Jedro

Zaradi zagotavljanja večje konkurenčnosti je tožena stranka reorganizirala delovni proces in del nalog, ki jih je na delovnem mestu kurirja opravljala tožnica, prenesla na druge delavce, del pa na Pošto, zato je dokazan poslovni razlog za odpoved PZ. Za zakonitost odpovedi ni potrebno, da tožena stranka dokazuje, da ne dosega predvidene prodaje, da so druge družbe uspešnjejše ipd., niti ne, da ukine tožničino delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12.11.2003 nezakonita, da pogodba o zaposlitvi z dne 1.1.1992 ni prenehala veljati, zato je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko v plači med delovnim mestom kurir in dejansko prejeto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne razlike v plači v plačilo do plačila ter ji povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi v odpovedi razlogov zanjo ni navedla in obrazložila. Ker gre za individualno odpoved, bi morala biti tožnica seznanjena z dejanskimi, konkretnimi in zakonsko utemeljenimi razlogi za odpoved, če bi ti obstajali. Zato meni, da je odpoved nezakonita, saj je prekršen 86. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/2002). V tem postopku navajani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje opravljanja kurirskih del za C. - je obstajal že v prvi polovici leta 2003, zato je potekel rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR, v katerem mora biti odpoved podana. Če pa je razlog odpovedi sklenitev pogodbe s Pošto, pa ta razlog ob odpovedi še ni obstajal, saj je bila pogodba sklenjena kasneje, več kot mesec dni po sporni odpovedi. Poleg tega pa je izpoved direktorja o velikih stroških dela pavšalna in neskladna z navedbami v odgovoru na tožbo. Tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da so njeni stroški dela višji od stroškov konkurenčnih družb, da ne dosega predvidene prodaje. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da resnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka izkazala vsebinske razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj so se aktivnosti kurirske službe znatno zmanjšale, pa tudi stroške v zvezi s tem delom je bilo potrebno zmanjšati. Vse je nazorno obrazložil predsednik uprave. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, saj očitno sodbo izpodbija pretežno iz razloga zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ga med pritožbenimi razlogi niti ne omenja. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so bile storjene bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev ni zagrešilo.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (s ponudbo nove) ni obrazložila ne v obvestilu o nameravani odpovedi, ne v odpovedi sami je neutemeljen, saj je tožena stranka razlog obrazložila. Tako iz obvestila o nameravani odpovedi z dne

17.10.2003, kot iz odpovedi z dne 12.11.2003 izhaja, da je prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu kurir, ker je treba zagotoviti konkurenčnost družbe, zmanjšati stroške dela, zmanjšati razmerje med režijskimi in proizvodnimi delavci, kar vse je potrebno zaradi zaostanka pri uresničevanju predvidene prodaje in hude konkurence. Toženi stranki ni bilo treba dokazovati, da ne dosega predvidene prodaje in da so njeni stroški dela višji od stroškov konkurenčnih družb, saj je bistveno, da se je tožena stranka odločila za racionalizacijo poslovanja in organizacije dela tako, da je naloge delovnega mesta delno porazdelila med druge delavce, delno pa jih je prenesla na Pošto. Kaj jo je vodilo k temu niti ni pomembno, saj je racionalizacija poslovanja stvar poslovne odločitve, v njeno primernost in smotrnost pa sodišče ne posega in je ne ocenjuje.

Za poslovanje družbe je odgovoren direktor (uprava), zato je v tej zadevi ključnega pomena izpoved predsednika uprave J. T. o razlogih, ki so narekovali odpoved pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Nihče drug teh razlogov ne bi mogel predstaviti bolj verodostojno. Sodišče prve stopnje ga je natančno zaslišalo in njegovo izpoved, z upoštevanjem listin v spisu, pravilno dokazno ocenilo. Delovno mesto kurir sicer ni bilo ukinjeno (kar za utemeljenost odpovednega razloga tudi ni potrebno), ampak so se naloge tega delovnega mesta porazdelile. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se je tožena stranka odločila zmanjšati stroške poslovanja tudi tako, da se je odločila nekatere naloge prenesti na Pošto in tako zmanjšati število režijskih delavcev. Zmanjšal pa se je tudi obseg kurirskega dela in sicer zaradi uvedbe elektronske pošte in elektronskega poslovanja nasploh, od marca 2003 pa kurirka tudi ne opravlja več dela za družbo C. Včasih so se vsa gotovinska plačila izvajala fizično, s prenosom gotovine, danes pa je tovrstno poslovanje elektronsko. Za kurirsko službo je bilo na voljo že dotrajano vozilo R4, ki bi bilo potrebno zamenjave, če bi delavko na kurirskem delu obdržali, kar bi privedlo do dodatnih stroškov. Znatne stroške so predstavljali tudi telefonski pogovori, potrebni zaradi načina dela kurirske službe. Ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi verjelo tem razlogom, ki jih je v svoji izpovedi pojasnil predsednik uprave, saj so razumljivi in logični ter tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo odločitev, da se delo, ki ga je opravljala tožnica, drugače in racionalnejše organizira. Že ta utemeljitev zadošča, saj je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Te razloge je predsednik uprave verodostojno obrazložil. Nenazadnje na delovnem mestu kurirja tožena stranka ni zaposlila drugega delavca. Dejstvo, da je tožena stranka kasneje res sklenila pogodbo o prenosu poštnih pošiljk s Pošto izpoved predsednika uprave o racionalizaciji poslovanja in zmanjševanju stroškov le še potrjuje. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljenost odpovednega razloga izkazana, pravilen.

Tudi glede rokov, v katerih mora biti podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je datum obvestila o nameravani odpovedi skrajni rok, ko se je predsednik uprave dokončno seznanil z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na pritožbene navedbe je potrebno predvsem poudariti, da prenehanje opravljanja dela za C. ni bil edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak le eden izmed razlogov, prav tako pa tudi ne pogodba s Pošto, ampak odločitev, da se sklene pogodba s Pošto. Običajno do takih odločitev ne pride v trenutku, ampak postopoma, po tehtanju različnih možnih rešitev. Zlasti v primeru poslovnega razloga je zato težko določiti trenutek, ko je razlog nastal oz. trenutek, ko se je delodajalec seznanil z razlogom. Kot je izpovedal predsednik uprave, se je o potrebnih ukrepih razmišljalo dalj časa, pred izdajo obvestila o nameravani odpovedi pa se je sestala in o tem odločila uprava; preden so bile podane odpovedi pogodb o zaposlitvi s ponudbo nove je bil obveščen tudi svet delavcev in sindikat. Ker pritožba ne navaja drugih dejstev, ki bi izpodbila stališče sodišča prve stopnje, da je rok za odpoved pričel teči z dnem obvestila o nameravani odpovedi, kot prenehanja opravljanja kurirskih storitev za C. in pogodbe s Pošto, ti dve dejstvi pa nista bili edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v rokih iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Ker torej razlogi, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama svoje stroške pritožbe. Tožena stranka na podlagi 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k rešitvi pritožbe ni prispevala.