Jedro

V skladu z določbami ZIZ o dokazovanju zapadlosti in sklenjenega notarskega zapisa za zapadlost upnikove terjatve in s tem za izvršljivost notarskega zapisa kot izvršilnega naslova dodatno obveščanje dolžnice kot zastaviteljice ni potrebno.

Ob predloženi ustrezni specifikaciji je na dolžniku konkretizirano trditveno in dokazno breme, zakaj upnik do zahtevanega zneska ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi opr. št. In z dne 30. 4. 2013 v 1. točki izreka razveljavi in predlog za izvršbo zavrne še za zakonske zamudne obresti od zneska 3.122,51 EUR od 17. 1. 2013 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v II. točki glede zavrnitve ugovora v preostalem delu, v naložitvenem delu III. točke in v IV. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnica in upnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnice delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 30. 4. 2013 v 1. točki izreka razveljavilo za stroške obračuna obresti v znesku 60,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2013 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.082,71 EUR od 17. 1. 2013 dalje do plačila ter predlog upnika v tem delu zavrnilo (I. točka izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnice zavrnilo in sklep o izvršbi obdržalo v veljavi (II. točka izreka), dolžnici naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti potrebne stroške odgovora na ugovor v znesku 553,92 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je stroškovni predlog upnika zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da dolžnica sama krije stroške, ki jih je imela z ugovorom (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila dolžnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje kar štelo trditev upnika, da naj bi dolžnico sproti obveščal, za dokazano s tem, ko je upnik dostavil opomine, v katerih je bilo navedeno „v vednost“ tudi dolžnici. Dejstvo je, da zgolj ta pripis ne pomeni, da bi dolžnica te dopise tudi dejansko prejela. Sodišče prve stopnje je zato napačno štelo, da je bila dolžnica o vsem sproti obveščena. Nadalje prereka tudi stanje terjatve. Upnik je dostavil nek obračun, za katerega pa niti ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bil izdelan in ga ni mogoče preveriti. Upnik bi moral sporočiti vsa plačila, ki so bila storjena in priložiti tudi vse obračune obresti. Zgolj neka tabela temu ne more zadostiti. Presenečena je tudi nad odločitvijo, da se upniku priznajo stroški odgovora na ugovor. Upnik v njem ni navedel nič takšnega, kar bi bilo bistvenega za odločitev. Zadoščalo bi zgolj, da bi rekel, da se z navedbami ne strinja. V odgovoru ni priložil nobenih dokazov, ki bi spremenili stanje. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba dolžnice kot nepopolna zavrže oziroma podredno kot neutemeljena zavrne. Pritožba dolžnice ne vsebuje pritožbeni razlogov, zato je nepopolna. Ne glede na to, da neobveščenost zastaviteljice niti ni ugovorni razlog iz 55. člena ZIZ, ponovno poudarja, da je dolžnica prejela vsa pisanja, ki so ji bila poslana v vednost. Bistveno pa je, da je terjatev zapadla. O tem je bila dolžnica seznanjena. Pravilno je sodišče prve stopnje dolžničine navedbe glede višine štelo za nekonkretizirane in pavšalne. Tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stroškovni del izpodbijanega sklepa, so neutemeljene. Če odgovora na ugovor ne bi vložil, bi se tudi tako skope navedbe dolžnice štele za resnične.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je na popolno pritožbo dolžnice (v skladu z določbo 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, je pritožba nepopolna le, če ne vsebuje bistvenih sestavin, to je navedbe sklepa, zoper katerega se vlaga, in podpisa pritožnika) izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem dolžnica ni uspela. Preizkus je napravilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. V skladu z določbo 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izvršbo tako ugotavlja, ali predložena listina predstavlja katero izmed v zakonu predvidenih listin, ki so lahko izvršilni naslov (17. člen ZIZ), ali le ta izpolnjuje pogoje za izvršljivost (19. in 20. oziroma 20. a člen ZIZ) in ali je le ta primeren za izvršbo (21. člen ZIZ). V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnico kot zastaviteljico na podlagi notarskega zapisa z dne 18. 11. 2003, katerega sestavni del sta Pogodba o dolgoročnem tolarskem posojilu in nepovratnih sredstvih št. z dne 17. 11. 2003 in Sporazum o ustanovitvi hipoteke. Notarski zapis je lahko izvršilni naslov, če je izvršljiv, izvršljiv pa je, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

7. V pogodbi je bila dogovorjena upnikova upravičenost, da odpove pogodbo in zahteva vračilo celotnega neodplačanega zneska s pripadajočimi obrestmi v primeru, da obveznosti iz posojilne pogodbe niso poravnane v rokih in na način, kot je dogovorjeno. Zapadlost terjatve v konkretnem primeru torej ne izhaja iz pogodbe oziroma notarskega zapisa, ampak je odvisna od bodočih, negotovih dejstev (neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti) in v takšnem primeru sam notarski zapis ne izkazuje nastopa zapadlosti celotne neplačane terjatve. Glede na čas sestave notarskega zapisa se je pri vprašanju izkazovanja predčasne zapadlosti sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIZ, ki so veljale do Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C, ki velja od 4. 3. 2006), in sicer da se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno zasebno listino. Dokazovanje zapadlosti terjatve je v upnikovi sferi in ga zakon ne pogojuje z dolžnikovim sodelovanjem. Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) daje notarju pooblastilo za izdajanje potrdil o dejstvih, ki imajo, če so sestavljeni po določbah 61. do 70. člena ZN, pravne učinke javne listine (prvi in drugi odstavek 60. člena ZN). Tako sme notar na zahtevo stranke potrditi (tudi druga) dejstva, kot so: seznanitev druge stranke z opominom, z odpovedjo, s ponudbo ali drugo izjavo, ki jo daje stranka z namenom doseči kakšen pravni učinek (prvi odstavek 68. člena ZN). V izvirniku notarskega potrdila, ki ga podpiše zgolj notar, notar navede kraj in čas, v katerem se je ugotovilo obravnavano dejstvo, osebna imena in naslove strank ter drugih udeležencev in natančen popis dejstva, ki jih je neposredno ugotovil (drugi odstavek 68. člena ZN). V obravnavanem primeru je upnik pred notarjem podal izjavo o tem, da je terjatev do dolžnika U d.o.o. iz Pogodbe o dolgoročnem tolarskem posojilu in nepovratnih sredstvih št. z dne 17. 11. 2003 in Sporazuma o ustanovitvi hipoteke z dne 18. 11. 2003 v celoti zapadla v plačilo dne 17. 1. 2013, ker dolžnik ni izpolnjeval svojih naloženih obveznosti. Takšna izjava, ki vsebuje vse bistvene sestavine v skladu z 68. členom ZN, ima nedvomno učinke javne listine, ker je sestavljena v obliki notarskega zapisa, pa tudi učinke takšne listine. Upnik je torej s predmetnim notarskim zapisnikom in potrdilom dokazal zapadlost njegove terjatve iz naslova predčasne odpovedi pogodbe, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. V skladu z navedenimi določbami zakona in sklenjenega notarskega zapisa za zapadlost upnikove terjatve in s tem za izvršljivost notarskega zapisa kot izvršilnega naslova kakšno dodatno obveščanje dolžnice kot zastaviteljice niti ne bi bilo potrebno. Je pa sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je upnik izkazal, da je odpoved pogodbe vročil tudi njej, zato ugovorne navedbe, da vse do prejema predmetnega sklepa o izvršbi ni vedela za neplačevanje glavnega dolžnika, ne držijo in niso pravno upoštevne.

8. Upnik mora navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka (dolžnost substanciranega navajanja izterjevanih obveznosti). Zahtevki morajo biti razdelani tako, da je postavljen ločen zahtevek in navedena dejstva za vsakega od njih (za glavnico, pogodbene in zamudne obresti, ...). Le primerna identifikacija zahtevka oziroma njegova razčlenjenost sodišču in tudi dolžniku omogoča ustrezen preizkus upnikove terjatve. Dolžnik lahko namreč učinkovito ugovarja dovoljeni izvršbi le, če ve, kako je terjatev upnika sestavljena. Upnik mora torej vsaj po vloženem dolžnikovem ugovoru, ki oporeka terjatvi, v odgovoru na ugovor jasno označiti terjatev in jo razdelati po različnih temeljih (tretji odstavek 58. člena ZIZ določa, da mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral svoj predlog za izvršbo, sicer se šteje da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične). Upnikova identifikacija zahtevka je bila dolžnici vročena, le ta nanjo ni imela konkretiziranih in izkazanih ugovorov, temveč je obračunu oporekala zgolj pavšalno (ni navedla in izkazala, kakšen naj bi bil pravilen obračun in zakaj). Ob predloženi ustrezni specifikaciji je na dolžniku konkretizirano trditveno in dokazno breme, zakaj upnik do zahtevanega zneska ni upravičen. Nasprotne pritožbene trditve so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, zakaj ob pavšalnih trditvah ni izvedlo predlaganih dokazov (točka 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9. Upnik tako v konkretnem primeru zahteva 60.659,60 EUR, in sicer znesek 56.334,28 EUR iz naslova glavnice, znesek 1.702,26 EUR iz naslova revalorizacije, znesek 1.420,25 EUR iz naslova realnih obresti, znesek 1.082,71 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti in znesek 120,10 EUR stroškov (60,05 EUR za vodenje posojila in 60,05 EUR za izračun obresti), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2013 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnice ugodilo glede zahtevanega zneska stroškov obračuna obresti in pa v okviru uradnega preizkusa tudi glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zamudnih obresti (1.082,71 EUR) od 17. 1. 2013 dalje. Upnik namreč ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih obresti. Velja prepoved obrestnih obresti, morebitno drugačno pogodbeno določilo je nično (375. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izjemo določa 381. člen OZ, in sicer je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (gre za procesne obresti). Upnik lahko v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu, kar pomeni, da določba 381. člena OZ v izvršilnem postopku ne velja. Sodišče v izvršbi terjatev iz izvršilnega naslova le izvršuje in je ne določa. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da enako velja tudi glede dogovorjene revalorizacije in realnih obresti. Priznanje zamudnih obresti na te zneske bi prav tako pomenilo nedopustno dvojno valorizacijo. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnice delno ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnice delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo še za izterjavo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 3.122,51 EUR od 17. 1. 2013 dalje.

10. Delna sprememba odločitve o ugovoru pa ni terjala spremembe stroškovne odločitve, saj je dolžnica s svojim ugovorom uspela le v manjšem delu (sodišče je tudi to omejitev opravilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti). Upnikov odgovor na ugovor je bil pravočasen in potreben, zato mu stroški zanj pripadajo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik je v odgovoru na ugovor dodatno in pregledno specificiral zahtevano terjatev, zato so pritožbene očitki v tej smeri neutemeljeni. V preostalem delu je tako sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnica je sicer s pritožbo delno uspela, vendar pa je glede na sorazmerno majhen uspeh glede stranske terjatve zakonskih zamudnih obresti, sodišče druge stopnje odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije upnik sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).