Jedro

Ker je izvršilno sodišče delno zavrnilo dolžnikov ugovor na podlagi relevantnih dejstev, ki jih je upnik navedel v odgovoru na ugovor, je dolžniku s tem, ko mu tega odgovora ni vročilo, odvzelo možnost, da se o navedenih dejstvih izjavi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tč. I. in III. razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v p o n o v n o odločanje.

V preostalem se pritožba dolžnikov zavrne in se v še izpodbijanem delu (tč. II.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v tč. I. delno ugodilo ugovoru dolžnikov in terjatev dolžnice M. P. v višini 1.468,33 EUR pobotalo s terjatvijo upnika F. P. in izvršbo ustavilo za izterjavo stroškov pravdnega postopka v višini 1.177,89 EUR in zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega postopka v višini 290,44 EUR ter v tem obsegu izvršilni postopek ustavilo. V ostalem je ugovor dolžnikov zavrnilo. Pod točko II. izreka je predlog dolžnikov za nasprotno izvršbo zavrnilo in pod točko III. odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške vloženega ugovora.

Zoper naveden sklep sta se pravočasno pritožila dolžnika iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 15. čl. Zakona o izvršbi in Zavarovanju (ZIZ). V pritožbi trdita, da iz dopisa upnikov z dne 17.5.2004 jasno izhaja, da sta plačala znesek 3.237,42 EUR, kar pomeni, da sta plačala glavnico, to pa izhaja tudi iz potrdila A. z dne 2.8.2008. Sodišče je ugovor vročalo upnikoma v odgovor, vendar le-tega dolžnika nista prejela, da bi dala nanj pojasnila v zvezi s plačilom, prav tako sodišče ni razpisalo naroka, da bi razčistilo tovrstno plačilo. Dolžnika posredujeta še seznam položnic kot dokazilo, da gre za plačilo prevoza mrtvega očeta iz N. Odločitev je tudi protispisna, saj je odločeno v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu in navedbami strank izvršilnega postopka, še posebej pa glede pobotnega dela sklepa, da pobot nastopi šele s trenutkom vložitve ugovora, ko pa je že v omenjenem dopisu izrecno napisano, da so stroški medsebojno pobotani. Pritožba trdi, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe o pobotu terjatev. Sodišče se sklicuje na določbo čl. 313 ZOR, čeprav po navedbah pritožbe že velja OZ. Po 312. čl. OZ pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Pobotni pogoji so se po navedbah pritožbe stekli s trenutkom zapadlosti obveznosti strank. Pregled zadeve pokaže, da je terjatev zapadla glede na potek paricijskega roka 15.2.2002, terjatev dolžnikov pa ravno tako tega dne. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje povsem materialnopravno zmotno zaključilo, da je pobotanje nastopilo z dnem vložitve ugovora in v nasprotju z določbo čl. 312 OZ. Ker sta obe terjatvi zapadli dne 15.2.2002, so s tem trenutkom pobotane medsebojne terjatve tako glede glavnice kot tudi glede obresti. Izjava o pobotu pravdnih stroškov je bila dana že pred uvedbo izvršilnega postopka z dopisom z dne 17.5.2004. Sodišče prve stopnje bi moralo razveljaviti sklep o izvršbi glede glavnice, ker je terjatve plačana, glede pravdnih stroškov pa bi moralo medsebojne terjatve pobotati do višine 351.822,00 SIT na dan 15.2.2002. Poleg tega je sodišče napačno izvedlo pobot zgolj s terjatvijo upnika P. F. in ne tudi P. N. Če solidarni dolžnik izpolni solidarno terjatev upnikov kateremukoli izmed upnikov, so vsi dolžniki prosti obveznosti. S tem, ko je sodišče pobotalo terjatev dolžnice P. M. s terjatvijo solidarnih upnikov, je v višini pobotane obveznosti dolg poravnan do obeh solidarnih upnikov. Sodišče prve stopnje bi moralo ugovoru ugoditi tudi glede terjatve P. N. do višine pobotane obveznosti in v tem delu izvršilni postopek ustaviti tudi zoper P. N. Pritožba navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za nasprotno izvršbo oz. bi moralo tak predlog šteti kot samostojen predlog za izvršbo. Ne drži navedba v odgovoru na nasprotno izvršbo, da je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo na podlagi katere naj bi bila upnika dolžna dolžnikoma poravnati pravdne stroške. Pritožba je predlagala, da se ji ugodi in da nasprotno izvršbo dovoli oz. predlog za nasprotno izvršbo šteje za samostojno izvršbo. Pritožnik je priglasil tudi stroške vložene pritožbe.

Upnika sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, saj sta upnika navedeni znesek že upoštevala v predlogu za izvršbo, poleg tega je tudi predlog za nasprotno izvršbo neutemeljen. Priglasila sta tudi stroške vloženega odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper tč. I. in III. izreka Dolžnika pritožbeno smiselno zatrjujeta kršitev načela kontradiktornosti, kar je kršitev po 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ, ko zatrjujeta, da jima sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora na ugovor upnikov s čimer jima je odvzelo možnost navajanja dodatnih pojasnil v zvezi z delnim poplačilom dolga dne 2.8.2004. V skladu z določbami ZIZ opustitev vročitve odgovora na ugovor dolžniku ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka, saj dolžnikov odgovor na upnikov odgovor na ugovor zakonsko ni predviden. Zatorej zadošča, da sodišče upnikov odgovor na ugovor pošlje dolžniku zgolj v vednost ( I. odst. 5. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Presoja konkretnega primera pa vendarle pokaže, da je izvršilno sodišče z opustitvijo vročitve odgovora na ugovor dolžniku storilo očitano bistveno kršitev določb postopka. V odgovoru na ugovor sta upnika nasprotovala ugovoru dolžnikov glede poračuna delnega plačila dolga z navedbo, da sta ta poračun opravila že v predlogu za izvršbo in se tako ne izterjuje ter v pobot uveljavljeni terjatvi z navedbami, da ta ne obstoji. Te navedbe odgovora na ugovor je izvršilno sodišče presojalo in nanje tudi oprlo svojo odločitev. Ker navedene vloge torej izvršilno sodišče ni vročilo dolžnikoma ( dokazila o tem v spisu ni), o ugovoru dolžnikov pa je odločilo tudi na podlagi teh navedb upnikov, je bila dolžnikoma na ta način odvzeta možnost, da se izjavita o navedenih dejstvih upnikov, to pa pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZIZ v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ.

Navedena kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa v tč. I. in njegove stroškovne posledice v tč. III. in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem delu v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ). Pred ponovno odločitvijo o ugovoru dolžnikov bo moralo izvršilno sodišče odgovor na ugovor upnikov vročiti dolžnikoma in jima tako dati možnost, da se v postopku izjavita o navedbah nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju, glede na uveljavljen ugovor pobota, tudi ugotoviti v skladu s pravilno uporabo materialnega prava, višino obeh terjatev, in sicer kdaj natančno sta obe terjatvi zapadli v plačilo, saj od tega dne učinkuje pobot ter nato v skladu s pravili o solidarnih obveznostih odločiti o ugovoru dolžnikov.

O pritožbi zoper tč. II. izreka Sodišče prve stopnje je pod tč. II. izreka zavrnilo predlog dolžnikov za nasprotno izvršbo. Ker pritožnika pritožbeno ne izpodbijata ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na tč. II. izreka, ampak le pavšalno navajata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njun predlog za nasprotno izvršbo, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijanega sklepa le iz razlogov na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ( II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ), pri tem pa ni zasledilo takšnih nepravilnosti pri uporabi materialnega prava niti postopkovnih določb, ki bi narekovale drugačno odločitev. Glede na navedeno in dejstvo, da sta dolžnika v postopku uveljavljala pobotni ugovor, tudi ni utemeljena njuna pritožba, da bi se njun predlog za nasprotno izvršbo glede v pobot uveljavljane terjatve štel kot samostojni predlog za izvršbo, saj bi šlo v slednjem za obstoj litispendence, saj še o pobotnem ugovoru ni pravnomočno odločeno.

Zato je na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 366 ZPP, vse v zv. s 15. čl. ZIZ, pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zoper tč. II zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V skladu z določilom III. odst. 165. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo.