Jedro

Z izrekom izpodbijane odločbe ni bila razveljavljena predhodno izdana odločba o priznanju pravice do zdravstvenega varstva tožniku, kot to zahteva drugi odstavek 231. člena ZUJF. Prav tako iz izpodbijane odločbe niti iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi jo upravni organ razveljavil s posebno odločbo. Ob upoštevanju 158. člena Ustave v povezavi s četrtim odstavkom 225. člena ZUP pa je možno novo odločbo v isti zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, izdati le, če se odpravi, razveljavi ali spremeni prejšnja odločba.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 130-3522/2012-2 z dne 19. 9. 2012 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ - Upravna enota Ljubljana, odločil, da tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada več pravica do zdravstvenega varstva - plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Svojo odločitev opira na določila 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Uradni list RS, št. 40/2012 in nadaljnji) in 22. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 59/06 in nadaljnji). V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik vojni veteran, ki ima z odločbo Upravne enote Ljubljana priznano pravico do zdravstvenega varstva - plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja ter da je na podlagi 231. člena ZUJF upravni organ po uradni dolžnosti uvedel predmetni postopek, ali od 1. 1. 2013 dalje tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do zdravstvenega varstva. Na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradne evidence, je upravni organ ugotovil, da ima tožnik priznan status vojnega veterana, da ima priznano pravico do zdravstvenega varstva, da bo 1. 1. 2013 star več kot 55 let, da živi v gospodinjstvu sam, da ne prejema veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, ker njegova pokojnina presega osnovo za veteranski dodatek, t.j. znesek 497,15 EUR, ter da od 1. 1. 2013 dalje kot vojni veteran ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do zdravstvenega varstva. O slednjem je upravni organ obvestil tožnika ter ga pisno pozval, da se pred izdajo odločbe v danem roku izjavi o vseh navedenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, vendar se tožnik v danem roku ni izjavil. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ povzema določila 231. člena ZUJF ter navaja, da z odločbo, izdano v postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi ZVV, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada. V nadaljevanju povzema določila 8. do 12. člena ZVV in 41. do 52. člena ZVV ter ugotavlja, da tožnik kot vojni veteran ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, zato mu tudi pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada.

Tožnik se je zoper odločbo upravnega organa prve stopnje pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

V tožbi tožnik nasprotuje odločitvam upravnih organov prve in druge stopnje ter opozarja na ustavno načelo prepovedi retroaktivnosti ter meni, da je ZUJF v nasprotju z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki zagotavlja pravice borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin v obsegu in pod pogoji, veljavnimi pred uveljavitvijo tega ustavnega zakona. Nadalje meni, da je ZUJF diskriminatoren in krivičen, ker prizadene le vojne veterane in vojne invalide - razen upravičencev do veteranskega in invalidskega dodatka, ker velja le za vojne veterane in vojne invalide iz NOB in iz osamosvojitvene vojne 1991, ne pa tudi za prisilne mobilizirance v nemško vojsko in druge žrtve vojnega nasilja. Nadalje meni, da je tudi moralno nesprejemljiv, kar ga prizadene kot borca NOB, ki pri svoji starosti 88 let najbolj potrebuje zdravstveno varstvo in oskrbo. Poudarja še, da se je kot borec NOB boril za vrednote in svobodo vseh, tudi današnje mladine, in se čuti globoko ponižanega, še posebej glede na njegova leta. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, vztraja pa tudi pri dejanskih in pravnih ugotovitvah v izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Zakonodajalec je z določilom drugega odstavka 231. člena ZUJF določil, da upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila tožniku pravica do zdravstvenega varstva - plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev predhodno že priznana, saj to izhaja tako iz 3. odstavka obrazložitve kot iz 2. alineje 3. odstavka izpodbijane odločbe, vendar z izrekom sedaj izpodbijane odločbe ni bila hkrati razveljavljena tudi predhodno izdana odločba o priznanju pravice do zdravstvenega varstva tožniku, kot to zahteva citirani drugi odstavek 231. člena ZUJF. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja, niti to ne izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, da bi jo upravni organ razveljavil s posebno odločbo, čeprav drugi odstavek 231. člena ZUJF izrecno določa, da mora biti razveljavljena z isto odločbo. V konkretnem primeru pa iz izpodbijane odločbe, niti iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, da bi bila predhodno izdana odločba, s katero je bila tožniku pravica do zdravstvenega varstva že priznana, kadarkoli odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, kar pomeni, da prejšnja odločba še vedno ostaja v veljavi.

V skladu s 158. členom Ustave RS je sicer mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Navedeno ustavno načelo pravnomočnosti je podrobneje urejeno tudi z določilom četrtega odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki določa, da je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Vendar iz podatkov upravnega spisa v konkretnem primeru ne izhaja, da bi bila prejšnja odločba o priznanju pravice do zdravstvenega varstva tožniku odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Četudi drugi odstavek 231. člena ZUJF sicer nudi pravno podlago za razveljavitev prejšnje odločbe, vendar niti iz izpodbijane odločbe, niti iz upravnega spisa ni razvidno, da bi jo upravni organ razveljavil. Po mnenju sodišča pa je možno ob upoštevanju 158. člena Ustave v povezavi s četrtim odstavkom 225. člena ZUP novo odločbo v isti zadevi (o kateri je že bilo pravnomočno odločeno) izdati le, če se odpravi, razveljavi ali spremeni prejšnja odločba. Navedeno nenazadnje izhaja celo iz izpodbijane prvostopenjske odločbe, v kateri upravni organ celo sam navaja, da mora upravna enota razveljaviti odločbo o pravici, priznani na podlagi ZVV, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada. Ne nazadnje sodišče na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje z dopisom tožniku z dne 8. 8. 2012 celo sam navedel, da bo razveljavil odločbo, s katero mu je bila predhodno že priznana pravica do zdravstvenega varstva.

Ker v obravnavanem primeru po podatkih, kot izhajajo iz predloženega upravnega spisa, še vedno ostaja v veljavi odločba Upravne enote Ljubljana, s katero je bila tožniku predhodno že priznana pravica do zdravstvenega varstva - plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za izdajo nove odločbe, če torej prejšnja odločba ni bila razveljavljena, zaradi česar v obravnavanem primeru niso bila upoštevana pravila postopka (bistvena kršitev pravil postopka). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). V ponovljenem postopku bo upravni organ moral upoštevati, da je pogoj za izdajo nove odločbe podan le ob predpostavki, če je prejšnja odločba prenehala veljati. Ker je torej izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se sodišče ni posebej spuščalo v presojo tožbenih ugovorov, vendar tožniku glede na tožbene navedbe dodatno pojasnjuje le še sledeče: Upravno sodišče je bilo sicer mnenja, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v skladu s 155. členom Ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, oziroma je to mogoče le pod pogoji, določenimi v tem členu (drugi odstavek 155. člena Ustave). Zato je sodišče s sklepom št. I U 1600/2012 z dne 19. 12. 2012 in nato še s sklepom opr. št. I U 907/2013-10 z dne 11. 9. 2013 v skladu s 156. členom Ustave prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF, ker je menilo, da je navedena ureditev v nasprotju s 155. členom Ustave, ker posega v pravico vseh tistih, ki jim je bila že priznana pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču pa so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.