Jedro

Glede same opredelitve višine škode, ki naj bi jo utrpela pravna prednica tožeče stranke, je relevantna izguba terjatve, ki je tožeča stranka po ustavitvi izvršilnega postopka ni mogla več uveljavljati zoper edino družbenico izbrisanega dolžnika.

Materialnopravno zmotno je izhodišče prvostopenjskega sodišča, ko pri ugotavljanju višine prikrajšanja v posledici izgube terjatve ni upoštevalo določila 376. člena OZ, ki je veljalo v času od uveljavitve OZ (01. 01. 2002) do njegove spremembe in dopolnitve (22. 05. 2007). Okoliščina, da je bil sklep o izvršbi z dne 10. 07. 2000 pravnomočen, še preden je Ustavno sodišče dne 02. 03. 2005 delno razveljavilo 1060. člen OZ, ne pomeni, da prepoved „ne ultra alterum tantum“ ne bi učinkovala.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v točki I. izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, v kolikor presega znesek glavnice 59.094,23 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 14.161.341,13 SIT od 01. 05. 2004 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti in od zneska 59.094,23 EUR od 01. 01. 2007 dalje, v točki II. izreka tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov postopka nad zneskom 4.373,45 EUR.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 646,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 75.112,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2004 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.735,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na sklenjeni pogodbi tožene stranke o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnika B.Ž.. Tožeča stranka je zatrjevala, da je njena pravna prednica (K.z. d.d.), od katere je s cesijsko pogodbo pridobila vtoževano terjatev, utrpela škodo zaradi napake odvetnika, za katero odgovarja tožena stranka. Škoda naj bi izvirala iz odvetnikove opustitve skrbnega ravnanja, v posledici katerega je pravna prednica tožeče stranke izgubila možnost uveljavljati sodno ugotovljeno terjatev zoper izbrisano družbo P. d.o.o. proti njenemu edinemu družbeniku. V pritožbi tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na obstoj terjatve pravne prednice tožeče stranke do družbe P., kot izhaja in pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 1999/00078 (priloga A8). Trditvam tožeče stranke o pravnomočnosti navedenega sklepa o izvršbi ni konkretizirano ugovarjala tožena stranka niti v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožnica v pritožbi tudi ne izpodbija naslednje dejanske podlage, na kateri je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala tožeča stranka in čemur je sledilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi: odvetnik, katerega odgovornost je bila zavarovana pri toženi stranki, je v izvršilnem postopku, v katerem je bil izdan pravnomočen sklep o izvršbi (A8), zamudil rok, v katerem bi pravna prednica tožeče stranke lahko uveljavljala nadaljevanje izvršbe zoper edino družbenico dolžnika P. d.o.o., edina družbenica dolžnika se je po izteku tega roka s pravno prednico tožeče stranke dne 23. 11. 2005 pogodbeno zavezala izpolniti obveznost iz navedene podlage do višine 7.000.000,00 SIT, zavarovalna vsota, do katere je tožena stranka jamčila iz naslova zavarovanja odgovornosti odvetnika, je znašala 20.000.000,00 SIT, obveznost tožene stranke se je na podlagi zavarovalne pogodbe zmanjšala za znesek 10 % priznane odškodnine, kolikor je znašala udeležba posameznega zavarovanega odvetnika.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijanje sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do posameznih ugovorov oziroma, da ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve, s čimer pritožnica smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica v tem delu izpostavlja neobrazloženost datuma 25. 05. 1996, od katerega naj bi tekle zamudne obresti od priznane terjatve v izvršilnem postopku št. In 1999/00078. Sodišče prve stopnje je v tem delu očitno sledilo navedbam tožeče stranke v tožbi, katerim tožena stranka v svojih navedbah izrecno ni ugovarjala. Vendar je te pritožbene očitke potrebno preizkusiti tudi v okviru pravilne ugotovitve dejanskega stanja glede na izvedene listinske dokaze s strani prvostopenjskega sodišča. V tem delu se izkaže kot utemeljen pritožbeni očitek v smeri, da predloženi listinski dokazi ne utemeljujejo trditev tožeče stranke, ki ji je sledilo prvostopenjsko sodišče, da naj bi na podlagi pravnomočno priznane sodne terjatve bile priznane zakonske zamudne obresti že od 25. 05. 1996. Iz predloženega sklepa o izvršbi, izdanega na predlog pravnega prednika tožeče stranke (A8), je razvidno, da je sodišče na predlog upnika dovolilo izvršbo za glavnico v višini 6.859.097,53 SIT in zakonske zamudne obresti, ki teko od tega zneska od 25. 09. 1996 dalje in ne od 25. 05. 1996, kot je zatrjevala tožeča stranka. V tem delu je tako pritrditi pritožbi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotavljalo višino terjatve, katero naj bi v posledici opustitve odvetnika izgubila pravna prednica tožeče stranke. Ker bo pritožbeno sodišče materialnopravne razloge glede ugotovitve višine terjatve, ki naj bi jo izgubila pravna prednica tožeče stranke, podalo v nadaljevanju, v tem okviru le opredeljuje kot materialnopravno zmotne pritožbene navedbe, v okviru katerih pritožnica napada utemeljitev izvršilnega sodišča v sklepu, s katerim je bila ustavljena izvršba pod opr. št. In 1999/00078 (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani v prilogi A13 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani v prilogi A14). Izvršilni postopek je bil namreč ustavljen iz razloga, ker pravna prednica tožeče stranke kot upnica ni predlagala nadaljevanja postopka zoper družbenika izbrisanega dolžnika v roku iz 4. odstavka 27. člena ZFPPod in 394. člena ZGD. V posledici navedenega so materialnopravno zmotne pritožbene navedbe, da bi se tožeča stranka lahko poplačala iz zastavljene nepremičnine v navedenem izvršilnem postopku. Nedvomno je na podlagi opustitve odvetnika po izteku enoletnega roka za uveljavljanje terjatve zoper družbenico izbrisanega dolžnika pravna prednica tožeče stranke izgubila možnost uveljavljanja svoje terjatve. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da takšno prikrajšanje predstavlja relevantno škodo, ki je v vzročni zvezi z opustitvijo zavarovanca tožene stranke.

Glede samega temelja odškodninske odgovornosti so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi se tožeča stranka lahko poplačala v izvršilnem postopku, ki je bil ustavljen na podlagi sklepa z dne 30. 09. 2003 (A13). Nekonkretiziran je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v dokazne namene vpogledati v navedeni izvršilni spis. Razlogi za ustavitev postopka so namreč razvidni iz s strani tožeče stranke predloženih sodnih odločb, izdanih v navedenem izvršilnem postopku.

Glede same opredelitve višine škode, ki naj bi jo utrpela pravna prednica tožeče stranke, je tako pritrditi, da je v tem smislu relevantna izguba terjatve, ki je tožeča stranka po ustavitvi izvršilnega postopka ni mogla več uveljavljati zoper edino družbenico izbrisanega dolžnika. S tem v zvezi pa je utemeljen očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovilo, da je tako ugotovljeno prikrajšanje v posledici izgube možnosti uveljavljanja terjatve zoper družbenico izbrisnega dolžnika presegalo višino zavarovalne vsote, za katero je jamčila tožena stranka na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Iz predloženega sklepa o izvršbi z dne 01. 07. 2000 (priloga A8) izhaja, da je bila pravna prednica v izvršbi upravičeno uveljavljala plačilo terjatve v višini: glavnice v znesku 6.859.097,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 09. 1996 do plačila, izvršilne stroške v znesku 156.982,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi (10. 07. 2000) dalje.

Pritrditi je pritožbenemu stališču, da je materialnopravno zmotno izhodišče prvostopenjskega sodišča, ko pri ugotavljanju višine prikrajšanja v posledici izgube terjatve ni upoštevalo določila 376. člena Obligacijskega zakonika, ki je veljalo v času od uveljavitve OZ (01. 01. 2002) do spremembe in dopolnitve Obligacijskega zakonika (22. 05. 2007). Okoliščina, da je bil sklep o izvršbi z dne 10. 07. 2000 pravnomočen, še preden je Ustavno sodišče dne 02. 03. 2005 delno razveljavilo 1060. člen OZ, ne pomeni, da prepoved „ne ultra alterum tantum“ ne bi učinkovala (glej sklep VS RS II Ips 266/2007). Upoštevaje zgoraj navedene dejanske okoliščine, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi z dne 10. 07. 2000, izhaja, da je pravna prednica tožeče stranke v posledici opustitve zavarovanca tožene stranke izgubila terjatev iz naslova: glavnice 6.859.097,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nateklimi do uveljavitve OZ, ki po obračunu, ki je sestavni del te sodbe, znašajo 15.561,797,95 SIT, izvršilnih stroškov 156.982,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 07. 2000 dalje.

Ker so obračunane zamudne obresti od glavnice na dan uveljavitve OZ že presegle samo glavnico, so zamudne obresti s tem dnem prenehale teči. Zamudne obresti od uveljavljanih izvršilnih stroškov pa so prenehale teči, ko so dosegle samo glavnico. Izgubljena terjatev tako predstavlja seštevek glavnice z zapadlimi zamudnimi obrestmi do 01. 01. 2002 (22.420.895,48 SIT) in dvojnega zneska izvršilnih stroškov (313.964,00 SIT), kar skupaj znaša 22.734.823,48 SIT. Upoštevaje nesporno ugotovitev, da je po izgubi terjatve pravna prednica tožeče stranke pridobila pogodbeno upravičenje do družbenice izbrisnega dolžnika, se je njeno prikrajšanje iz naslova izgubljene terjatve tako zmanjšalo za znesek 7.000.000,00 SIT. Končno prikrajšanje tako znaša 15.734.823,48 SIT. Upoštevaje 10 % soudeležbo zavarovanega odvetnika na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe s toženo stranko, je tožeča stranka upravičena uveljavljati povrnitev škode od tožene stranke v višini 14.161.341,13 SIT oziroma sedaj 59.094,23 EUR.

Od tako ugotovljene škode je tožeča stranka upravičeno uveljavljala tudi zamudne obresti, pri čemer ima zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala zamudne obresti od poteka 60 dni od vložitve odškodninskega zahtevka toženi stranki, podlago v določbi 1. odstavka 943. člena OZ. V tem delu so nekonkretizirani pritožbeni očitki, da bi tožeča stranka morala predložiti toženi stranki popolno dokumentacijo za utemeljitev svojega zahtevka. Materialnopravno pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi na zapadlost obveznosti tožene stranke vplival postopek odločanja višjega sodišča o pritožbi pravne prednice tožeče stranke zoper sklep o ustavitvi izvršbe. Tožeča stranka ne zanika, da je bila v okviru uveljavljanja odškodninskega zahtevka seznanjena z relevantnimi dejanskimi okoliščinami zavarovalnega primera, iz katerega izvira njena obveznost. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da bi se tožeča stranka v izvršilnem postopku lahko poplačala izključno iz zastavljene nepremičnine iz zemljiškoknjižnega vl. št. 1690, k.o. Š.. Morebitna neuspešnost izvršbe na enem sredstvu izvršbe ne izključuje možnosti upniku, da do konca izvršilnega postopka predlaga novo izvršilno sredstvo (34. člena ZIZ). Obseg premoženja družbenice izbrisane družbe, zoper katero bi pravna prednica tožeče stranke lahko nadaljevala izvršbo, bi se v smislu izkazovanja dejansko nastale škode tožeči stranki lahko izkazal kot relevanten samo, v kolikor bi tožena stranka izkazala, da obseg premoženja te družbenice ne bi mogel zagotoviti poplačila obveznosti do tožeče stranke. Neizpodbijane dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o obsegu vrednosti nepremičnin, s katerim je razpolagala osebno odgovorna družbenica, takšnemu sklepanju ne pritrjujejo. Na neizterljivost terjatev do družbenice izbrisane družbe pa ni mogoče sklepati zgolj s pritožbenim sklicevanjem na verjetnost ravnanja takšnega dolžnika z onemogočanjem izvršbe z izmikanjem, ki bi tožeči stranki onemogočala poplačilo. Pritožbeno sodišče pri tem zgolj dodaja, da niti prodaja posameznih nepremičnin s strani takšne dolžnice, sama po sebi še ne bi pomenila neizterljivost terjatve tožeče stranke, saj prodaja posameznega premoženja pomeni zgolj prevrednotenje premoženja iz ene oblike v denarno obliko.

Ker je glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o obsegu premoženja osebno odgovorne družbenice za obveznosti tožeči stranki utemeljeno sklepati na izterljivost terjatve tožeče stranke, v kolikor ne bi prišlo do opustitve zavarovanca tožene stranke, se tako izkaže materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine obveznosti tožene stranke, kot je bila utemeljena zgoraj (59.094,23 EUR) in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Glede na že podane materialnopravne razloge pa je pritožbi ugodilo v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki presega prisojeni znesek, za katerega je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo potrdilo. Pritožbeno sodišče je v tem delu, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz zgoraj podanih razlogov in ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (3. in 5. alineja 358. člena ZPP).

Delna utemeljenost pritožbe in sprememba izpodbijane sodbe je vplivala tudi na odločitev o odmeri stroškov tega postopka. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da je tožeča stranka glede na prvotno uveljavljeni tožbeni zahtevek uspela do višine 79 %, tožena stranka pa do višine 21 %. Ker tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala odmere pravdnih stroškov tožeči stranki v izpodbijani sodbi, je njen delni uspeh upoštevalo tako, da je od odmerjenih stroškov (5.735,68 EUR) upravičena do povrnitve 79 %, to je 4.531,19 EUR. Tožena stranka je kot stroške prvostopenjskega postopka priglasila plačano takso v znesku 751,13 EUR. Glede na uspeh v postopku (21 %) je tako upravičena do povrnitve 157,74 EUR stroškov. Upoštevaje medsebojno pobotanje teh stroškov, je pritožbeno sodišče razliko v višini 4.373,45 EUR naložilo v plačilo toženi stranki. V enakem obsegu je tožena stranka uspela tudi s pritožbo. Od priglašenih stroškov pritožbe v višini plačane takse (1.502,24 EUR) je zato upravičena do povrnitve 315,47 EUR. Tožena stranka pa je glede na le delen uspeh s pritožbo dolžna povrniti tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (1.500 točk), 2 % materialnih stroškov (30 točk), skupaj 1.530 točk, kar upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke (0,459 EUR) znaša 842,72 EUR. Upravičene stroške tožeče stranke predstavljajo tudi plačana taksa za odgovor na pritožbo (375,56 EUR). Skupni stroški pritožbenega postopka tožeče stranke tako znašajo 1.218,28 EUR. Glede na uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 962,44 EUR teh stroškov. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče razliko v višini 646,97 EUR naložilo v plačilo toženi stranki.