Jedro

Upravni organ je ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za novogradnjo, utemeljil ne le z opisom stanja obravnavane gradnje temveč tudi s fotografijo iz leta 2008, iz katere je razvidno, da takrat na tem mestu prizidka ni bilo. Tožnik ne v upravnem postopku ne v tožbi ne oporeka verodostojnosti fotografije, na katero je upravni organ oprl navedeno ugotovitev. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo pa še ne pomeni, da bi moral inšpekcijski organ dejstvo, ali je objekt leta 2008 obstajal ali ne, ugotavljati z dokazi, ki jih tožnik v upravnem postopku niti ni predlagal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje prizidka k objektu ... na zemljišču parc. št. *26/1 k.o. …. Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe preneha z gradnjo prizidka nepravilne oblike tlorisnih dimenzij dolžine ca. 3,87 m in širine 2,70 m z enokapno streho višine na najvišjem mestu ca. 3,60 m (1. točka izreka). Navedeno mora odstraniti v roku 10 dni po vročitvi odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka). Če obveznost iz 2. točke ne bo izpolnjena, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na zavezančeve stroške, ali s prisilitvijo (3. točka). Prepovedi za objekt iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) so bile izrečene v 4. točki izreka, poleg tega pa še navedeno, da posebni stroški niso bili ugotovljeni (5. točka), da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (6. točka) in da je odločba takse prosta (7. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na kraju samem 11. 9. 2012 ugotovil dimenzije prizidka in da je ta zgrajen do tretje gradbene faze, da stavbno pohištvo ni vgrajeno, da vhod v prizidek ni zgrajen, da je prizidek znotraj v grobem stanju, da ometi in pohodni sloj niso izdelani, da je streha lesena, kritina pa iz bitumna. Tožnikove navedbe, da je na istem mestu že stal gospodarski objekt, je upravni organ zavrnil s pojasnilom, da to iz fotografije, posnete leta 2008, ne izhaja in da gre za novogradnjo. Ker si tožnik kot investitor za navedeno gradnjo v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo ukrepi iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da morebitno dejstvo, da je v preteklosti na istem mestu stal objekt, ne pomeni, da gradbeno dovoljenje za objekt, ki se gradi na novo, ni potrebno.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj naj bi šlo za vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Predhodni obstoječi objekt naj bi bil le obnovljen. Meni, da bi moral inšpektor dejstva ugotavljati z izvedencem gradbene stroke in z zaslišanjem tožnika in prič (sosedov). Poudarja še, da je 10. 10. 2012 že vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišču predlaga, naj po opravljeni ustni obravnavi, zaslišanju predlaganih prič in izvedbi predlaganih dokazov, odpravi odločbi organov prve in druge stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Gradnja novega objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik za sporni objekt – prizidek razpolagati z gradbenim dovoljenjem, ki pa ga ni pridobil, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Pravilni so tudi razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ pojasnil, da gre tudi v primeru nadomestne gradnje za novogradnjo. Sodišče se sklicuje na pravilne in popolne razloge obeh odločb in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikove pavšalne trditve, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, ker bi moral inšpekcijski organ dejstva ugotavljati z izvedencem gradbene stroke ter zaslišanjem tožnika in prič. V tožbi sicer navaja, da je izvedel le vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno, vendar je ta trditev nedovoljena tožbena novota.

V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov je razvidno, da tožnik dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je šlo za vzdrževalna dela, v inšpekcijskem postopku ni navajal, niti ni predlagal nobenih dokazov. Iz opredelitve vzdrževanja objekta po 10. točki prvega dostavka 2. člena ZGO-1 namreč izhaja, da pomeni vzdrževanje objekta izvedba del na obstoječem objektu. Tožnik pa dejstva, da bi objekt, na katerem so se izvajala dela, obstajal, v inšpekcijskem postopku ni zatrjeval. Nasprotno, v obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzeta njegova izjava (ki jo je dal na zaslišanju 17. 9. 2012), da je „zamenjal v preteklosti porušena zidova in dodal streho“, ter da je „v daljni preteklosti stal gospodarski objekt“. Iz tožbi priložene „priglasitve in obnovitve shrambe na parceli 26/1 – Ljubljana Center“ z dne 27. 8. 2012, ki je sicer tudi med listinami v spisu, pa ne izhaja, da bi tožnik z njo v inšpekcijskem postopku utemeljeval, da obravnavani gradbeni poseg ni novogradnja, saj se vsebina te vloge nanaša na dela na objektu, ki ga je sam prizidal. Upravni organ je ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za novogradnjo, utemeljil ne le z opisom stanja obravnavane gradnje temveč tudi s fotografijo iz leta 2008, iz katere je razvidno, da takrat na tem mestu prizidka ni bilo. Tožnik ne v upravnem postopku ne v tožbi ne oporeka verodostojnosti fotografije, na katero je upravni organ oprl navedeno ugotovitev. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo pa še ne pomeni, da bi moral inšpekcijski organ dejstvo, ali je objekt leta 2008 obstajal ali ne, ugotavljati z dokazi, ki jih tožnik v upravnem postopku niti ni predlagal. Za presojo v tej zadevi tudi ni pomembno, ali je tožnik že zahteval izdajo gradbenega dovoljenja, saj je bistveno, da tega pred začetkom del ni imel. Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje bo zato imelo vpliv le na morebitni izvršilni postopek.

Ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).