28. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 7. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1070/2002 z dne 1. 4. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 290/95 z dne 23. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnica (v pravdi prva tožnica) od prve tožene stranke (tj. Občine Piran) zahtevala plačilo odškodnine zaradi molka upravnega organa, pristojnega za izdajo lokacijskega dovoljenja, ter zaradi nedovoljenega in nezakonitega izkoriščanja pristojnosti pri izdaji odloka o razglasitvi sporne parcele za kulturno zgodovinski spomenik, s čimer je bila pritožnici onemogočena gradnja stanovanjske hiše. Postopek zoper drugo toženo stranko (tj. Republiko Slovenijo) je sodišče zaradi umika tožbe ustavilo. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti potrdilo Višje sodišče. Zoper drugostopenjsko sodbo je pritožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvi, da je odškodninska terjatev, ki sta jo uveljavljala tožnika, zastarala. Po oceni sodišč je zastaralni rok začel teči najkasneje leta 1981, medtem ko je bila tožba vložena šele dne 18. 11. 1992.

2.V ustavni pritožbi pritožnica izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišč. Zatrjuje kršitve pravic iz 22., 23. in 26. člena Ustave. Meni, da je odločitev sodišč o začetku teka zastaralnega roka arbitrarna in v nasprotju z uveljavljenimi stališči sodne prakse. Pritožnica se pri tem sklicuje na stališče sodne prakse, po katerem zastaranje začne teči, ko je oškodovanec zvedel za podatke, ki z določeno stopnjo verjetnosti kažejo na obstoj odgovornosti določene osebe za nastalo škodo, in da lahko oškodovanec povrnitev škode, ki nastaja postopoma, zahteva s sukcesivnim iztoževanjem, pri čemer se zastaralni roki računajo za vsako iztoževano terjatev posebej. V obravnavanem primeru naj bi nezakonito stanje nastopilo leta 1981, ko je pravni prednik tožene stranke izdal odlok o razglasitvi parcele za kulturno zgodovinski spomenik, in naj bi trajalo do leta 1996, ko je bil omenjeni odlok spremenjen. Zastaranje odškodninskega zahtevka naj bi tako pričelo teči šele leta 1996, ko je nezakonito stanje prenehalo. Pritožnica zatrjuje, da sodbi pritožbenega in revizijskega sodišča ne vsebujeta obrazložitve, zakaj odstopata od uveljavljenega stališča sodne prakse glede zastaranja v primeru sukcesivno nastajajoče škode. Pritožnica opozarja še na procesno kršitev, ki naj bi se zgodila v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je prišlo v zapisniku o naroku za glavno obravnavo do navedbe imena druge sodnice in ne tiste, ki je izdala prvostopenjsko sodbo. Pritožnica zatrjuje, da je bila na naroku za glavno obravnavo prisotna in ve, da obravnave ni vodila sodnica, ki je podpisala sodbo. Pritožbeno in revizijsko sodišče bi po mnenju pritožnice morali izvesti dokaze za ugotavljanje tega dejstva. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

3.Z zatrjevanjem, da je izpodbijana odločitev sodišč glede začetka teka zastaralnega roka arbitrarna in v nasprotju z uveljavljenimi stališči sodne prakse, pritožnica uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišča so dovolj izčrpno in razumno pojasnila, zakaj je v obravnavanem primeru zastaralni rok začel teči najkasneje leta 1981. V samo pravilnost presoje sodišč glede začetka teka zastaralnega roka pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

4.Kar zadeva pritožničin očitek o odstopu od ustaljenega stališča sodne prakse glede zastaranja v primeru sukcesivno nastajajoče škode, na katero se pritožnica v ustavni pritožbi tudi sklicuje, je treba pojasniti, da si ga pritožnica zmotno razlaga. Ker se je Vrhovno sodišče nanj oprlo, je njen očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse neutemeljen.

5.Kršitev pravice od enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pritožnica utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da obravnave ni vodila sodnica, ki je podpisala sodbo. Višje sodišče je na podlagi poročila prvostopenjske sodnice ugotovilo, da je prišlo do očitne pisne pomote v uvodu zapisnika o naroku za glavno obravnavo (zaradi zamenjave tajnice, ki je stalna zapisnikarica pri drugi sodnici), sicer pa je na koncu zapisnika podpisana sodnica, ki je sodelovala na glavni obravnavi in pri izdaji prvostopenjske sodbe, kar je potrdila tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Tem argumentom je v celoti pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Po oceni Ustavnega sodišča sta pritožbeno in revizijsko sodišče dovolj prepričljivo obrazložili okoliščine, ki kažejo na očitno pisno pomoto pri zapisu imena druge sodnice v uvodu zapisnika o glavni obravnavi. Pritožničin očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave je zato neutemeljen.

6.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva je namreč ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavani zadevi prišlo.

7.Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi pravice do povračila škode (26. člen Ustave). Zgolj okoliščina, da je bil pritožničin odškodninski zahtevek zavrnjen, kršitve te ustavne pravice ne izkazuje. Pritožnica pa ne izkaže, da bi izpodbijana odločitev sodišča temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić