avtentična) kadar resnično izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik. Le to ugotovitev lahko tožeča stranka uveljavlja s tožbo. Ni možno ugotavljati ali je listina (ne)veljavna oziroma ali je njena vsebina (ne)resnična, saj to ni v zvezi s pristnostjo listine.3 Kot izhaja iz vsebine tožbenega zahtevka in iz samih pritožbenih navedb tožeče stranke je ta zahtevala prav ugotovitev slednjega, medtem ko med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je te listine izstavila prav tožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik, torej ni bila sporna pristnost listine, kot si to zmotno razlaga tožeča stranka. Pritožbo je bilo zato v tem delu kot neutemeljeno zavrniti (člen 353 ZPP).

14. Pritožba pa utemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo škode v znesku 172.887,03 EUR s pripadki (drugi odstavek III. točke izreka). Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da so bila tožeči stranki za realizacijo pravnomočnega sklepa o izvršbi zasežena sredstva na njenem TRR v navedeni višini, da je sodišče sledilo tožeči stranki, da ji je nastala škoda zaradi zmanjšanja premoženja s tem, ko je tožena stranka ravnala nedopustno, s tem, ko je tožeči stranki izdala račune kljub temu, da pravdni stranki nista poslovno sodelovali, niti nista sklenili nobene pogodbe, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da do zasega denarnih sredstev na TRR tožeče stranke ni prišlo zaradi samovoljno izdanih računov tožene stranke, temveč zaradi neaktivnosti tožeče stranke, ker se je prepozno poslužila pravnega sredstva zoper sklep o izvršbi, ter da ji ni mogoče očitati, da je z vložitvijo izvršilnega predloga ravnala nedopustno, ker da se je poslužila pravnih instrumentov, ki jih upniku daje na voljo veljavna zakonodaja, zato da ni vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in da ni podan odškodninski temelj. Tak zaključek je, kot to utemeljeno navaja tožeča stranka, v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožena stranka za izdajo računov in vložitev izvršilnega predloga na podlagi teh računov ni imela nobene podlage. Če te ni imela tudi ni imela nobene pravice vložiti izvršilni predlog in zahtevati plačilo, kakor to utemeljeno zatrjuje tožeča stranka.

15. Tožeča stranka pa nadalje utemeljeno opozarja, da je v postopku na prvi stopnji trdila in dokazovala, da je nastala škoda s storitvijo naklepnega kaznivega dejanja zakonitega zastopnika tožene stranka oziroma tožene stranke, do teh navedb pa se sodišče prve stopnje, očitno zaradi napačnega materialnopravnega stališča glede odločitve o predhodnem vprašanju glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti tožene stranke, kot je to obravnavano že zgoraj, sploh ni opredelilo in jih ni presojalo. V posledici navedenega pa je za odločitev potrebno dejansko stanje ostalo nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno in je bilo tudi v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP).

16. Posledično je bilo razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških.

17. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v razveljavljenem delu o zadevi znova odločiti upoštevaje pravilno materialno pravo, kot je nakazano zgoraj, in popolno ugotoviti za odločitev relevantno dejansko stanje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (člen 165/III ZPP).

1 Glej Civilno procesno pravo, dr. Jože Juhart stran 282. 2 Tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 153. 3 Glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 158.