Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Namen določbe 134. člena URS o imuniteti sodnika, ki zajema tako prepoved pripora kot prepoved začetka kazenskega postopka brez dovoljenja Državnega zbora, ni v tem, da bi varovala sodnika kot posameznika, ampak je njen namen enak kot pri poslanski imuniteti, to je preprečiti morebitno oviranje dela sodstva v razmerju do državnih organov in drugih dveh vej oblasti.
Imuniteta ni osebna sodnikova pravica in ne človekova pravica.
Pritožba se zavrne.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrglo tožničino tožbo, vloženo po 4. členu ZUS-1, zoper sklep Državnega zbora z dne 20. 12. 2010. Z navedenim sklepom tožena stranka tožnici – okrožni sodnici ni priznala imunitete in je dovolila, da se zoper njo vodi kazenski postopek.
2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da ustavna pravica do sodnikove imunitete, določena v 134. členu Ustave Republike Slovenije – URS, ni osebna pravica oziroma človekova pravica, zato tožnica tudi v povezavi z drugimi vtoževanimi ustavnimi pravicami, ki so določene v 22., 25. in 125. členu URS, ne izkazuje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.
3. Zoper sklep sodišča prve stopnje se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je Državni zbor z izpodbijanim aktom in zavrnitvijo njene imunitete dovolil začetek kazenskega postopka zoper njo, napačno uporabil materialno pravo in posegel v ustavno pravico do imunitete.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pravilno in skladno z ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča RS (glej njegova sklepa U-I-319/97 in Up-15/93) je stališče prvostopenjskega sodišča, da imuniteta sodnikov ni njihova pravica in še toliko manj človekova pravica. Sodnikova imuniteta je privilegij, saj med drugim pomeni tudi, da se zoper njega, tudi če je osumljen storitve kaznivega dejanja, ne sme začeti kazenski postopek in ne sme odrediti pripor brez dovoljenja Državnega zbora, medtem ko takšno dovoljenje za druge osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja (razen v malce drugačni obliki za poslance Državnega zbora in člane Državnega sveta, glej 83. člen in drugi odstavek 100. člena URS), ni potrebno.
6. Namen določbe 134. člena URS o imuniteti sodnika, ki zajema tako prepoved pripora kot prepoved začetka kazenskega postopka brez dovoljenja Državnega zbora, ni v tem, da bi varovala sodnika kot posameznika, ampak je njen namen enak kot pri poslanski imuniteti, to je preprečiti morebitno oviranje dela sodstva v razmerju do državnih organov in drugih dveh vej oblasti.
7. Odločitev, ali se sodniku, ki je osumljen storitve kaznivega dejanja, imuniteta prizna ali ne prizna, je po določbah 212. člena Poslovnika Državnega zbora v zvezi s 134. členom Ustave RS v diskreciji Državnega zbora. Prizadeti sodnik v tem postopku ne sodeluje. Kot posameznik se sodnik na imuniteto ne more sklicevati in se ji tudi ne more odpovedati. Interese sodne veje oblasti pa v teh postopkih zastopa Sodni svet, ki po drugem odstavku 99. člena Zakona sodniški službi – ZSS v zvezi z odločanjem o sodnikovi imuniteti v vsakem konkretnem primeru poda mnenje, ki pa za Državni zbor ni obvezno.
8. Zoper odločitev Državnega zbora glede sodnikove imunitete ni pritožbe niti ni zagotovljeno sodno varstvo v „rednem“ upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 (po tej določbi je dopusten upravni spor zoper dokončne upravne akte, kar pa sklep Državnega zobra glede sodnikove imunitete ni), kar izhaja tudi iz 3. člena ZUS-1 (v katerem je določeno, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih (med drugim) nosilci zakonodajne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, to pa je glede na odločbo 134. člena URS in 212. člena Poslovnika Državnega zbora tudi sklep Državnega zbora glede sodnikove imunitete). Ker imuniteta ni osebna sodnikova pravica, še manj pa človekova pravica, tudi upravni spor po 4. členu ZUS-1 zaradi kršitve sodniške imunitete kot ustavne pravice, ker to ni, in kršitve sodnikove neodvisnosti, saj se z nepodelitvijo imunitete ne posega v neodvisnost sodnika, ni dopusten.
9. Ker torej sodnikova imuniteta ni pravica sodnika, z odločitvijo Državnega zbora, da se imuniteta sodniku ne prizna, tudi niso kršene določbe 22. in 25. člena URS, saj se te določbe nanašajo na enako varstvo pravic posameznika v postopkih pred organi, ki o njegovih pravicah odločajo (22. člen URS), oziroma na pravico do pravnega sredstva proti odločitvah organov, kadar ti odločajo o posameznikovih pravicah (25. člen URS).
10. Ker torej tožnica s tožbo ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je njeno tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.