Jedro

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe.

Za presojo, ali je treba v posameznem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 366. člena OZ, je bistven razlog, zaradi katerega je bil upnik v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, v katerem je pridobil izvršilni naslov, pasiven oziroma je podal umik predloga za izvršbo. Ključno je namreč, ali se je upnik želel odreči učinkom sodnega varstva, ali pa je bila njegova pasivnost oziroma umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Če je bil razlog za navedeno v dotedanji neuspešni prisilni izterjavi iz dolžnikovega premoženja in izogibanje nastajanju le dodatnih stroškov s tem v zvezi, ni mogoče šteti, da je upnikova pasivnost posledica njegovega namena, da se odpove sodnemu varstvu svoje terjatve. Le če se je upnik imel namen odpovedati sodnemu varstvu, ki ga je predhodno zahteval, ne pride do učinka pretrganja zastaranja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka, to je, kolikor je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi v preostalem delu zavrnjen, in v izpodbijanem delu II. točke izreka, to je glede dolžnikovih stroškov postopka, potrdi.

II.Dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi I 41/2025 z dne 17. 3. 2025 razveljavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneskov: - 331,39 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 14,66 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 331,38 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 20,86 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 331,43 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 331,28 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 331,32 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 331,31 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 331,26 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, 331,29 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 331,27 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 529,05 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 6.846,42 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 67,01 EUR od 17. 5. 2005 do 6. 3. 2022, - 106,68 EUR od 28. 5. 2005 do 6. 3. 2022, ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo, v preostalem delu pa je ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Dolžnik je zoper zavrnilni del sklepa vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izda sklep o ustavitvi izvršbe in razveljavi opravljena izvršilna dejanja, upniku pa naloži v plačilo izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je sklepa o izvršbi, ki je bil izdan dne 16. 5. 2025, torej pred slabimi 20 leti. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se desetletni zastaralni rok naj še ne bi iztekel, ker je sodišče izvršbo ustavilo s sklepom, ki je postal pravnomočen 19. 1. 2016. Vendar sodišče ob tem spregleda, da je zastaralni rok dejansko pričel teči z dnem zamude trimesečnega roka, v katerem bi moral upnik predlagati nov rubež. Glede na to, da je upnik predlagal dve izvršilni sredstvi, in da se je izvršba na obe izvršilni sredstvi ustavila, pomeni, da se je s sklepom z dne 21. 12. 2015 ustavil celoten postopek. V skladu z drugim odstavkom v zvezi s prvim odstavkom 88. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), veljavnim v času izdaje sklepa o ustavitvi izvršbe na premičnine, sodišče ustavi izvršbo, če upnik v roku treh mesecev od zadnjega rubeža ne predlaga ponovnega rubeža. Iz priloženega popisa spisa je razvidno, je bil rubež premičnin neuspešen, saj sodišče sicer ne bi dne 6. 11. 2006 izdalo sklepa o odločitvi izvršbe s prodajo premičnih stvari. Dolžnik bi moral pravočasno predlagati nov rubež, pa slednjega ni storil. To se v obravnavanem primeru mora šteti kot opustitveno ravnanje, ki ima za posledico, da zastaranje ni bilo pretrgano do 21. 11. 2015 oziroma do pravnomočnosti obravnavanega sklepa, kot je sodišče zmotno zaključilo.

Izvršilni postopek se je ustavil zaradi neaktivnosti upnika, ki v skladu s prvim odstavkom 366. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) predstavlja dejanje, ki ne pretrga zastaranja. To pomeni, da zastaranja ni pretrgal predlog za novo izvršilno sredstvo z dne 11. 8. 2005, temveč je desetletni zastaralni rok terjatve iz izvršilnega naslova, to je sklepa o izvršbi I 5008/2005, pričel teči 27. 6. 2005, ko se je ustavila izvršba na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Navedeno pomeni, da je terjatev iz izvršilnega naslova dokončno zastarala 27. 6. 2015. Enako stališče je zavzela tudi sodna praksa, kot na primer VSL sklep I Ip 1333/2024, iz katerega izhaja, da „morebitna aktivnost upnika pred sodiščem nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik kasneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Tako je bilo tudi v danem primeru, ko je bila izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ustavljena iz razloga, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev“.

V obravnavanem primeru se je izvršba z rubežem premičnin ustavila iz razloga, ker upnik ni predlagal nove dražbe, kar je enako kot v zgornjem primeru, ko upnik ni založil predujma za cenitev nepremičnine. Sodišče pa je v obravnavanem primeru zmotno štelo, da je bilo zastaranje pretrgano do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 21. 12. 2015. Takšno stališče bi pomenilo različno obravnavanje istih situacij. Nesporno je, da vložena tožba, ki je bila naknadno zavržena, ni pretrgala zastaranja. Dolžnik se sprašuje, zakaj sodišče to situacijo obravnava drugače. Neaktivnost upnika je bila namreč že v letu 2005 s tem, ko upnik ni predlagal ponovnega rubeža. Zgolj odlaganje izvršbe in nato bistveno poznejša ustavitev postopka, ki ni bila opravljena po zamudi trimesečnega roka, najverjetneje zaradi sodnih zaostankov, ne more dolžnika v obravnavani situaciji postaviti v drugačen položaj od ostalih istovrstnih zadev, v katerih se šteje, da neaktivnost ali neuspešen rubež ne pretrga zastaranja.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu (zavrnilni del točke I izreka, točka II izreka glede dolžnikovih stroškov ugovornega postopka) preizkusilo v okviru zatrjevanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6.V obravnavani zadevi sklep o izvršbi temelji na izvršilnem naslovu – pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani I 5008/2005 z dne 16. 5. 2005. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je izvršilni naslov v dajatvenem delu (prim. tretji odstavek 44. člena ZIZ).

7.Predmet tega pritožbenega postopka je sklep o ugovoru dolžnika, ki mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo ter ga delno zavrnilo. Za pritožbo je sporna odločitev o zavrnitvi ugovora v preostalem delu, vendar višje sodišče očitka dolžnika, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo, ne sprejema.

8.Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo1 velja desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena OZ). Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe (prvi odstavek 336. člena OZ), tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (365. člen OZ). Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe (tretji odstavek 44. člena ZIZ), v takem primeru zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.2 Po pretrganju začne zastaralni rok znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok (369. člen OZ).

9.Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja (prvi odstavek 366. člena OZ). Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe.3 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za zadnje navedeni položaj.

10.V obravnavani izvršilni zadevi opr. št. I 41/2025 je upnik predlog za izvršbo vložil dne 6. 3. 2025. Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine I 5008/2005 je bil z edinim do tedaj še aktivnim izvršilnim sredstvom (rubežem premičnin) ustavljen s sklepom z dne 21. 12. 2015, ki je postal pravnomočen dne 19. 1. 2016.

11.Od pravnomočnega zaključka izvršilnega postopka I 5008/2005 do vložitve predloga za izvršbo v obravnavani zadevi torej še ni pretekel zastaralni rok desetih let. Je pa med strankama sporno, ali do pravnomočnega končanja izvršilnega postopka I 5008/2005 zastaranje res ni teklo kljub temu, da je bila izvršba z edinim tedaj še aktivnim izvršilnim sredstvom pravnomočno ustavljena iz razloga, ker upnik v zakonskem roku ni predlagal ponovnega rubeža premičnin. Povedano drugače, sporno je, ali je tek izvršilnega postopka I 5008/2005 imel učinek pretrganja zastaranja, ne glede na upnikovo pasivnost v zvezi z dovoljeno premičninsko izvršbo. Kot je že navedeno zgoraj, se namreč po prvem odstavku 366. člena OZ šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja.

12.Za presojo, ali je treba v posameznem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 366. člena OZ, je bistven razlog, zaradi katerega je bil upnik v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, v katerem je pridobil izvršilni naslov, pasiven oziroma je podal umik predloga za izvršbo. Ključno je namreč, ali se je upnik želel odreči učinkom sodnega varstva, ali pa je bila njegova pasivnost oziroma umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Če je bil razlog za navedeno v dotedanji neuspešni prisilni izterjavi iz dolžnikovega premoženja in izogibanje nastajanju le dodatnih stroškov s tem v zvezi, ni mogoče šteti, da je upnikova pasivnost posledica njegovega namena, da se odpove sodnemu varstvu svoje terjatve. Le če se je upnik imel namen odpovedati sodnemu varstvu, ki ga je predhodno zahteval, ne pride do učinka pretrganja zastaranja.4

13.Dolžnik v pritožbi kot bistveno meni, da zastaranje da pravnomočnega končanja postopka I 5008/2005 ni bilo pretrgano, ker upnik v zakonskem roku od predhodnega neuspešnega rubeža ni predlagal ponovnega rubeža. Takšno stališče materialnopravno ni pravilno, saj dolžnik ob tem niti ne izpodbija dejanske ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da predhodni rubež ni bil uspešen, ker se pri dolžniku niso našle rubljive stvari. Višje sodišče se zato strinja, da upnikove pasivnosti v zvezi z nadaljnjo opravo premičninske izvršbe ni mogoče šteti kot odrek pravnemu varstvu, temveč je bil upnik pasiven zaradi pomanjkanja dolžnikovega premoženja in v izogib nastajanju le dodatnih stroškov. Dolžnik s pritožbo ne prepriča v nasprotno, pri čemer je neutemeljeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1333/2024. V tisti zadevi je namreč bila izvršba na nepremičnino ustavljena zaradi neplačila predujma za cenilca za njeno cenitev in torej ne zato, ker bi bila izterjava neuspešna. Kot je bilo pojasnjeno, namreč ni vseeno, zakaj je upnik podal umik oziroma je bil pasiven. Vseh primerov, ko je prišlo do tega, ni mogoče enačiti in kar samodejno uporabiti 366. člena OZ.

14.Po povedanem pritožba odločitve o zavrnitvi ugovora v ostalem delu (I. točka izreka) ne ovrže, posledično ni utemeljena niti pritožba zoper odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (II. točka izreka; šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka, to je kolikor je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi v ostalem delu zavrnjen, ter v izpodbijani II. točki izreka glede dolžnikovih stroškov postopka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15.Glede na neuspeh s pritožbo dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka. (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1To velja za glavnico in zakonske zamudne obresti, zapadle do izdaje izvršilnega naslova. Za zakonske zamudne obresti, zapadle po izdaji izvršilnega naslova, pa velja triletni zastaralni rok (drugi odstavek 356. člena OZ) – t. i. neprave judikatne terjatve.

2Tako tudi npr. VSL sklep II Ip 4643/2014 z dne 16. 12. 2014.

3Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 57/2011.

4Glej na primer VSL sklep I Ip 25/2024 z dne 29. 1. 2024, VSL sklep I Ip 678/2023 z dne 5. 7. 2023, VSM sklep I Ip 380/2022 z dne 29. 6. 2022 in drugi.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 44, 44/3, 53, 55, 55/1, 55/1-11 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 356, 356/1, 366, 366/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.