Jedro

Za dovolitev in opravo izvršbe, ki se bo opravljala v tujini ali ki se zato, ker dolžnik v RS nima premoženja ali dohodkov, na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo, v RS ne bo opravljala, slovensko sodišče ni pristojno. Možnost, da se bo dolžnik kdaj v prihodnosti nahajal v RS in bo v prihodnosti imel v RS prihodke ali premoženje, na katerega bo mogoče poseči z izvršbo, ne zadošča za vzpostavitev pristojnosti sodišča RS.

Pomanjkanja pristojnosti sodišča RS ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika dolžniku.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, kjer gre za kombiniran sodni postopek, ki je sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka dovolitve izvršbe, mora torej sodišče, če ugotovi, da ni podana pristojnost sodišča RS, razveljaviti opravljena procesna dejanja, razveljaviti izdan sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi št. VL 180090/2009 z dne 4. 12. 2009 in zavrglo predlog za izvršbo.

2. Zoper sklep se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik. Predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa, naj se sklep spremeni tako, da se sodišču naloži, da začasni zastopnik opravlja vsa dejanja namesto dolžnika. Navaja, da sodišče prve stopnje upnika ni obvestilo o poizvedbah v zvezi s stalnim prebivališčem, zaposlitvijo in odprtih transakcijskih računih dolžnika. S tem je upniku odvzelo možnost varstva svojih interesov in pravic. Sodišče prve stopnje je dolžniku postavilo začasnega zastopnika, ki lahko v imenu dolžnika opravlja vsa procesna dejanja, zato je postopek potrebno nadaljevati. Obstaja možnost, da bo dolžnik prišel nazaj v Republiko Slovenijo in bo upnik terjatev lahko izterjal. ZPP kot razlog za postavitev začasnega zastopnika izrecno navaja, da se dolžniku postavi začasnega zastopnika, če je dolžnik ali njegov zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji v tujini in se vročitev ne more opraviti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora po 350. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ paziti po uradni dolžnosti.

5. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje upnika ni obvestilo o opravljenih poizvedbah v centralnem registru prebivalstva, registru transakcijskih računov in o sklenjenem delovnem razmerju ter da mu je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, niso utemeljene. Upnik je bil o vseh teh poizvedbah obveščen. Sodišče prve stopnje mu je namreč 9. 2. 2010 vročilo sklep z dne 3. 2. 2010, s katerim je ustavilo izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizaciji za plačilni promet in z rubežem osebnega dohodka. V obrazložitvi tega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je opravilo poizvedbe o dolžnikovih transakcijskih računih in o njegovi morebitni zaposlitvi, pri tem pa ugotovilo, da dolžnik ni zaposlen in da nima odprtega transakcijskega računa. Upnik je imel možnost, da zoper ta sklep vloži pritožbo, vendar te možnosti ni izkoristil. Nadalje je sodišče prve stopnje upnika s sklepom z dne 18. 8. 2011, ki je bil upniku vročen 23. 8. 2011, pozvalo, naj sodišču sporoči pravilen dolžnikov naslov. Iz tega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v Centralni register prebivalstva in ob tem ugotovilo, da dolžnik v RS nima prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Upnik je bil torej z vsemi poizvedbami, ki jih je glede dolžnika, njegovega prebivališča, zaposlitve in transakcijskih računov opravilo sodišče prve stopnje, seznanjen, glede tega je imel tudi možnost izjave in aktivnega sodelovanja v postopku (možnost vložitve pritožbe), ki pa je ni izkoristil. Njegova pravica do izjave in do obravnavanja pred sodiščem torej ni bila kršena.

6. Prvi odstavek 63. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP določa, da je sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju RS. To a contrario pomeni, da za dovolitev in opravo izvršbe, ki se bo opravljala v tujini ali ki se zato, ker dolžnik v RS nima premoženja ali dohodkov, na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo, v RS ne bo opravljala, slovensko sodišče ni pristojno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi dolžnik nima prebivališča v RS, v RS ne prejema nobenih dohodkov in nima odprtega transakcijskega računa, prav tako pa v RS tudi nima nobenega premoženja. Izvršbe na območju RS torej ni mogoče opravljati, saj na tem območju ni ničesar, na kar bi v izvršilnem postopku bilo mogoče poseči. Možnost, da se bo dolžnik kdaj v prihodnosti nahajal v RS in bo v prihodnosti imel v RS prihodke ali premoženje, na katerega bo mogoče poseči z izvršbo, ne zadošča za vzpostavitev pristojnosti sodišča RS. Izvršilni postopek se namreč vodi in v njem odloča glede na stanje, kakršno je v času odločanja, ne pa glede na stanje, ki bo morda nastopilo v prihodnosti.

7. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine gre za kombiniran sodni postopek, sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka za dovolitev izvršbe. Pristojnost sodišča RS mora tako biti podana tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izvršbe na območju RS ni mogoče opraviti, zato sodišče RS ni pristojno za vodenje predmetnega postopka.

8. Pomanjkanja pristojnosti sodišča RS ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika dolžniku. Postavitev začasnega zastopnika je namreč institut, s katerim se omogoči izvedba postopka, za vodenje katerega je pristojno sodišče RS, vendar se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika toženi stranki predolgo trajal in bi lahko nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. V predmetni zadevi, kjer ni podana pristojnost sodišča RS, zato določbe 82. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče uporabiti. Iz istega razloga tudi ni mogoče uporabiti določbe 5. točke drugega odstavka 82. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero se sklicuje upnik v pritožbi in po kateri sodišče postavi toženi stranki (dolžniku) začasnega zastopnika, če je stranka v tujini in se ni mogla opraviti vročitev. Tudi ta določba se namreč nanaša zgolj na situacije, ko je podana pristojnost sodišča RS. Pri obravnavani zadevi pa je bistveno, da ne samo, da se dolžnik nahaja v tujini, temveč v RS tudi nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča, niti ne obstaja nobena druga navezna okoliščina, ki bi omogočila opravljanje izvršbe v RS in s tem vzpostavila pristojnost slovenskega sodišča. Ob tem višje sodišče še dodaja, da ne drži pritožbena navedba, da je sodišče dolžniku v tem postopku postavilo začasnega zastopnika. Upnik je v vlogi z dne 7. 9. 2011 sicer res predlagal njegovo postavitev, vendar sodišče prve stopnje temu predlogu ni ugodilo, temveč je s sklepom z dne 14. 9. 2011 zgolj določilo vročevalca za opravljanje vročitev v predmetni zadevi, ki pa vročitve, glede na to, da se dolžnik ne nahaja več v RS niti nima tu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča, ni mogel opraviti.

9. Tretji odstavek 18. člena ZPP določa, da se sodišče, če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče RS, po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila. V postopku izdaje plačilnega naloga mora sodišče poleg tega tudi razveljaviti plačilni nalog (440. člen ZPP). V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, kjer gre za kombiniran sodni postopek, ki je sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka dovolitve izvršbe, mora torej sodišče, če ugotovi, da ni podana pristojnost sodišča RS, razveljaviti opravljena procesna dejanja, razveljaviti izdan sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavreči, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo.

10. Pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora po 350. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnik s pritožbo ni uspel, zato mora po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.