Jedro

Glede dela plače iz naslova delovne uspešnosti lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti od pristojnega sodišča. Zakonodajalec v ZSPJS ni določil, katero je pristojno sodišče, ali delovno sodišče ali Upravno sodišče RS. Ker je z izpodbijanim aktom odločeno o pravici iz delovnega razmerja med tožnikom in njegovim delodajalcem (1. odstavek točka b. 5. člena v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ZDSS-1) in ker izpodbijani akt ni upravni akt (2. člen ZUS-1), se je Upravno sodišče RS izreklo za stvarno nepristojno.

Izrek

Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je minister na podlagi 2. člena Pravilnika o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev s področja kulture (Pravilnik, Uradni list RS, št. 28/2006, 43/2007) odločil, da tožniku za leto 2007 ne pripada del plače iz naslova delovne uspešnosti za izvajanje javne službe. V pravnem pouku sklepa je navedeno, da je zoper sklep možen upravni spor.

S tožbo tožnik uveljavlja, da sodišče izpodbijani sklep spremeni in odloči, da tožniku pripada del plače za delovno uspešnost, podrejeno pa predlaga, da sodišče sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS. št. 105/2006) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07, 45/08). Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (1. odstavek 19. člena ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor glede dela plače iz naslova delovne uspešnosti.

Predmetna zadeva ne spada v okvir drugega dela (člen 24) Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ker določilo 22. člena ZJU pravi, da drugi del zakona velja za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, tožnik pa je sicer kot javni uslužbenec direktor javnega zavoda in ni zaposlen v državnem organu ali v upravi lokalne skupnosti. Za predmetno zadevo je relevantno določilo 1. odstavka 5. člena ZJU (v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZJU), ki med drugim pravi, da za pravice iz delovnega razmerja javnih uslužbencev veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK, Uradni list RS, št. 96/2002, 56/2008, 1. odstavek 45. člena) ne ureja drugače. Določilo 2. odstavka 5. člena ZJU pa pravi, da sistem plač v javnem sektorju ureja poseben zakon. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Uradni list RS, št. 56/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, 3. odstavek 22.a. člena ZSPJS), na podlagi katerega je tudi sprejet Pravilnik, na katerega je tožena stranka oprla izpodbijani sklep, v določilu 4. odstavka 3.a. člena predvideva pravno sredstvo javnega uslužbenca za ugotovitev nezakonitosti odločitve o plači, ki ga javni uslužbenec vloži pri delodajalcu, v naslednjem koraku pa lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti od pristojnega sodišča. Zakonodajalec v ZSPJS ni določil, katero je pristojno sodišče, ali delovno sodišče ali Upravno sodišče RS. Ker je z izpodbijanim aktom odločeno o pravici iz delovnega razmerja med tožnikom in njegovim delodajalcem (1. odstavek točka b. 5. člena v zvezi z določilom 1. odstavka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) in ker izpodbijani akt ni upravni akt (2. člen ZUS-1), se je sodišče ob upoštevanju določila 8. člena ZDSS-1 v izreku sodne odločbe izreklo za stvarno nepristojno in bo na podlagi 1. odstavka 23. člena ZPP zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.