Jedro

Pri odmeri odškodnine sta sodišči druge in prve stopnje pravilno upoštevali skupno delovno dobo tožnice (34 let), zaposlitev pri toženi stranki v obdobju sedmih let, tožničino starost v času sojenja (56 let), dejstvo, da je dokazala, da je aktivno iskala zaposlitev z oddajo velikega števila prijav in da kljub izobrazbi mag. ekonomskih in poslovnih ved in izkušenj iz računovodstva v njeni starosti (upoštevajoč tudi sedanje družbene razmere) predstavlja težko zaposljivo osebo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo pisni opomin tožene stranke zaradi disciplinske odgovornosti tožnice z dne 29. 12. 2009 (I. točka izreka sodbe in sklepa), razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 4. 2. 2010, odločilo, da tožnici pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 5. 2. 2010, temveč ji traja do 27. 1. 2012 (datume zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje), toženi stranki pa je naložilo, da tožnici za čas od 5. 2. 2010 do 27. 1. 2012 prizna vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo, ji obračuna nadomestilo plače, in sicer v konkretnih bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek za obračun in plačilo plače je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača denarno odškodnino v višini 36.985,80 EUR, višji zahtevek iz tega naslova (za plačilo 26.971,80 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da je tožnica oziroma toženka po nasprotni tožbi dolžna toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi povrniti škodo v znesku 1.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz tega naslova – za plačilo 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je odločilo tudi, da se ustavi postopek po nasprotni tožbi za plačilo 2.072,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V zvezi s presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je sodišče ugotovilo, da glede očitane kršitve v zvezi s plačo B. B. za mesec maj 2008 tožnica ni bila obveščena o začetku postopka odpovedi in ji zagovor ni bil omogočen, torej izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za to kršitev ni utemeljena. V zvezi s to kršitvijo je ugotovilo tudi, da je tožena stranka zamudila rok za odpoved, prav tako pa je zamudila tudi rok za odpoved za kršitev, ki se tožnici očita v zvezi s plačo D. S. za junij 2009. Ugotovilo je, da je bila odpoved v zvezi z izplačilom plač D. S. za avgust, september in december 2009 podala v subjektivnem in objektivnem zakonskem roku iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), nadalje pa, da je tožena stranka zamudila tudi tridesetdnevni rok za podajo odpovedi v zvezi s kršitvijo, ki se tožnici očita pri nakazovanju plače v. d. direktorici tožene stranke. V zvezi s to kršitvijo je ugotovilo nezakonitost tudi po vsebini, ker tožnica te kršitve ni storila. V nadaljevanju je po vsebini presojalo kršitev delovnih obveznosti v zvezi s plačevanjem plač D. S. za avgust, september in december 2009. Na podlagi izvedenih dokazov, med drugim tudi dokaza z izvedencem za računalništvo in informatiko, je presodilo, da ni dokazano, da je za sporna napačna nakazila odgovorna tožnica oziroma, da je krivda na njeni strani, saj je izvedenec ugotovil, da poleg človeškega faktorja obstajajo tudi drugi verjetni razlogi, zaradi katerih je prišlo do napačnih nakazil. Po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi je sodišče razvezalo pogodbo med strankama in v skladu z določbo 118. člena ZDR tožnici prisodilo odškodnino namesto reintegracije v višini dvanajst plač tožnice, višji zahtevek pa je zavrnilo. V obrazložitvi te odločitve je izhajalo iz skupne delovne dobe tožnice (štiriintrideset let) in zaposlitve pri toženi stranki (sedem let). Upoštevalo je dejstvo, da je tožnica ves čas od odpovedi nezaposlena, čeprav je oddala preko 700 prijav za službo v Sloveniji, Hrvaški in Avstriji, da je bila povabljena na približno 30 razgovorov, ki se jih je udeležila, upoštevalo pa je tudi njene osebne razmere, in sicer starost 56 let, da nima družine, da živi sama v podnajemniškem stanovanju in da ji pomagajo sorodniki (tudi pri zdravilih in dopolnilih k prehrani) ter presodilo, da je težje zaposljiva, kljub izobrazbi mag. ekonomskih in poslovnih ved in izkušnjah iz računovodstva. Upoštevalo je tudi dejstvo, da bo iskanje službe tožnici dodatno oteženo, saj je med postopkom zbolela za rakom in je zaradi izredne odpovedi ostala brez sredstev za preživljanje – na zavodu za zaposlovanje ji namreč ni pripadalo nadomestilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka odločbe), zavrnilo pa pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 3. 2012 o stroških postopka in potrdilo ta sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka odločbe). V zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je pritožbeno sodišče pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje in pri tem tudi obrazloženo zavrnilo pritožbene navedbe v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče M. L. in zavrnilo dokazni predlog za določitev novega sodnega izvedenca. Zavrnilo je pritožbene navedbe obeh strank v zvezi s prisojeno odškodnino po 118. členu ZDR, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo starost tožnice, skupno delovno dobo in delovno dobo pri toženi stranki, njen poklic, zdravstvene težave, neuspešno iskanje nove zaposlitve in njene družinske razmere.

4. Tožena stranka je vložila revizijo zoper I. točko sodbe pritožbenega sodišča, s katero je to zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v I. in II. točki izreka). Sodiščema druge in prve stopnje očita bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prva. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do odločilnih pritožbenih navedb, ki so najpomembnejše za presojo utemeljenosti in zakonitosti izdane odpovedi. Kljub temu, da je tožena stranka opozarjala, da sodišče ni upoštevalo četrtega, petega in šestega odstavka izredne odpovedi in je rok za odpoved glede kršitev obračuna plače za direktorico tožene stranke napačno interpretiralo, se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredelilo. Gre za neenako obravnavanje tožene stranke in kršitev njenih osnovnih pravic in jamstev. Tudi sklicevanje na dokaz z izvedencem je nekoliko nenavadno, še posebej, ker glede na to, da je dokazno breme zakonitosti na toženi stranki, niso bili dovoljeni odločilni predlagani dokazi, zlasti zaslišane priče M. L., ki je bila skrbnica informacijskega sistema, ki ga je uporabljala tožena stranka. Priča bi lahko povedala o vzrokih napačnih nakazil, plač in možnostih, ki jih je tožnica imela, da bi ukrepala, to pa je odločilno za presojo utemeljenosti izredne odpovedi. Izvedenec je ob zaslišanju celo sam izpovedal, da bi bile tudi njegove ugotovitve drugačne, če bi bile vnaprej podane ugotovitve predlagane priče, itd. Tožnica ni sprejela ustreznih ukrepov, da bi se istovrstne napake ne ponavljale, tega sodišči nista preverjali in toženi stranki nista omogočili varstva pravic, sodbi pa glede tega nimata razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ker tožnica ni odpravila nepravilnosti kljub opozorilom, je ravnala hudo malomarno in opustila tiste ukrepe, ki jih je bila kot vodja računovodstva dolžna zagotoviti. Dejstvo, da tožnica plač ni obračunavala in izplačala pravilno, vsekakor kažejo na nepravilnosti in nezakonitosti njenega dela. Tudi pritožbenemu sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 15. točke iste določbe, saj je obrazložitev v nasprotju z odločilnimi dejstvi, torej tistim, kar se navaja v odpovedi in zapisnikih o zaslišanju in celo z mnenjem izvedenca, ki je enkrat štel, da je bilo napačno nakazilo plod človeške napake. Iz samih dejstev in listin je bilo razvidno, da je tožena stranka razlog za odpoved pojasnila drugače, kot ga je pojasnjevalo in utemeljevalo sodišče. Prav tako je razvidno, da je v sodbi napačno uporabljeno materialno pravo glede prekoračitve prekluzivnega roka v zvezi z dogodkom pri obračunavanju plač direktorici. Sodišče je neupravičeno štelo, da je tožena stranka zamudila subjektivni rok za odpoved, pri tem pa sodišče tudi ni upoštevalo dejstev, ki izhajajo iz izpovedi prič in direktorice. Prisojena odškodnina je previsoka in odstopa od uveljavljene sodne prakse oziroma do sedaj dosojenih odškodnin, pri čemer tožena stranka izrecno navaja, da gre za znesek 36.000,00 EUR. Takšne odškodnine ni bilo niti v primeru bolnih delavcev, niti delavcev z daljšo delovno dobo in v bistveno drugačnih socialnih razmerah. Pri tem se sklicuje na tri sodbe pritožbenega sodišča o odškodnini v višini treh, štirih oziroma osmih plač. Plača pri tožnici je bila izredno visoka, vendar ji je kljub temu sodišče prisodilo kar znesek dvanajst bruto plač, kar je posebnost in govori za neenako obravnavanje in kršitev materialnega prava. Sodišče je upoštevalo subjektivne okoliščine na strani tožnice, v ničemer pa objektivnih dejstev, da je tožnica samska, da nima vzdrževanih družinskih članov, ne bremen in da ima glede na leta dela lahko prihranke. Tožnica je bila tudi manjši del zaposlena pri toženi stranki in je imela ob zaposlitvi do odpovedi svoje računovodsko podjetje, torej to glede na njeno izobrazbo potrjuje možnost samozaposlitve.

5. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe o pravočasni izredni odpovedi glede posameznih kršitev in predlaga zavrnitev revizije. Tožena stranka se sicer z izvedenskim mnenjem ni strinjala, vendar je imela za izvedenca dodatna vprašanja, ki jih je pojasnil, v zvezi z M. L. pa izpostavil, da je po dveh letih tudi težko za nazaj zanesljivo ugotavljati vzroke napačnih nakazil in izpostavil različne možne vzroke napak. Dokaz z zaslišanjem M. L. je bil pravilno zavrnjen tudi zaradi njenega interesa, da kot skrbnica sistema dokazuje, da ta deluje brez napak, itd. V zvezi z višino odškodnine navaja, da je za odmero odškodnine nepomembno, da je imela tožnica visoko plačo. Ta je bila sicer odmerjena po splošnih aktih tožene stranke.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožena stranka navaja, da revizijo vlaga zoper I. točko sodbe pritožbenega sodišča v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka, vendar je v nadaljevanju - glede na izrecno navedene razloge jasno, da se revizija ne nanaša na del odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje - na odločitev o pisnem opominu tožene stranke tožnici kot disciplinski sankciji. Revizijo sodišče ugotavlja, da se revizija tudi sicer ne nanaša na ves preostali del odločitve sodišča druge stopnje v I. točki izreka (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje), saj se ta odločitev nanaša tako na pritožbo tožnice kot tožene stranke, pri čemer je bil v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno zavrnjen tudi zahtevek tožnice. Glede na navedeno je revizijsko sodišče obravnavalo in odločalo o reviziji le v zvezi z izrecno uveljavljenimi revizijskimi razlogi glede odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z ugodilnim delom sodbe sodišča prve stopnje v II. točki izreka.

9. Tožena stranka v reviziji najprej očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo in dotaknilo odločilnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na četrti, peti in šesti odstavek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pri tem ne navede jasno in povezano, kaj naj bi bilo v teh odstavkih izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrednega pomena oziroma najpomembnejše v zvezi s posameznimi očitanimi kršitvami. Neutemeljen je tudi očitek napačne interpretacije roka za odpoved glede kršitve obračuna plač za direktorico tožene stranke oziroma očitek neopredelitve v zvezi s tem rokom, saj dejansko predstavlja le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, le-to pa je izrecno odgovorilo tudi na pritožbene trditve tožene stranke (16. točka obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje).

10. Neutemeljen je tudi očitek neenakega obravnavanja oziroma kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče M. L., pri čemer je razloge za zavrnitve tega dokaznega predloga jasno in obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje, potrdilo pa tudi sodišče druge stopnje. Pri tem gre za razumno oceno in obrazložitev, zakaj predlagani dokaz ni pomemben za odločitev in ga je sodišče zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno upoštevali, da izpoved priče ne bi pripomogla k drugačni ugotovitvi, predvsem pa na podlagi tega, da je izvedenec podal mnenje objektivno, ne le na podlagi dokumentacije v sodnem spisu, temveč tudi dodatnih informacij s strani direktorice podjetja, ki skrbi za nadgradnjo in vzdrževanje poslovno informacijskega sistema pri toženi stranki, itd. Izvedenec je tudi dovolj jasno pojasnil, da bi bila pojasnila M. L. o delovanju oziroma možnih napakah v delovanju poslovno informacijskega sistema pri toženi stranki lahko smiselna, če bi se jo za to vprašalo januarja 2010 (to pa je še pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici !) in ne šele dve leti kasneje. Nasprotne revizijske navedbe so zavajajoče. 11. V nadaljevanju tožena stranka očita sodišču tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prejšnjimi očitki, in sicer da tožnica kljub opozorilom sodelavcev ni odpravila napak in ni sprejela ustreznih ukrepov (navedeno v petem in šestem odstavku odpovedi), vendar tožena stranka tega niti ni jasno opredelila kot kršitev (z ustrezno navedbo dejstev in časa kršitve). V nadaljevanju teh navedb tožena stranka očitno izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč nižje stopnje, kar pa ni utemeljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Takšen je tudi v nadaljevanju revizije naveden očitek kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - češ, da sodba nima ustrezne obrazložitve oziroma je obrazložitev v nasprotju z odločilnimi dejstvi, oziroma s tem kar se navaja v odpovedi in zapisnikih o zaslišanju. Glede na revizijske navedbe gre dejansko le za nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišč, njeno interpretacijo izvedenskega mnenja, sicer pa v ostalem tožena stranka niti ne konkretizira, v čem naj bi bile določene ugotovitve o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinami oziroma zapisniki. Za nestrinjanje z dokazno oceno sodišč gre tudi v primeru revizijskih očitkov glede napačne odločitve o zamudi subjektivnega roka za odpoved, očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s tem pa je splošen in tudi sicer neutemeljen, saj je sodišče v zvezi s tem pravilno in utemeljeno izhajalo iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR, po katerem mora pogodbena stranka podati izredno odpoved v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

13. V zvezi s prisojeno odškodnino tožnici v višini njenih dvanajst mesečnih plač in v skupnem znesku 36.985,80 EUR se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da gre za visoko odškodnino že iz razloga, ker je bila tudi tožničina plača pri toženi stranki visoka. ZDR v prvem odstavku 118. člena pri priznanju ustrezne denarne odškodnine izhaja prav iz mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, torej ne iz neke minimalne ali povprečne plače v Republiki Sloveniji, temveč plače, do katere je upravičen posamezen delavec, ki ne želi nadaljevanje delovnega razmerja (oziroma če sodišče ugotovi, da takšno nadaljevanje ne bi bilo več mogoče). Tudi primerjava prisojene odškodnine z drugimi prisojenim odškodninami v postopku pred pritožbenim sodiščem ni utemeljena in nikakor ne predstavlja posebnosti oziroma neenakega obravnavanja ali kršitve materialnega prava.

14. ZDR v prvem odstavku 118. člena določa le zgornjo mejo odškodnine, ki jo sodišče prisodi v primeru sodne razveze. Dejanska višina te odškodnine je odvisna od okoliščin, v povezavi s posameznimi kriteriji, ki utemeljujejo prisojeno višino in ki jih je oblikovala sodna praksa, pravilno pa sta jih povzeli in upoštevali že sodišči druge in prve stopnje. Pri tem sta pravilno izhajali tudi iz tega, da gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in s tem za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca.

15. Pri odmeri odškodnine sta sodišči druge in prve stopnje pravilno upoštevali skupno delovno dobo tožnice (34 let), zaposlitev pri toženi stranki v obdobju sedmih let, tožničino starost v času sojenja (56 let), dejstvo, da je dokazala, da je aktivno iskala zaposlitev z oddajo velikega števila prijav in da kljub izobrazbi mag. ekonomskih in poslovnih ved in izkušenj iz računovodstva v njeni starosti (upoštevajoč tudi sedanje družbene razmere) predstavlja težko zaposljivo osebo. Dodatno nezaposljivost izhaja tudi iz tožničine bolezni. Sodišče je upoštevalo tudi, da je tožnica ostala brez sredstev za preživljanje, brez pravic na zavodu za zaposlovanje, da živi sama v podnajemniškem stanovanju, da nima družine, da so ji pri preživljanju pomagali sorodniki. Navedbe tožene stranke o tem, da ima tožnica lahko prihranke glede na njeno delovno dobo so hipotetične in nedokazane. Tožena stranka je že v postopku dokazovala, da ima tožnica svoje računovodsko podjetje, vendar neuspešno. Prav tako ni mogoče upoštevati le pavšalne navede tožene stranke, da je glede na tožničino izobrazbo možna tudi njena samozaposlitev; posebno v sedanjih razmerah, ob upoštevanju tožničine bolezni. Neutemeljena je tudi primerjava dosojenih odškodnin v drugih primerih. V še primerljivih okvirih so namreč lahko le odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 90/2012 (odškodnina v višini devetih plač), VIII Ips 98/2012 (odškodnina v višini desetih plač), VIII Ips 114/2012 (odškodnina v višini desetih plač) in v zadevi VIII Ips 159/2011 (odškodnina v višini štirinajstih plač). V obravnavanem zakonskem okviru, ki določa odškodnino največ v višini osemnajst mesečnih plač, upoštevajoč ugotovitve nižjih sodišč, so tudi sicer neutemeljene revizijske navedbe o nižji odškodnini.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, to pa ima za posledico tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizije (1). Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnica krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Takšna odločitev ne bi bila drugačna niti v primeru uspeha tožene stranke – glede na določbo 41. člena ZDSS-1.