Jedro

Sodišče preverja zakonitost odločbe na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kot je obstajalo v času njene izdaje, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati morebitnih kasneje nastalih okoliščin. Če so te pomembne z vidika ugotavljanja tožničinih dohodkov in cenzusa za pridobitev veteranskega dodatka, s tem pa tudi pravice do plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja, je to lahko podlaga za vložitev nove zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnici kot vojni veteranki ne pripada pravica do zdravstvenega varstva. Iz obrazložitve izhaja, da odločitev temelji na 101. členu Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je spremenil 15. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), na 8. in 12. členu ZVV ter na 46., 42. in 47. členu Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI). V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica živi sama in da znašajo njeni prejemki 683,90 EUR mesečno. To pa presega zakonsko določeno osnovo (497,15 EUR) za pravico do invalidskega dodatka. Ker je ta enaka osnovi za odmero veteranskega dodatka in s tem posledično osnovi za plačilo zdravstvenih storitev v višini dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, tožničina zahteva ni utemeljena.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se ji s tem odvzemajo pridobljene pravice. Opisuje svoje sodelovanje v NOB in na tej podlagi pridobljene pravice. V letu 1998, ko je umrl njen mož, je dobila pravico do njegove pokojnine. Tedaj so ji znižali dodatek (priznavalnino) in ji začeli plačevati le dopolnilno zdravstveno zavarovanje kot vojni veteranki po Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Nerazumljivo je, da ji pri 85 letih odvzemajo pravico do zdravstvenega varstva oziroma doplačila dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja glede na njen prispevek v NOB in tudi v vojni za Slovenijo. Poudarja, da ji moževa znižana pokojnina ne omogoča dostojnega preživetja, kaj šele plačila vseh zdravstvenih storitev, ki jih potrebuje kot sladkorna in srčna bolnica, čemur so pridružene še druge bolezni, zaradi katerih je že dve leti priklenjena na posteljo. Navedeno ravnanje občuti kot krivično. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj odpravi tudi odločbo z dne 25. 10. 2012, upravnemu organu pa odredi, naj ji dodeli pripadajočo pravico do zdravstvenega varstva in ji zagotovi plačilo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja kot vojni veteranki od 1. 4. 2013 dalje.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je vojnemu veteranu v skladu s 15. členom ZVV zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja le, če izpolnjuje pogoje za priznanje veteranskega dodatka oz. če tega prejema. Ker tožnica glede na razpoložljive podatke ne izpolnjuje predpisanih pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, je prvostopenjski organ pravilno zavrnil njeno zahtevo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva po ZVV. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 10. 3. 2014, poudarja, da so ji vse pravice vojnega veterana zagotovljene že ob izpolnjevanju starostnega pogoja (dopolnjenih 55 let) in da ji nobena zakonodaja, dokler je vojna veteranka, ne more odvzeti pravice do veteranskega dodatka. Oporeka veljavnosti dokumentov, ki jih je priložila toženka, saj niso opremljeni z uradnim žigom in podpisom uradne osebe. Priloga št. 529-996/96 naj bi dokazovala, da ni bila izdana nobena odločba s to številko z dne 24. 9. 1997, na katero bi lahko pritožila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče glede na navedbe v tožbi in tožničinih vlogah (poleg omenjene še vloga, ki je bila prejeta 4. 4. 2014) uvodoma pojasnjuje, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu le odločba z dne 26. 7. 2013 (v povezavi z drugostopenjsko odločbo z dne 28. 10. 2013) o zavrnitvi tožničine zahteve z dne 28. 3. 2013 za priznanje pravice do plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja na osnovi priznanega statusa vojne veteranke. Ker sodišče preverja zakonitost odločbe na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kot je obstajalo v času njene izdaje, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati morebitnih kasneje nastalih okoliščin. Če so te pomembne z vidika ugotavljanja tožničinih dohodkov in cenzusa za pridobitev veteranskega dodatka, s tem pa tudi pravice do plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja, je to lahko podlaga za vložitev nove zahteve.

Glede na navedeno predmet obravnave v tem upravnem sporu ni niti odločba z dne 25. 10. 2012, s katero je tožnici kot vojni veteranki s 1. 1. 2013 prenehala pravica do zdravstvenega varstva. Zato je za presojo utemeljenosti tožbe relevantno le, ali tožnica izpolnjuje pogoje za ponovno pridobitev veteranskega dodatka in s tem pravice do zdravstvenega varstva v obsegu, določenem v 15. členu ZVV. S tem v zvezi pa sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Iz njenih razlogov, s katerimi se sodišče strinja, je razvidno, da tožničini mesečni prejemki v letu 2012 v višini 683,90 EUR presegajo cenzus v višini 497,15 EUR za pridobitev veteranskega dodatka v letu 2013, posledično pa ni izpolnjen pogoj za pridobitev zahtevane pravice do zdravstvenega varstva. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov namreč izhaja tudi to, da je imela tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe možnost, da poda izjavo glede ugotovitev organa o prejemkih, njihovi višini in o preseženem cenzusu za pridobitev veteranskega dodatka ter s tem pravice do zdravstvenega varstva v zahtevanem obsegu. Kot izhaja iz tožničine izjave z dne 19. 7. 2013, ugotovljenim dejstvom glede dohodkov ni oporekala, niti ni navajala, da pri ugotavljanju dohodkov niso bili upoštevani družinski člani, ki jih bila dolžna preživljati, ampak je izrazila le nestrinjanje s tem, da ji je bila odvzeta pridobljena pravica.

Zmotno je tudi tožničino stališče, da naj bi ji kot vojni veteranki pripadale pravice po ZVV že zaradi izpolnjevanja starostnega pogoja (dopolnjenih 55 let). Res je navedena starost določena v prvem odstavku 6. člena ZVV kot pogoj do pravice do varstva po tem zakonu, vendar pod nadaljnji pogoji, ki so glede posamezne pravice določeni v naslednjih členih. Kot rečeno, je pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, dodatno omejena tako, da je do plačila teh storitev vojni veteran upravičen le, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za njegovo pridobitev (15. člen ZVV). V skladu z 8. členom ZVV pa ima pravico do veteranskega dodatka vojni veteran le, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek. Prav dohodki, ker presegajo omenjeno osnovo, pa so bili razlog za zavrnitev tožničine zahteve.

Ker ostale tožničine navedbe ne morejo vplivati na odločitev, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).