8. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 22. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 72/2005 z dne 14. 4. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 222/2004 z dne 13. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano pravnomočno sodbo neidentificirano osebo, ki se predstavlja za A. A., spoznalo za krivo kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom istega zakona ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Izreklo je enotno kazen desetih mesecev zapora in denarno kazen ter stransko kazen izgona tujca iz države. Pritožnik pritožbe zoper sodbo ni vložil. Zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila njegova zagovornica, je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da je bil prebežnik in ne storilec kaznivega dejanja, ponarejene osebne dokumente je uporabljal v skrajni sili, saj si pravega imena v strahu za svoje življenje iz političnih razlogov na begu iz Z. v V. ni upal uporabljati. Ta okoliščina naj bi predstavljala skrajno silo, ki pa je sodišči naj ne bi upoštevali. Vrhovno sodišče naj bi zagrešilo kršitev pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave, ker naj ne bi odločalo o zatrjevanjih glede skrajne sile. Pritožnik navaja, da dejstvo, da ni državljan Republike Slovenije, ne bi smelo vplivati na tako ravnanje Vrhovnega sodišča. To sodišče naj bi z zavrnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti kršilo tudi njegovo pravico do enakega varstva, ker naj bi v "t. i. zadevi Rupar" odločilo v prid obsojenca tako, da naj bi trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pretvorilo v pravno zmoto. Pritožnik zatrjuje tudi, da izrek prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na označbo obsojene osebe, ni razumljiv, ker sodišče v njem ni navedlo osebnih podatkov obsojenca in zato obsojenca ni mogoče identificirati. Vrhovno sodišče naj bi v izreku sodbe nedopustno navedlo, da je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega A A., s čimer naj bi brez izvedbe dokazov ugotovilo, da ima opraviti s pritožnikom in ne z neidentificirano osebo. Trdilo naj bi, da obstaja subjektivna identiteta med obtožbo in sodbo zato, ker naj bi bil obsojen tisti obtoženec, ki je bil pridržan, priprt in obsojen. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

B.

3.Pritožnik pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ni vložil, zato je Ustavno sodišče lahko ustavno pritožbo obravnavalo le z vidika morebitnih kršitev v postopku pred Vrhovnim sodiščem.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnikove navedbe, da je bil prebežnik in ne storilec kaznivega dejanja in da je zaradi strahu za življenje uporabljal ponarejene dokumente, po vsebini pomenijo ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek o nedopustnem izreku sodbe Vrhovnega sodišča in o stališču Vrhovnega sodišča v zvezi z izrekom prvostopenjske sodbe, s katerim se pritožnik ne strinja, pa pomenita očitek napačne uporabe prava. Vendar pritožnik z navedbami, ki po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe prava, ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

5.Pritožnik zatrjuje, da je Vrhovno sodišče s tem, ko o skrajni sili sploh ni odločalo, zagrešilo kršitev pravice iz prvega odstavka 14. člena Ustave, pravice iz 22. člena Ustave in pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je to sodišče o skrajni sili odločalo, saj se je opredelilo do navedb pritožnika o njej z oceno, da gre za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato očitek ni utemeljen.

6.Pritožnik uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave tudi s trditvijo, da je v njegovem primeru Vrhovno sodišče odločilo drugače kot v podobnem primeru in se pri tem sklicuje na eno samo sodbo. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da s sklicevanjem na en sam primer ni mogoče utemeljiti odstopa od ustaljene sodne prakse. Toliko bolj, ker pritožnik ni izkazal, da bi primer, na katerega se sklicuje, pomenil ustaljeno sodno prakso. Glede na to za zatrjevano kršitev ne gre.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Ustava v 2. členu ne določa nobene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato z izpodbijano sodbo ni moglo priti do zatrjevane kršitve.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer