Jedro

Odločba tožene stranke (Sodnega sveta RS), ki temelji na negativni oceni glede sposobnosti ustnega in pisnega izražanja, ne da bi tožena stranka ugotavljala, kako kandidat za okrajnega sodnika dejansko obvladuje slovenščino, in ki opira odločitev tožene stranke na negativno oceno personalnega sveta, sprejeto po neformalnem razgovoru, s kandidatom, da ni izpolnil pričakovanj predsednika višjega sodišča glede odprave težav pri obvladovanju slovenskega jezika, in ne upošteva listin in podatkov v upravnih spisih v zvezi s tem, ni zakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Sodnega sveta Republike Slovenije v Ljubljani št. ... z dne 13.2.1997.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnica ne izbere in ne predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije v izvolitev na sodniško mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču na P., ker ne izpolnjuje kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in 8/96 - sposobnost ustnega in pisnega izražanja). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da se mora po določbi 1. odstavka 28. člena navedenega zakona pri izbiri kandidatov za sodniško službo ravnati po kriterijih, ki jih določa ta zakon, v zvezi z ugotovitvijo, ali ima kandidat strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe. Ti kriteriji po določbi 2. odstavka istega člena zavezujejo tudi personalne svete. Kriteriji so določeni v 29. členu navedenega zakona, med drugim tudi kriterij, katerega neizpolnjevanje je ugotovila v konkretnem primeru (4. točka 1. odstavka navedenega člena). Pri tem se je oprla na mnenje personalnega sveta Okrožnega sodišča na P. z dne 15.11.1996, ki je opravil tudi pogovor s tožnico kot kandidatko. Iz tega pogovora izhaja, da kandidatka ni izpolnila pričakovanj glede odprave težav pri obvladovanju slovenskega jezika in po oceni tega personalnega sveta ni mogoče reči, da kandidatka nima težav pri obvladovanju slovenskega jezika, torej, da je sposobna dobrega ustnega izražanja v slovenskem jeziku. Iz spričevala Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete z dne 10.12.1996 sicer izhaja, da je kandidatka pridobila A licenco s stopnjo - slovenščino obvlada aktivno, dobro. Vendar pa je citirani kriterij iz 29. člena strožji, saj predpostavlja večjo spretnost pri pisnem in ustnem izražanju in ne le aktivnega znanja slovenskega jezika na navedeni ravni. Sodnik je namreč javni funkcionar, ki se pri izvrševanju svoje funkcije predstavlja predvsem tudi s spretnostjo ustnega in pisnega izražanja. Ta pa, kot izhaja iz mnenja personalnega sveta, pri kandidatki še ni na tako visoki ravni, da bi bila že mogoča ugotovitev, da ta kriterij tožnica izpolnjuje.

Tožnica v tožbi meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Temelji namreč na razlogih, ki jih zakon ne predvideva, na nejasnih razlogih in na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Zakon ne predvideva "izpolnitev pričakovanj glede odprave težav pri obvladovanju slovenskega jezika". Ne ve, kakšna so pričakovanja in čigava in kje so predpisana. Ocena navedenega personalnega sveta, "da ni mogoče reči, da kandidatka nima težav pri obvladovanju slovenskega jezika" je nestrokovna in nevzdržna, saj ni mogoče ugotoviti, na katerih kriterijih temelji, da bi se lahko preizkusila. Stopnja "strožjega kriterija 4. točke 1. odstavka 29. člena zakona" (kot pa A licenca) in "večje spretnosti pri pisnem in ustnem izražanju", na katerih temelji izpodbijana odločba, je prav tako brez kriterijev oziroma zakonite podlage. Razlog, da se sodnik "predvsem" s spretnostjo ustnega in pisnega izražanja predstavlja in pomanjkanje njegove "visoke ravni" pri njej, ni oprt na zakonu. Zakon nadalje ne predvideva, da se opravi pogovor s kandidatko. Očitno izpodbijana odločba izhaja iz neposredne zaznave na pogovoru, ki bi naj potrdil, "da ni mogoče reči", kot se pač izraža izpodbijana odločba. V kolikor je temu tako, gre za nedopustno ravnanje personalnega sveta, ki je ni obvestil, da jo bo med pogovorom ocenjeval v smislu 4. točke 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi. V pogovoru ni uporabljala strokovnega uradnega izražanja, ampak je govorila v žargonu in slengu. Če bi vedela, da je v tem smislu ocenjevana, bi zagotovo uporabljala jezik, kot ga uporablja pri uradnem komuniciranju in bi se "pravilno" izražala. Tožena stranka je zmotno ugotovila dejansko stanje, ko v izpodbijani odločbi navaja, da "pisno" izražanje, po ugotovitvi personalnega sveta še ni na tako visoki ravni, da bi ta kriterij izpolnjevala. Izpodbijana odločba navaja le "mnenje in pogovor personalnega sveta" in ni iz nje razvidno, kako je personalni svet ugotovil nezadovoljivo "pisno" izražanje. "Mnenje" navaja namreč le ustno izražanje v slovenskem jeziku. Je stalni sodni tolmač za hrvaški in srbski jezik, kar pomeni, da izpolnjuje dosti višji kriterij, kot pa ga kvalificira izpodbijana odločba in tudi Zakon o sodniški službi. Z izpodbijano odločbo tožena stranka tudi krši njeni ustavni pravici po 3. odstavku 49. člena in po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo, kot tudi, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega upravnega spora.

V odgovoru na tožbo tožena stranka opozarja na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v postopku ustavne pritožbe D.C.), po katerih je namreč tožena stranka vezana na oceno ustreznosti kandidata pristojnega personalnega sveta; vezana ni le na prednostni vrstni red, ki ga personalni svet določi na podlagi 16. člena Zakona o sodniški službi izmed (več) ustreznih kandidatov za sodnike in pa na negativno oceno sodniške službe, ki jo personalni svet izdela v smislu določbe 33. člena tega zakona za sodnika. Ker v konkretnem primeru zadnja dva navedena primera nista podana, ampak gre za v mnenju personanega sveta Okrožnega sodišča na P. negativno oceno o tožnici kot kandidatki glede kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena navedenega zakona, upoštevaje določbi 28. in 29. člena tega zakona, drugačne odločitve, kot je izpodbijana, ni mogla sprejeti. Poudarja še, da je sodniška funkcija privilegij in ne pravica, ki bi bila na podlagi ustavnih oziroma zakonskih določb iztožljiva, še zlasti ne v primeru, ko je na podlagi mnenja pristojnega organa ugotovljeno, da kandidat ne izpolnjuje enega izmed najpomembnejših zakonskih kriterijev za opravljanje sodniške službe, to je izvrstno poznavanje in obvladovanje jezika, ki je uradni jezik, v katerem sodišče posluje. Izpodbijana odločba je torej zakonita, pri čemer upošteva tudi stališča iz odločb Ustavnega sodišča RS, ki so sicer obvezna za vse državne organe (1. odstavek 3. člena Zakona o ustavnem sodišču). Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Tožnica ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka negativno oceno glede zakonskega pogoja (4. točka 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi, to je sposobnost ustnega in pisnega izražanja) sprejela le na podlagi negativnega mnenja personalnega sveta Okrožnega sodišča na P. z dne 15.11.1996, ki temelji le na ugotovitvah na podlagi neformalnega pogovora s tožnico kot kandidatko, da "ni izpolnila pričakovanj predsednika Višjega sodišča v M. glede odprave težav pri obvladovanju slovenskega jezika, in tudi danes po oceni personalnega sveta ni mogoče reči, da kandidatka nima težav pri obvladovanju slovenskega jezika, torej, da je sposobna dobrega ustnega izražanja v slovenskem jeziku". Odločba tožene stranke, ki temelji le na taki negativni oceni, ne da bi tožena stranka ugotavljala, kako tožnica dejansko obvladuje slovenščino in ki opira odločitev tožene stranke na negativno oceno navedenega personalnega sveta, sprejeto po neformalnem razgovoru s tožnico kot kandidatko, da ni izpolnila pričakovanj predsednika Višjega sodišča v M. glede odprave težav pri obvladovanju slovenskega jezika in ne upošteva listin in podatkov v upravnih spisih v zvezi s tem, ni zakonita.

V ponovnem postopku naj torej tožena stranka izvede dokazni postopek in presodi vse listine in podatke, ki se nanašajo na ugotavljanje tožničine sposobnosti v zvezi z izpolnjevanjem citiranega kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi, to je sposobnosti ustnega in pisnega izražanja (spričevalo Centra za slovenščino kot drugega jezika Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 22.12.1993, diploma o visoki šolski izobrazbi diplomiranega pravnika Pravne fakultete Univerze v Prištini z dne 17.3.1989, potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu - pravosodnem izpitu, št. 3492 z dne 8.4.1992, spričevalo Centra za slovenščino kot drugega jezika Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 10.12.1996, ki ga je toženi stranki predložila tožnica in potrdilo o opravljenem preizkusu znanja za stalnega sodnega tolmača za srbski in hrvatski jezik z dne 12.1.1994 Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, ki ga je tudi toženi stranki predložila tožnica in mnenje Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije v Ljubljani z dne 6.1.1997, ki ga je toženi stranki predložilo to ministrstvo o tem, da tožnica kot kandidatka izpolnjuje formalne pogoje za opravljanje funkcije okrajnega sodnika). Tožena stranka naj po tako izvedenem postopku ponovno odloči o prijavi tožnice na prosto mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču na P. (razpis, objavljen v Uradnem listu RS, št. 48/96), in sicer v roku tridesetih dni od dneva, ko je dobila to sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, navedena v tej sodbi (3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS - Uradni list RS, št. 50/97).

Pri tem pa naj tožena stranka glede na navedbo v mnenju personalnega sveta glede težav tožnice v zvezi s sposobnostjo dobrega ustnega izražanja v slovenščini, ugotovi ali se njegova negativna ocena nanaša na izpolnjevanje splošnega pogoja iz 1. točke 1. odstavka 8. člena Zakona o sodniški službi o aktivnem obvladovanju slovenskega jezika ali na obravnavano 4. točko 1. odstavka 29. člena tega zakona o sposobnosti ustnega in pisnega izražanja.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Ni upošteven tožničin predlog za povrnitev stroškov upravnega spora, glede na to, da je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe (3. odstavek 23. člena ZUS).