Jedro

Sodišče ne sme dopustiti, da stranka pravdnega postopka s procesnimi sredstvi izigra prepovedi materialnega prava. Če je podlaga v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, je nedopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152476/2010 z dne 4. 11. 2010 razveljavi tudi v 1., 4. in 5. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku zneske v višini 240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2009 dalje do plačila, 240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2009 dalje do plačila, 240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2009 dalje do plačila, 240,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 dalje do plačila in 21.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2009 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati tožencu pravdne stroške v znesku 1.096,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z ugotovitvijo, da je pogodba med tožencem in družbo D., d.n.o (v nadaljevanju D.), navidezna. Družba se je zavezala opraviti obveznosti v skladu z Dogovoroma o sodelovanju (v nadaljevanju Dogovora). Njena volja ni bila navidezna. Zavezala se je pripraviti ustrezno dokumentacijo za razpis in urediti vse potrebno za zaposlitev oseb pri tožencu. Tudi sodišče je zaključilo, da sta D. in toženec poslovno sodelovala. Zaključek izpodbijane sodbe o navideznosti pogodbe je nejasen, ker je utemeljen zgolj s sklicevanjem na tožnikovo izpovedbo, da je „čez palec“ postavil ceno na 18.000,00 EUR. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da storitve iz Dogovorov niso bile opravljene, je protislovna. V sedmi točki obrazložitve je namreč ugotovljeno, da je D. mesečno vlagala vloge v imenu toženca, da je bila navedena kot kontaktna oseba za zaposlovanje invalidnih oseb, da je toženec sodeloval na razpisu za subvencije za zaposlovanje in da je toženec potrdil, da je bil A. A. zaposlen pri njem. Čeprav iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja zaključek, da je D. svoje obveznosti izpolnila, je sodišče prve stopnje v deveti točki izpodbijane sodbe zaključilo, da storitve niso bile opravljene. Podana je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku s tožbo zahteva plačilo računov izstavljenih na podlagi dveh Dogovorov o sodelovanju, obeh z dne 25.3.2009, ki ju je toženec sklenil z D.(1), ki je odstopila terjatev tožniku s Pogodbo o odstopnem prenosu terjatev z dne 27.7.2010. V trditveni podlagi tožbe je tožnik navajal, da je D. na podlagi obeh Dogovorov tožencu za dogovorjen znesek 18.000,00 EUR nudila pomoč pri iskanju nezaposlenih invalidov z namenom zaposlitve pri tožencu in za dogovorjen znesek 200,00 EUR za opravljeno storitev, nudila pomoč pri urejanju zadev na Skladu za vzpodbujanje in zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Sklad), tožena stranka pa bi, ob sklenitvi delovnega razmerja ter vložitvi ustrezne vloge, dobila sredstva Sklada RS za vzpodbujanje za zaposlovanje invalidov. Za opravljene storitve je zato toženec dolžan plačati, na podlagi sklenjenih Dogovorov izstavljene račune.

6. Toženec se je plačilu upiral s trditvami, da z D. navedenih Dogovorov ni sklenil. D. pa storitev, za katere tožnik trdi, da naj bi jih opravila ni opravila in sta zato Dogovora nična, da pa iz priloženih Dogovorov niti ni razvidno, kakšno storitev naj bi za znesek 18.000,00 EUR oziroma 200,00 EUR D. opravila. Neverjetno je, da bi se toženec za neopredeljeno storitev zavezal plačati (nerazumno) visoke zneske.

7. Izpodbijana sodba ugotavlja, 1) da je toženec poslovno sodeloval s tožnikovo D., 2) da sta bila Dogovora sklenjena v marcu 2009, 3) da je bila D. v imenu toženca pooblaščena za opravljanje poslov na Skladu, 4) da je tožnik mesečno v imenu toženca vlagal vloge na Sklad, 5) da je bil tožnik naveden kot kontaktna oseba za zaposlovanje invalidnih oseb, 6) da je A. A. prišel k tožniku podpisat že pripravljeno in s strani toženca podpisano pogodbo o zaposlitvi, 7) da A. A. na podlagi navedene pogodbe z delom ni niti začel, počakati je moral, na dve plačilni listi, da se mu ne plačuje, za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in 8) da je toženec sodeloval na razpisu za subvencijo za zaposlovanje invalidov.(2)

8. Sodba zavzame stališče, da sta bila dogovora zgolj navidezna, da resnična volja družbe in toženca ni bila v zaposlovanju invalidnih osebi in sta stranki hoteli v dogovor zapisali, da je šlo za opravo določenih storitev, ki niso bila izvedena, saj ni bila takšna njuna volja. Zavzeto stališče sodbe temelji na izpovedi tožnika o oblikovanju cene 18.000,00 EUR za opravljeno storitev(3), in ugotovitvi, da „te“ storitve v Dogovoru niso bile opravljene. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka sodba opre na prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama.

9. Pritožba utemeljeno izpostavlja nejasnost in protislovnost razlogov sodbe o vprašanju, ali je D. v Dogovoru dogovorjene storitve opravila ali ne. Sodba po eni strani ugotavlja, da je tožnik (zakoniti zastopnik D.) v imenu toženca vlagal vloge na Sklad, da je bil kontaktna oseba za zaposlovanje invalidov, po drugi strani pa zaključi, da storitve, dogovorjene v Dogovorih, niso bile opravljene (9. točka obrazložitve).

10. Presoja upravičenosti tožnika do v Dogovorih dogovorjenih plačil je odvisna od vprašanja, kakšne storitve so bile v ceni dogovorjeni v Dogovoru določene in ali jih je D. opravila.

11. Protislovnost razlogov o tem odločilnem dejstvu zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je, glede na njeno naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo.

12. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja da, dejstvo, da je tožnik za z Dogovorom dogovorjene storitve oblikoval ceno v višini polovice sredstev, ki naj bi jih toženec prejel od Sklada, ne nudi podlage za zaključek o zavestnem razhajanju med tožnikovo dejansko voljo in izjavo v Dogovoru. Za navidezno pogodbo gre v primeru, da gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki hočeta, da (simulirani posel) nastane le na videz, na zunaj, zanjo pa ne velja(4). Posledično je nepravilen materialnopravni zaključek sodbe o navideznosti Dogovorov.

13. Po navedenem je, ne glede na protislovnost razlogov, zaradi materialnopravno zmotnega izhodišča sodbe, da gre za navidezno pogodbo, ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Sodba, čeprav ugotavlja, da je v Dogovorih dogovorjena (nerazumno) visoka cena (18.000,00 EUR, 200,00 EUR) za storitve, ki niso niti natančno opredeljene oziroma so v pogodbi (ohlapno dogovorjene), kot je trdil toženec, ne ugotavlja skupnega namena pogodbenikov. Sodba se v razlogih sklicuje na „te storitve v Dogovorih“, ne da bi določbe dogovora razlagala z uporabo metod razlage v smislu drugega odstavka 82. člena OZ. Slednja namreč pri razlagi spornih določil določa, da se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

14. Nerazumno visok dogovorjen pogodbeni znesek (njegovo plačilo tožnik zahteva s tožbo), za opravljene storitve, ki naj bi (potrditvi tožnika) obsegale razgovore z invalidi in urejanje dokumentacije na Skladu, pridobitev denarnih sredstev Sklada v primeru sklenitve delovnega razmerja s takimi osebami, ugotovitve, da zaposleni invalid na podlagi podpisane pogodbe z delom ni niti začel, da se izvirniki obeh pogodb o zaposlitvi nahajajo na inšpektoratu v Kranju, izvirnika Dogovora pa na pristojnem tožilstvu, vzbujajo dvom v dopustno podlago (kavzo) Dogovorov.

15. Sodišče ne sme dopustiti, da stranka pravdnega postopka s procesnimi sredstvi izigra kogentne prepovedi materialnega prava.(5) Če je podlaga v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, je nedopustna. V tem primeru je pogodba nična.(6) Na ničnost pa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.(7) Nedopustnost kavze se ne nanaša le na njeno neposredno nasprotovanje zgoraj navedenim pravnim virom, temveč tudi na njihovo izigravanje.(8) Pri odplačnih poslih je lahko podlaga nedopustna tudi takrat, če se izkaže, da je posel, ki naj bi določal ekvivalente izpolnitve glede obeh strank, v resnici ni ekvivalenten.(9) Sicer pa ima sodišče, v kolikor ugotovi, da gre za nedovoljeno razpolaganje zahtevki (tretji odstavek 3. člena ZPP) ustrezna pooblastila tudi na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPP.

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbi na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, glede na njeno naravo, pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, manjka pa tudi obsežen sklop odločilnih dejstev in bi, če bi jih ugotavljalo pritožbeno sodišče samo, lahko bili stranki prikrajšani pri njuni pravici do pritožbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje že izvedlo obsežni dokazni postopek in je dokaze neposredno izvajalo, odločilna dejstva bo zato tudi lažje in hitreje ugotovilo.

17. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje naj odpravi ugotovljeno absolutno bistveno kršitev in po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

18. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik je pojasnil, da se izvirnika obeh Dogovorov nahajata na tožilstvu.

Op. št. (2): Izvirnika pogodb o zaposlitvi dveh zaposlenih invalidov pri tožencu (priloga A 21 in A 22) se nahajata na delovni inšpekciji v K. Op. št. (3): Tožnik je izpovedal, da je „čez palec“ postavil ceno na 18.000,00 EUR, ker naj bi toženec v primeru zaposlitve treh invalidov od Sklada prejel 36.000,00 EUR.

Op. št. (4): Prim. M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 360-361, VSRS sklep II Ips 176/2013 z dne 21.5.2015, VS RS sodba II Ips 426/2010 z dne 19.12.2013 in številne druge.

Op. št. (5): Prim. A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 45. Op. št. (6): Prvi, drugi in četrti odstavek 39. člena OZ.

Op. št. (7): 92. člen OZ.

Op. št. (8): Prim. P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 309. Op. št. (9): Prim. S. Cigoj, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, UL RS, 1998, str. 126.