Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta psihiatrinja in nevrokirurg ocenila zdravstveno stanje tožnice in da naj bi bilo takšno, da še ni zmožna za delo varnostnice v spornem obdobju, je v nasprotju z dokumentacijo v spisu. Sodišče ni raziskalo, zakaj je bil tožnici priznan bolniški stalež tudi po 21. 5. 2014 ter tako tega dejstva ni mogoče šteti kot okoliščino, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju zmožna ali nezmožna za delo. Iz pregleda bolniškega staleža za tožnico izhaja, da je velikokrat bila v bolniškem staležu, vendar ne neprekinjeno. Razlogi o odločilnih dejstvih, kakor jih navaja sodišče prve stopnje, so v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega organa in so tudi nejasni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2014 in št. ... z dne 24. 4. 2014 (I. točka izreka) ter ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi od 1. 5. 2014 do vključno 21. 5. 2014 zaradi bolezni (II. točka izreka). Sodišče je dejansko stanje glede tožničine zmožnosti za delo varnostnice ugotavljalo tudi s pomočjo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je menila, da je bila tožnica zaradi fibromialgije sicer sposobna za delo od 1. 5. 2014 do 13. 5. 2014, v času od 14. 5. 2014 do vključno 21. 5. 2014 pa nesposobna za delo, zaradi bolečin v skeletu, ko je bila zdravljenja s kombinacijo analgetika, nesteroidnega antirevmatika in glukokortikoida z vbrizgavanjem zdravil v mišico, štiri dni zapored. Sodišče ni sledilo izvedenskemu mnenju v delu, da je bila tožnica v času od 1. 5. 2014 do 13. 5. 2014 zmožna za delo z omejitvami, saj je tožnica v svojih pripombah natančno pojasnila, kakšne vse težave so se pri njej pojavile, opisala je tudi, da ima problem z vsakodnevnim prihodom na delo, da se to pojavlja stalno, da ne zmore opraviti vseh delovnih nalog, ki presegajo celo omejitve po odločbi ZPIZ Slovenije. Tožnica ima številne zdravstvene težave, ki zahtevajo redno obravnavo pri različnih specialistih, vendar je bil v tem obdobju predlog za podaljšanje bolniškega staleža zaradi fibromialgije. Specialist ortoped, ki je tožnico pregledal 10. 4. 2014 je ocenil, da za delo ni sposobna, gre za stanje, kot ga ocenjuje nadalje tudi specialist revmatolog, ki je že v prejšnjem sodnem postopku (opr. št. Ps 3416/2013) v pisnem mnenju z dne 4. 4. 2013 ocenil, da je tožnica nesposobna za delo, ne samo v tedaj spornem obdobju, ampak da je prišlo do izgube delazmožnosti. Sodišče je upoštevalo dejstvo, da je imela tožnica priznan bolniški stalež tudi po 21. 5. 2014, zato ni sprejelo ocene izvedenskega organa, temveč mnenje ortopeda z dne 10. 4. 2014 in specialista revmatologa z dne 4. 4. 2014, kateremu je bilo poznano stanje tožnice.

2. Pritožuje se toženka. Navaja, da je sodišče v namen razjasnitve dejanskega stanja postavilo izvedenski organ, ki je podal mnenje in izvid. Na mnenje sta imeli obe stranki pripombe, tako da je bilo podano dopolnilno izvedensko mnenje. Komisija se je opredelila tudi do izvida ortopeda prof. dr. A.A. z dne 10. 4. 2014 in v zvezi s tem menila, da je navedeni ortoped, torej kirurg, fibromialgijo pa praviloma diagnosticirajo revmatologi, ki tudi začnejo z zdravljenjem. Toženka meni, da je bila tožnica tudi v obdobju od 14. 5. do 21. 5. 2014 sposobna za delo, saj komisija ni z zagotovostjo potrdila, zakaj naj bi bila tožnica začasno nezmožna za svoje delo v tem obdobju. Sodišče prve stopnje ni posebej utemeljilo zakaj in v katerih delih izvedensko mnenje ne sprejema ter tako glede izvedenskega mnenja ni podalo dokazne ocene. S tem, ko je sodišče najprej postavilo izvedenca, nato pa kot podlago za svojo odločitev sprejelo le mnenje specialistov, katera je že imelo na razpolago, je kršilo načelo iz 11. člena ZPP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Kršilo je načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka in toženi stranki tako povzročilo nepotrebne stroške, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženka meni, da bi sodišče moralo raziskati odločilna dejstva, konkretne okoliščine in ostalo, preden je postavilo izvedenca, torej oceniti, ali ima dovolj podatkov ter pojasniti, katera dejstva so med strankama nesporna in katera sporna dejstva je mogoče šteti za dokazana in jih izvedenec lahko upošteva. Pritožba opozarja na odnos zdravnika in bolnika in da zdravnik zaradi želje po ohranitvi pozitivnega transferja večinoma sledi predlogom bolnika in je ravno zaradi tega v sodnih postopkih bistvenega pomena, da se za razjasnitve dejanskega stanja postavi neodvisni strokovnjak, ki poda strokovno mnenje o zadevi, ki je nepristransko. Vse kar navaja sodišče, da je bila tožnica invalid III. kategorije, da ima druge zdravstvene težave, ne zadošča, da sodišče ni sprejelo ocene izvedenskega organa, saj so bila ta dejstva izvedenskemu organu poznana, tako iz pregleda zdravstvene dokumentacije, kakor iz samega pregleda tožnice. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodbe glede odločilnih dejstev nejasni in med seboj v nasprotju in je tako podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Prvostopenjsko sodišče je za ugotovitev stanja, ali je tožnica bila zmožna za delo varnostnice, z omejitvami po odločbi ZPIZ Slovenije, imenovalo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Naloga izvedenskega organa je bila, da po proučitvi medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, v zdravstvenem kartonu, ki ga pridobi pri lečeči zdravnici ter po potrebi po opravljenem osebnem pregledu tožnice, podal izvedensko mnenje glede zdravstvenega stanja tožnice v času od 1. 5. 2014 do vključno 21. 5. 2014 ter nato oceni, ali je bila zmožna za svoje delo varnostnice z omejitvami, ali je bila nezmožna ter v primeru, da tega dela ni bila začasno zmožna opravljati, vzrok nezmožnosti. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je dne 9. 11. 2014 podala izvedensko mnenje. Iz njega izhaja, da je bilo izvedenskemu organu v celoti znano zdravstveno stanje tožnice, kakor tudi omejitve, ki jih ima pri delu kot invalidka III. kategorije invalidnosti. V zvezi s tem je bil podan tudi povzetek iz medicinske dokumentacije in iz zdravstvenega kartona ter opravljen osebni pregled tožnice (strani izvedenskega mnenja od 2 do 5). Glede na podane pripombe s strani tožeče in tožene stranke je sodišče razpisalo narok, na katerega je povabilo tudi prof. dr. B.B., kateri pa je podal dopolnitev izvedenskega mnenja (7. 2. 2015). Sodišče je dopolnilno izvedensko mnenje posredovalo strankam, da podajo morebitne pripombe. Pripombe na izvedensko mnenje je podala tožnica.

6. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). V primeru, da sodišče meni, da je podano mnenje pomanjkljivo, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, postopa sodišče tako, da skuša najprej to pomanjkljivost odpraviti in v ta namen izvedenca zasliši. Šele če to ne prinese uspeha, se zahteva mnenje drugega izvedenca. S stališča določb drugega in tretjega odstavka 254. člena, zlasti pa glede na smisel in pomen dokaza z izvedencem, se ne zdi logično prepuščati sodniku, ki nima ustrezne strokovne izobrazbe (zato se je tudi odločil za dokazovanje z izvedenci), ocene, katero od različnih strokovnih mnenj je pravilno. Za tako izbiro sodnik pač ne more biti strokovno kompetenten (tako tudi Jan Zlobec, k komentarju k 255. členu ZPP - Pravdni postopek, Zakon s komentarjem).

7. V predmetni zadevi imamo ravno takšno situacijo, ko prvostopenjsko sodišče samo ni imelo pripomb na delo izvedenca, torej ni štelo, da je to, ali pomanjkljivo, nejasno, nepopolno ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju ter v ta namen izvedencu ni postavilo nobenega dodatnega vprašanja. Razlogi, iz katerih sodišče zavrača izvedensko mnenje so izvedenskemu organu bili znani. Izvedenec je tudi ocenil izvid ortopeda z dne 10. 4. 2014. Mnenje specialista revmatologa z dne 4. 4. 2014, pridobljenega v drugi zadevi (opr. št. VI Ps 3416/2013) pa se nanaša na povsem drugo časovno obdobje (obdobje od 21. 11. 2013 do 8. 12. 2013).

8. Sodišče je kot enega izmed dokazov želelo zaslišati tudi prof. dr. A.A., ki ga je vabilo na narok za glavno obravnavo za dne 27. 3. 2015 oziroma za 7. 5. 2015, pa tega dokaza ni izvedlo. Sklicevanje sodišča, da sta tako psihiatrinja kot nevrokirurg ocenila zdravstveno stanje tožnice in da naj bi bilo takšno, da še ni zmožna za delo varnostnice v spornem obdobju, je v nasprotju z dokumentacijo v spisu. Sodišče ni raziskalo, zakaj je bil tožnici priznan bolniški stalež tudi po 21. 5. 2014 ter tako ni mogoče to dejstvo šteti kot okoliščino, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju zmožna ali nezmožna za delo. Iz pregleda bolniškega staleža za tožnico izhaja, da je velikokrat bila v bolniškem staležu, vendar ne neprekinjeno.

9. Razlogi o odločilnih dejstvih, kakor jih navaja sodišče prve stopnje so v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega organa in so tudi nejasni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke sledilo in v skladu s 354. členom ZPP sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V okviru ponovnega sojenja bo moralo sodišče odločilna dejstva, ki se nanašajo na zdravstveno sposobnost tožnice v spornem obdobju dodatno razčistiti z zaslišanjem izvedenca, ki je izdelal izvedensko mnenje. Z zaslišanjem imenovane zdravnice lahko razčisti, zakaj je tožnici odprla nov bolniški stalež od 22. 5. 2014 dalje, kar je predlagala že toženka v odgovoru na tožbo. Sodišče navaja, da iz listin in izvedenskega mnenja ni razvidno, da bi prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja. Sodišče bi ob takšni ugotovitvi moralo najprej razčistiti, zakaj je bila tožnica v bolniškem staležu do 1. 5. 2014, saj tega prvostopenjsko sodišče ne navede. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v navedeni smeri in po izvedbi vseh potrebnih predlaganih dokazov bo sodišče lahko o zadevi ponovno odločalo.