Jedro

Ker znesek tožnikove invalidske pokojnine presega v 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 določeni cenzus, ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ni mogoče šteti, da bi ga oče do svoje smrti preživljal, ne glede na to, da sta imela skupno stalno prebivališče. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do družinske pokojnine od spornega dne dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 6. 7 2017 in št. ... z dne 24. 4. 2017 ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma podrejeno priznanje pravice do družinske pokojnine po očetu A.A. od 3. 2. 2017 dalje (I. tč. izreka). Hkrati je sklenilo, da stroški tožnikovega zastopanja bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu pravilni in zakoniti.

2. Tožnik po odvetniški družbi izpodbija I. točko sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ni sporno, da je od 1. 11. 2000 invalidsko upokojen, da je invalidska pokojnina pred očetovo smrtjo znašala 266,30 EUR povprečno mesečno, ter da je imel z očetom skupno prebivališče. Tožena stranka ni prerekala trditev, da je pretežni del sredstev za preživljanje zagotavljal oče, zato je potrebno neprerekano dejstvo po 2. odstavku 214. člena ZPP šteti za priznano. Kljub temu sodišče ugotavlja, da ni izpolnjeval pogoja preživljanja, ker je presegal cenzus iz 56. člena ZPIZ-2. Cenzus v višini 224,77 EUR za pridobitev pravice do družinske pokojnine ne zagotavlja najnujnejšega preživljanja. Nizek cenzus krši ustavne pravice do varstva osebnosti, dostojanstva ter pravico do socialne varnosti. Za ohranitev človekovega dostojanstva ne zadošča, da ima na koncu meseca dovolj sredstev za pokritje stroškov, ampak tudi podlaga po kateri so sredstva pridobljena.

Ob invalidski upokojitvi naj bi mu bilo zagotovljeno, da bo po smrti staršev upravičen do družinske pokojnine. Ker takratni zakon ni določal dohodkovnega cenzusa je bilo jasno, da bo pridobil pravico po očetovi smrti. Izpodbijana sodba krši načelo zaupanja v pravo. Glede na 5. odstavek 116. člena ZPIZ-1 je računal, da bo po očetovi smrti pridobil pravico do družinske pokojnine. Podzakonski predpis, ki je zaostril pogoje, je bil neustaven, ne glede, kdaj je to ugotovilo Ustavno sodišče RS. Tudi ZPIZ-2 krši ustavne določbe in je v nasprotju s 1. členom Protokola h Konvenciji o človekovih pravicah, saj posega v pravico do premoženja. Izpada ne more nadomestiti z dodatkom za pomoč in postrežbo, ki ga je imel že v času očetovega življenja, pa je vseeno potreboval njegovo pomoč.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Tudi če toženi zavod ni postopal po 2. odstavku 214. člena ZPP, ker naj ne bi prerekal navedb, da je pretežni del sredstev za preživljanje tožnika zagotavljal oče, to samo po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. V odgovoru na tožbo je med drugim vztrajal pri izdanih upravnih aktih in navajal, da je pri odločitvi upošteval zavezujočo zakonodajo in predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sicer je v sodno socialnih sporih, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov, že zaradi načela materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1) sodišče dolžno popolno in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, in nanj pravilno uporabiti materialno pravo, kar je storilo tudi v predmetni zadevi. Izpodbijana zavrnilna sodba je temeljito obrazložena z odločilnimi dejanskimi in relevantnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje poudarja le še naslednje.

5. Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2). Za priznanje pravice do družinske pokojnine, morajo biti izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca in zavarovanega družinskega člana. V konkretnem primeru torej pogoji iz 52. člena ter 5. odstavka 57. člena v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2. Po 5. odstavku 57. člena ZPIZ-2 otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, pravico pridobi, če ga je uživalec pravice do svoje smrti preživljal in imel z njim skupno stalno prebivališče. Po 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 pa se šteje, da je uživalec pokojnine preživljal družinskega člana, če povprečni mesečni dohodek v zadnjem koledarskem letu pred nastankom zavarovanega primera, torej smrtjo uživalca, ni presegal 29 % najnižje pokojninske osnove ali 224,77 EUR. Torej bi bil pogoj preživljanja izpolnjen, če bi bil tožnikov povprečni mesečni dohodek leta 2016 nižji od 224,77 EUR, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

6. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano, saj ni nobenega dvoma, da je imel tožnik v letu pred nastankom zavarovanega primera, t.j. leta 2016 mesečno 266,30 EUR invalidske pokojnine.

Ker znesek tožnikove invalidske pokojnine presega v 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 določeni cenzus, ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ni mogoče šteti, da bi ga oče do svoje smrti preživljal, ne glede na to, da sta imela skupno stalno prebivališče. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do družinske pokojnine od 3. 2. 2017 dalje.

7. Ob utemeljeni zavrnitvi odprave zakonitih posamičnih upravnih aktov ni prišlo niti moglo priti do kršitev zatrjevanih ustavnih pravic. Mogoče je sicer pritrditi tožniku, da povprečni mesečni dohodek, ki ne presega 29 % najnižje pokojninske osnove, torej 224,77 EUR ne zadošča za kritje minimalnih potreb za preživetje. Vendar kljub temu veljavna zakonska ureditev sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz sistema socialnega varnosti, vključno s pravico do pokojne, široko polje proste presoje. Sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter delu in plačanih prispevkih, zato zakonsko določen cenzus za štetje, kdaj je umrli preživljal družinskega člana, ni nedopusten. Kadar pa osebna pokojnina ne zadošča za preživetje in uživalec nima drugih sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, država na temelju 50. člena zagotavlja posebne pravice iz sistema socialne varnosti, kot npr. varstveni dodatek, redno ali izredno denarno socialno pomoč ter druge socialne transferje, kot je poudarjeno že v izpodbijani sodbi.

8. Ostala pritožnikova izvajanja, od tega, da naj bi mu bilo ob invalidski upokojitvi zagotovljeno, da bo po smrti staršev pridobil pravico do družinske pokojnine, čeprav nastanka zavarovanega primera na strani uživalca pokojnine časovno vnaprej sploh ni mogoče predvideti, s tem v zvezi neutemeljeno očitano kršitev zaupanja v pravo, pavšalen in z ničemer obrazložen očitek kršitve 21. člena Ustave RS, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva kazenskih in vseh drugih pravnih postopkih do zatrjevane kršitve 1. člena Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin5, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantna, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Pritožbenemu sodišču se do navedenih očitkov zato posebej ni bilo potrebno niti opredeljevati. V skladu s 353. členom ZPP je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker je tožnik zastopan na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, je ob takšnem pritožbenem izidu bilo potrebno hkrati odločiti, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 96/2002 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 5 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994).