Jedro

Vsebino pravnega standarda "v skladu s koristmi otrok" določi sodišče v vsakem posameznem primeru posebej. Vendar pri tem ni povsem prosto, saj mora upoštevati okvir, določen v predpisih, ki urejajo družinska razmerja na splošno in roditeljsko pravico posebej. Vsebina teh razmerij posredno opredeljuje tudi pravni standard otrokovih koristi. Pri odločanju o njegovi vsebini je zato potrebno upoštevati vse tiste določbe ZZZDR in konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija - Ur. list SFRJ, št. 15/90 in Ur. list RS, št. 35/92 - Mednarodne pogodbe 9/92), ki ta razmerja urejajo. Dolžnosti staršev do otrok so opredeljene v 102. in 103. členu ZZZDR, po temeljnih določbah ZZZDR pa uživa družina posebno družbeno varstvo (2. člen), starši (oče in mati) pa imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo in s svojim delom zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok (4. člen). Enako so ta razmerja opredeljena v Konvenciji (5., 6. in 7 alinea preambule in 3. člen). Pravilo je torej, da je za otroka koristno, če zanj skrbita oče in mati.

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je potrebno lastnosti, sposobnosti in zmožnosti drugih oseb upoštevati le v okviru vplivov okolja tudi preozko, saj so npr. vezi med bližnjimi sorodniki (npr. med starimi starši in vnuki), ki imajo lahko zaradi medsebojnih odnosov tudi pomembno vlogo v družinskem življenju, vključene v pojem družinskega življenja iz 1. odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, zaradi česar jih je v taki vsebini (in ne le kot vpliv okolja) mogoče upoštevati tudi pri uporabi pravnega standarda "v skladu s koristmi otrok".

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mladoletna hčerka pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo očetu, otrokovi materi pa je naložilo, da mora mladoletni hčerki plačevati preživnino.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbama sodišča druge in prve stopnje je vložil Javni tožilec Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (78. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 15/76 - 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR). Pravilna uporaba pravnega standarda "koristi otroka" narekuje vsestranski preizkus pogojev za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposodobitev za samostojno življenje in delo otrok, vključno s pogoji, da starši izpolnjujejo svojo dolžno skrb za življenje in zdravje otrok in njihovo vzgojo za delovne člane družbene skupnosti (102. in 103. člen ZZZDR), kar vse so, ob dolžnosti preživljanja, temeljne dolžnosti staršev do otrok, v okviru roditeljske pravice. Za otroka je zato najbolj koristno, če zanj v čimvečji meri skrbita oče in mati in sta zlasti tudi v porazveznih razmerah oba odgovorna za njegovo vzgojo in razvoj in imata v tem smislu z njim tudi čimbolj pogoste osebne stike. Tako je razlagati tudi določbe Konvencije ZN o otrokovih pravicah (Ur. list RS - mednarodne pogodbe št. 9/92), ki kot osnovno vodilo pri odločanju o otrocih postavljajo otrokove koristi. V obravnavanem primeru zato pravilna uporaba pravnega standarda "otrokove koristi" zahteva ugotavljanje dodatnih relevantnih dejstev glede obstoja materialnih, psihofizičnih in socialnih pogojev, v katerih bi varstvo in vzgojo izvrševala mati. Ta pa so naslednja: Izpodbijana odločitev vlogo matere prepušča v veliki meri toženčevi materi in sestri. To pa zahteva dodatno izvedensko vključitev strokovnjakov za vprašanja duševnega zdravja razvojne dobe, zlasti z vidika vplivov take vzgoje na otroka. Odločilne so predvsem lastnosti, sposobnosti in zmožnosti staršev otroka in ne tretjih oseb. Del za presojo relevantnega okolja je tudi tožničin partner, česar sodišče ni upoštevalo in ocenilo. Našemu sociokulturnemu okolju okoliščina spreminjanja okolja ni tuja. S tega vidika je potrebno ocenjevati tudi materino namero o vključitvi otroka v vrtec, ki, kakor ugotavlja izvedenec, ne predstavlja negativne spremembe. Med ugotovitvami sodišča, da je oče doslej nudil vse objektivne in subjektivne pogoje, ter da je stike z materjo omejeval, pa obstaja vsebinsko nasprotje. Očetovega omejevanja stikov otroka z materjo objektivno ni mogoče šteti za ravnanje, ki bi bilo otroku v korist. Tudi zaključek sodišča, da bo materina zapustitev otroka vplivala na bodoči odnos med materjo in otrokom terja nadaljnje izvedensko preverjanje. To zlasti velja ob dejstvu, da je po mnenju izvedenca mati sposobna zagotoviti otroku pristno naklonjenost in materinsko ljubezen, da otrok potrebuje več materine bližine in oskrbe, da ima mati ustrezen stik z otrokom in je njen medsebojni kontakt ocenjen kot pozitiven. Iz teh ugotovitev izvedenca K. pa prav gotovo ni mogoče vsebinsko korektno zaključiti, da ta izvedenec mnenju izvedenke U. o posledicah na odnos med materjo in otrokom ni nasprotoval. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Javni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravni standard "v skladu s koristmi otrok" po 2. odstavku 78. člena ZZZDR zmotno uporabili. Ob upoštevanju vseh v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, pa po mnenju vrhovnega sodišča te trditve niso sprejemljive.

Vsebino pravnega standarda "v skladu s koristmi otrok" določi sodišče v vsakem posameznem primeru posebej. Vendar pri tem ni povsem prosto, saj mora upoštevati okvir, določen v predpisih, ki urejajo družinska razmerja na splošno in roditeljsko pravico posebej. Vsebina teh razmerij posredno opredeljuje tudi pravni standard otrokovih koristi. Pri odločanju o njegovi vsebini je zato potrebno upoštevati vse tiste določbe ZZZDR in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija - Ur. list SFRJ, št. 15/90 in Ur. list RS, št. 35/92 - Mednarodne pogodbe 9/92), ki ta razmerja urejajo. Dolžnosti staršev do otrok so opredeljene v 102. in 103. členu ZZZDR, po temeljnih določbah ZZZDR pa uživa družina posebno družbeno varstvo (2. člen), starši (oče in mati) pa imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo in s svojim delom zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok (4. člen). Enako so ta razmerja opredeljena v Konvenciji (5., 6. in 7 alinea preambule in 3. člen). Pravilo je torej, da je za otroka koristno, če zanj skrbita oče in mati.

Razveza zakonske zveze je eden od razlogov, zaradi katerih pride do ločitve otroka od enega od staršev in s tem do posledice, ki že sama po sebi ni v korist otroka. Če se starši ne sporazumejo ali njun sporazum ni v skladu s koristmi otrok, mora sodišče odločiti o tem, kateremu od staršev bo zaupalo otroka v varstvo in vzgojo (2. odstavek 78. člena ZZZDR).

Do sporazuma med strankama v konkretnem primeru ni prišlo. Zato je moralo o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo odločiti sodišče. Pri odločanju pa naj bi po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti sodišči vlogo otrokove matere v veliki meri prepustili toženčevi materi in sestri, kar nasprotuje otrokovim koristim, ki so opredeljene predvsem z lastnostmi, sposobnostmi in zmožnostmi obeh staršev, drugih oseb pa le v okviru vplivov okolja. Iz razlogov sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, pa ne izhaja, da bi bila vloga otrokove matere v kakršnikoli meri (veliki ali manjši) prepuščena toženčevi materi in sestri. Njuni vlogi je sodišče upoštevalo v natanko tistem okviru, ki ga opredeljuje zahteva za varstvo zakonitosti. V razlogih sodbe je izrecno zapisano, da je "za otrokov razvoj izrednega pomena okolje v katerem živi, to okolje pa predstavljajo tudi ljudje na katere je navezan, stil življenja, ter varnost in stabilnost, ki jo čuti v okolju " (4. stran razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Sicer pa je stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je potrebno lastnosti, sposobnosti in zmožnosti drugih oseb upoštevati le v okviru vplivov okolja tudi preozko, saj so npr. vezi med bližnjimi sorodniki (npr. med starimi starši in vnuki), ki imajo lahko zaradi medsebojnih odnosov tudi pomembno vlogo v dužinskem življenju, vključene v pojem družinskega življenja iz 1. odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, zaradi česar jih je v taki vsebini (in ne le kot vpliv okolja) mogoče upoštevati tudi pri uporabi pravnega standarda "v skladu s koristmi otrok".

Tudi z vprašanji kje, s kom in v kakšnih razmerah živi tožnica, sta se sodišči ukvarjali. Ugotovili sta, da so se njene razmere potem, ko se je od toženca in otroka odselila, uredile. Sedaj živi z novim partnerjem v garsonjeri. V okviru uporabe pravnega standarda "v skladu s koristmi otrok" so se te ugotovitve tudi upoštevale. V veliki meri so bila tekom postopka pred nižjima sodiščema obravnavana tudi številna vprašanja, ki so povezana s spremembo okolja ter njenimi pozitivnimi in negativnimi posledicami. Prav na podlagi teh številnih ugotovitev, predvsem pa na podlagi ocene obeh strokovnih mnenj sta prišli sodišči do zaključka, da v konkretnem primeru sprememba okolja otroku ne bi bila v korist. Zahteva za varstvo zakonitosti posebej opozarja tudi na ugotovitev nižjih sodišč, da je toženec oviral materi stike z otrokom, kar za otroka vsekakor ni moglo biti koristno.

Ker zgolj dejstvo, da so se starši razvezali, ne pretrga družinskih vezi med staršem in otrokom, se je mogoče s trditvijo zahteve za varstvo zakonitosti, da preprečevanje (ali prepoved) stikov (obiskov) za otroka ne more biti koristno (vsaj praviloma ne) strinjati, kar še posebej velja ob tem, da pomeni preprečevanje stikov (obiskov) tudi poseg v pravico do družinskega življenja drugega partnerja. Pri tem pa je potrebno seveda opozoriti, da nižji sodišči nista ugotovili le "nekoristnega ravnanja" na strani tožene stranke, ampak na strani obeh otrokovih staršev. Tako po ugotovitvah nižjih sodišč ni bilo v nasprotju z interesi otroka le toženčevo mešanje partnerskega in roditeljskega odnosa, ki je imelo za posledico, da je toženec tožeči stranki stike z otrokom omejeval, ampak tudi tožničina zapustitev otroka, nevzpostavitev odnosov z otrokom v daljšem časovnem obdobju, poslovilno pismo itd (2. odstavek na 4. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Ugotovljena ravnanja obeh staršev, ki niso bila v skladu z otrokovimi koristmi, pa sta nižji sodišči upoštevali, seveda pa ob upoštevanju tudi vseh drugih dejstev, ki so za pravilno uporabo pravnega standarda "v skladu z otrokovimi koristmi" odločilna in ne posamično, iztrgano in ločeno, kot je toženčevo ravnanje, ki brez dvoma ni bilo v interesu otroka, predstavljeno v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Glede opozoril zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje glede bodočega odnosa med materjo in otrokom, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti po citiranju posameznih delov izvedeniških mnenj izvedencev U. in K. zaključi s trditvijo, da "ni mogoče vsebinsko korektno zaključiti da (izvedenec K.) predhodni ugotovitvi izvedenke U. o posledicah na odnos med materjo in hčerko ni nasprotoval" pa vrhovno sodišče ugotavlja, da s temi opozorili zahteva za varstvo zakonitosti vsebinsko zatrjuje, da obstaja neskladje med zaključkom nižjih sodišč, da se glede tega vprašanja izvedeniški mnenji v bistvu nista razhajali, in resnično vsebino izvedeniških mnnej. Gre tedaj za zatrjevanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pa javni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal (uveljavljana je bila le zmotna uporaba materialnega prava). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih javni tožilec v svoji zahtevi uveljavlja (1. odstavek 408. člena ZPP).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP, v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP zato treba zavrniti.