Jedro

Z začasno odredbo predlagana ureditev stanja mora biti v okviru zatrjevanega spornega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožeča stranka v upravnem sporu izpodbija sklep Župana Mestne občine Koper z dne 7.2.2007, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Mestne občine Koper, Urada za gospodarske javne službe in promet z dne 11.1.2007, izdanim v postopku za pridobitev koncesionarja – izvajalca lokalne gospodarske javne službe - „dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina“ v Mestni občini Koper. Z njim je bila tožničina ponudba kot nepopolna izločena iz nadaljnjega postopka.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. in 3. odstavku 32. člena ZUS-1, s katero je zahtevala, da sodišče prve stopnje postopek podelitve omenjene koncesije prekine do pravnomočne odločitve v upravnem sporu oziroma, da se toženi stranki do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove opravljati nadaljnja procesna dejanja v postopku podelitve koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe „dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina v Mestni občini Koper. Dne 14.2.2007 je v pripravljalni vlogi (v njej je navedla, da je bila 14.2.2007 predmetna koncesija podeljena družbi A.P. d.o.o.) predlagala še, da se toženi stranki do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove skleniti koncesijsko pogodbo za izvajanje omenjene lokalne gospodarske javne službe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdajo zahtevane začasne odredbe tako na podlagi 2. kot na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, ki naj bi nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta, kot zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Glede dopolnjenega predloga (prepoved sklenitve koncesijske pogodbe) pa je presodilo, da akti, ki jih v zvezi s sklenitvijo koncesijske pogodbe oziroma v zvezi z urejanjem medsebojnih razmerij izda koncendent niso upravni akti, čeprav imajo obliko upravnega akta. Gre za akte poslovanja, s katerimi se odloča o premoženjsko-pravnem razmerju med strankama, zato se pravno varstvo lahko uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče v izpodbijanem sklepu napačno sklepalo, da ni izkazala težko popravljive škode. Če bo koncesijska pogodba sklenjena z drugim ponudnikom, potem bo prikrajšana za izvajanje lokalne gospodarske službe na območju Mestne občine Koper. Za vsako koncesijo je znano, da prinaša dobiček (še posebej na področju energetike). Zato bo škodo utrpela v obliki izgubljenega dobička (132. člen OZ), v obliki navadne škode zaradi stroškov sodelovanja v spornem razpisu ter zaradi prikrajšanja v referenci, ki je še kako pomembna pri bodočem pridobivanju poslov. Izpodbijani upravni akt naj bi bil izdan z namenom, da se tožečo stranko izloči iz postopka. Zato navaja dejstva in razloge, s katerimi utemeljuje, da naj bi bila ponudba drugega ponudnika bistveno slabša od njene, kar naj bi izhajalo iz podatkov, javno dostopnih preko A., strokovne analize P. d.o.o. 2006, dopisov Družbe G... d.o.o. z dne 3.8.2006 in 10.8.2006, ter drugih listin, ki jih je že priložila predlogu za izdajo začasne odredbe. Predlagala je tudi vpogled v konkretni spis pri tožencu ter zaslišanje predstavnika tožeče stranke. Sodišče se do omenjenih dejstev in dokazov, ki jih ni upoštevalo, ni niti opredelilo. Sicer pa ne drži, da naj bi imela sodno varstvo glede sklenitve koncesijske pogodbe le pred sodiščem splošne pristojnosti. Koncesijska pogodba je upravna pogodba, s številnimi javnopravnimi elementi. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da njene sklenitve z začasno odredbo ni mogoče prepovedati. Predlaga, da se pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep ter izda zahtevana začasna odredba oziroma podrejeno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zahtevano začasno odredbo po 2. oziroma 3. odstavku 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da tožeča stranka ni izkazala izpolnitve zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS, ker ni izkazala nastanka težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Po navedeni zakonski določbi namreč sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. S sklicevanjem na pričakovani dobiček, stroške sodelovanja na spornem razpisu ter prikrajšanju na referenci, tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti namreč sedanja, dejanska in predvidljiva, kar pa tožnik z omenjenimi navedbami ni izkazal. Ko gre za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 se od tožnika zahteva, da predlaga začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pomeni, da mora že iz predloga za začasno odredbo biti razvidno, da je predlog v okviru zatrjevanega spornega razmerja in ga ne presega ali gre mimo njega. V obravnavanem primeru je izpodbijana odločitev, da se ponudba tožeče stranke kot nepopolna izloči iz nadaljnjega postopka pridobitve koncesionarja – izvajalca lokalne gospodarske službe - „dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina“ v Mestni občini Koper; gre torej za procesno, ne pa vsebinsko odločitev. S predlagano ureditvijo stanja (postopek podelitve koncesije za izvajanje lokalne gospodarske javne službe naj se prekine do pravnomočne odločitve v upravnem sporu oziroma tožencu naj se do tedaj prepove skleniti koncesijsko pogodbo za izvajanje lokalne gospodarske javne službe) pa tožnik presega sporno pravno razmerje (odločitev o vprašanju, ali je bila njegova vloga v postopku popolna); pomeni, da njegov predlog po vsebini ni v okviru zatrjevanega spornega razmerja, ga presega in gre mimo njega. Že zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki zahtevane začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 ni izdalo, pravilna.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev nimajo vpliva. Ker predlagana ureditev stanja ni v okviru zatrjevanega spornega razmerja, ni niti relevantna pravna narava koncesijske pogodbe. Ker tožeča stranka ne izpolnjuje že omenjenih zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, sklicevanje na listine in že podane dokazne predloge ne more v ničemer spremeniti izpodbijane odločitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. in 3. odstavka 32. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.